Bosa pojdiva dekle obsorej

Po nekajdnevnem deževju se odpraviva na sprehod. Povsem jasno mi je, da je trava na travniku, kljub temu da je na nizko pokošena, rosna oziroma mokra od dežja. Nimaš kaj, greva na 'šprancir' in v glavi mi zapoje Kajuhova pesem Bosa pojdiva dekle obsorej, ki gre nekako takole:

Bosa pojdiva, dekle, obsorej,
bosa pojdiva prek zemlje trpeče,
sredi razsanjanih črešnjevih vej
sežem ti nežno v dlani koprneče.

Pesem se seveda nadaljuje, sicer v stilu vojne, pa ne bi želel biti pesimističen, ker jutro poka od svežine prebujanja narave. Obute imam zimske čevlje, v upanju, da mi ne bodo premočile. Pa kaj čevlje imam že suhe, hlače pa žal premočijo. In kako se obnaša raziskovalec? "Pa Moko kje si? Pa tole ni moj pes, jaz imam dolgodlakega psa, ne kratkodlakega." Tako je moker, da je dlaka zlepljena h koži. So ga sama ušesa. Prideva domov, pravo veselje, psa moram obrisati, da ne bo še kakšnega prehlada dobil. Vem, da bo tole misija, jaz brišem, pes grize. Vzamem čim daljšo plahto in pomaham po zraku v stilu "ole bikec" in mali zgrabi, jaz pa tudi hitro na delo in ga brišem. Tole je prav zanimivo, kako se zavija v to plahto, grize in se veseli. Končno se je misija končala, brez žrtev, mojih pogrizenih rok.