Hamburger generacija

Pred tremi tedni sem pisal o hiperaktivnosti Moka. Takrat sem zaključil, da ima novo ime Moko h.a., kot hiperaktiven. Danes pa sem se tudi nad sabo malenkost zamislil. V soboto zjutraj vstanem, greva s ta malim ob 6.00 na sprehod. Hlad, svežina, užitek. Mali skače po gozdu, mu mečem storže, tako da naredi najmanj dvakratno mojo razdaljo. Po debeli uri, se vrneva domov. Moko utrujen, da kar leže. Nič pobalin ima dovolj. Vzamem kolesarsko opremo, hlače, majico, čelado, liter in pol vode ter 'smuknem' na kolo. Ni kaj grem na malenkost daljšo turo, si rečem, ker je že ravno ponoči deževalo in bo tako hlad. Na zemljevidu si ogledam in skušam zapomniti imena krajev, mimo katerih moram peljati. Kolesarim po neprometnih cestah, da se bolj brez skrbi vozim. Nič prve dve ure je bilo hladno, da je bil kar užitek se voziti. Potem pa je izza oblakov pokukal sonček, ki je največji utrujajoči dejavnik. Nadaljujem pot, sedaj ni več poti nazaj, pridem do vmesne točke. Kolesarim po mestu in si ogledujem čudesa sodobnega sveta. Ja, sedaj pa je treba še domov, tako da je še nekaj ur do doma. Skupaj sem kolesaril 5 ur in prekolesaril 85 km. Doma pa srečam pobalina, ki v pesjaku spi. Nedelja zjutraj. Debela ura s psom na sprehodu, pes v pesjaku leži. Jaz ponovno na pot. Če sem včeraj šel proti vzhodu, grem danes proti zahodu. Če sem včeraj šel po ravnini, grem danes malo po ravnem, pa malo po hribih. Ni kaj zgodba se je ponovila. Po nekaj urah pridem domov tokrat z 80 km. Moko v pesjaku spi. In kdo je sedaj hiperaktiven? Ko je pasja vročina, pes spi. Ko se ozračje ohladi, pa mu ne dohajam. Zvečer ob devetih, pes nori, kot bi prvič žogo videl. Še dobro, da sva dva hiperaktica na kupu. Pa prijatelji in znanci? Vsi po vrsti se debelijo. Posedajo po gostilnah, s pivom v roki, pa pridno 'papcajo' 'burger'. "V tej vročini se mi nič ne ljubi," ja ja, to je besednjak hamburger generacije. "Ti pa kar držiš linijo?" In jaz: "Ti posodim švicarja za dva tedna?"