Gujdeku je tazadnjo razneslo

„Grenki spomini na dni z...”

Že dolgo je od tega, od kar je mali gujdek, prašiček igrača, prišel k nam. Prve dni je bil precej vesel, je lepo piskal kot pravi Gorenjski slavček. Z Mokom sta se hitro ujela. Malenkost ga je preko reber stisnil in sta že bila prijatelja. Tako želodčnih težav nikoli ni imel, ker mu je Moko redno pomagal stiskati trebuh. Žal pa moram sporočiti žalostno novico. Gujdeku je ta zadnjo razneslo. Tam, ko bi moral piskati od veselja, je postal gluh. Morda je pojedel preveč fižola, pa ga je preveč napenjalo. Lahko pa je bil vzrok tudi ta, da se je Moku zasmilil in mu je nudil prvo pomoč. Je dan pred dogodkom, Moko tega prašiča ne samo stiskal, ampak tudi po zraku metal. Verjetno se je zgodilo podobno kot pri zdravniku: operacija uspela, pacient žal umrl. Od dogodka dalje, je Moko povsem izgubil zanimanje za svojega starega prijatelja. Nekako mu je želel povedati, da pevec, ko zgubi glas, pač gre v pozabo. Morda pa sem delno tudi jaz kriv, ker sem namesto prašiča, mu našel novega prijatelja. V trgovini sem kupil letečo kokoš, sicer mi je trgovka strokovno razložila, da je raca in ne kokoš. Sem mislil, da vsaj domače živali poznam. Moko in račka sta nova najboljša prijatelja. Morda pa bo rački tudi tazadnjo razneslo, pa bova potem midva z Mokom stara prijatelja za vedno. Saj mene tudi nekaj po trebuhu napenja. "Moko, oooo trebuha pa ne!"