Ko je lopatica vir veselja

Dve leti in nekaj star nečak ima izredno rad igro s tovornjaki, bagerji, lopaticami in grabljicami. V peskovniku, dejansko bolj zemlji podobno kot pesku, uživa v basanju zemlje. Težavica nastopi le, ker pri tej zabavi je rad sam oziroma brez dolgouhega raziskovalca. Kljub temu da se zgodba vedno konča z idejo, da mora Moko pobasati svoje grabljice in lopatico ter se pobrati iz peskovnika, se je danes zgodila zanimiva zgodba. Ko Moko odnese kakšno igračo, je nečak precej nejevoljen. Skače za psom in potem moram jaz igračo vzeti, pod nujno na željo nečaka, igračo umiti, ker "Moko lizal, 'mit." Motim jaz psa z žogami, da ne sitnari ta malemu. Ko pa se jaz naveličam, se zgodba nadaljuje. Nezaželen gost se vrne v peskovnik in pobere lopatico ter zbeži. Jaz naredim dva koraka, da psa ujamem, vendar sem prepočasen. Nečak se jezi, leti za psom, pes pol kroga okoli vrta in počaka. Nečak proti psu, pes zopet pol kroga okrog vrta, počaka, z očmi ujame malega tekača in čaka. Nečaku se je to zdelo silno zabavno, že dolgo se ni tako smejal. In potem so bile dirke okrog vrta. Mimogrede, vrt smo ogradili z ograjo in sicer na tri dele, med temi deli, pa je mogoče svobodno sprehajanje, tako da je tekanje še večje veselje. Tole lovljenje je trajalo kar nekaj časa, zaključilo pa se ponovno z: "Igor 'mit, Moko lizal."