You have passed the exam

Izpit se prične. Odlagava. Pes leži, kot vodnik se 30 korakov oddaljim in mu kažem hrbet. Ležanje je velika preizkušnja za hiperaktivne pse. Mali lepo leži, nato pa vstane. Prve 'vzpodbudne' minus pike. Grem k njemu in ga skregam ter dam ponovno ležati. Od takrat je bil povsem miren, je glavo dal k tlom, da je skoraj zaspal. To je odlično, a ne, energent je umirjen. Na povodcu začneva vajo poleg, mali dela lepo. Obrat, brezhibno. Tek, počasna hoja, normalna hoja brez večjih napak. Obrat desno, obrat levo, ustavitev, prehod skozi skupino ljudi, precej lepo, samo drobne napake. Odpnem povodec za prosto vodljivost in skozi skupino, lepo, ustavitev je malce 'zablokiral', tako da sem mu pomagal z ukazom sedi. Prosta vodljivost ob nogi, obrat, tek, počasna hoja, normalna hoja. Kaj je danes malemu, dela kot veliki kuža. Desno, levo, ustavljanje, zopet samo drobne napakice. Sledi sedi v gibanju, psa prosto vodim in ukažem sedi, jaz pa brez da se ustavim ali pa da gledam za psom, nadaljujem s hojo, pes pa mora sesti. Po 30. korakih se obrnem in pes lepo sedi. Nato prostor v gibanju. Enako kot prej, samo da mora pes leči, vodnik pa nadaljuje hojo. Se obrnem, držim pesti, da je pes legel in ali je? Ja lepo leži. Tole je že znanstvena fantastika, pes dela odlično. Odpoklic, tole ne sme biti težav, ker sva bila osem mesecev na deset-metrski vrvici na vseh sprehodih. S takšno hitrostjo je priletel, da se ni mogel ustaviti, tako da se je zaletel v mene. Pa poškropil me je z vodo, da sem kar pomežiknil. Psa pripnem in od veselja skačem kot mali otrok. Sodnik je sporočil slavnostni stavek: "You have passed the exam." (Opravil si izpit) - tako sem ga vsaj jaz slišal, sicer je rekel v slovenščini, se razume. Jaz sem bil v oblakih. Z vso hitrostjo sva 'letela' z vadbišča, pa direktno v gozd. Skačem, se veselim, pes pa me nemo gleda, če se mi je odpeljalo, ne razume, kaj je botrovalo mojemu veselju. Kot da bi hotel reči: "Pa nehaj no, pa saj to vendar počneva vsak dan."