Mr. Impossible

Glede na poslabšanje vremena, temperatura iz 40 stopinj na 20 v roku dveh dneh, je meni ritem povsem zmešalo. Jaz sem prehlajen. Iz službe sem včeraj prišel kot "cota" oziroma po domače "zmozgan do amena". Grem k psu in mu dam jesti, vendar ko odpreš pesjak, on vidi samo tekanje in skakanje. Tako da moram biti zunaj z njim, da opravi ritual 'energija mora ven iz mene'. Mene je buča tako zelo bolela, da sem komaj oči premikal. Zunaj ležem na ležalnik, da si malo odpočijem, v upanju, da bom imel reci in piši 10 minut miru. Tole je seveda bila 'misija nemogoče'. Ta mali je najprej prišel k meni, me ovohaval. Jaz ga z roko nagajam stran v stilu: "Jeh dečko malo se ohladi". Očitno je on razumel: "Zanimiva roka, dajmo jo malo pogrist." Se jaz obrnem na drugo stran, pa ta mali skoči na mene, v upanju, da se bova igrala. Ga napodim stran, pes presenečen: "Kva dogaja???" Nato dvakrat zalaja, meni dvakrat "električni impulzi" po celi buči. Stopim na noge ter stopim par korakov proti njemu, da bi ga spodil in utišal. Pes še bolj laja. Torej z ležanjem ne bo nič. In danes zjutraj psa spustim iz pesjaka in kaj sem psa nehote naučil včeraj? Da me grize, ko ga oštejem pa, da laja. Bravo Igor, včeraj sem bil jaz pravi Mr. Impossible - gospod nemogoči. Sedaj pa, če bova prišla v enem tednu na stare tire, sva na konju.