Južni otok

Je južni otok Je!
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz megle.

Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.

In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.

A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je!

Pa bodimo za spremembo malo poetični... Pesem od Kajetana Koviča Južni otok govori o upanju, ki ga južni otok simbolizira. Lahko pa tudi razumemo kot razpoloženje. Najprej smo močno prepričani, motivirani. Čez čas vidimo vse tegobe in trdo delo. Na koncu pa le dočakamo želeno. Nekako tako kot v šoli, ko je za oceno ena od 0 do 50 odstotkov, ponekod še več do 60 ali več, še vedno negativna ocena. Torej ogromno znoja in dela za slavni stavek "you passed the exam" (ang. opravili ste izpit). Na vadbišču delamo po dva hkrati. Eden leži, torej odlaga, drugi pa izvaja vaje. Odlaganje je za mojega hitro-migajočega in neučakanega migeca težka vaja. Tokrat za spremembo delamo malenkost drugače. Kako? Vseh pet vodnikov in psov na kup in na vadbišče. Ej, si mislim, danes bom zopet prepoten kot miš. Šok, dajte povodce dol, se oglasi učiteljica. Kako dol, si mislim in gledam vodnike. Povodce smo morali sneti in jih dati čez ramo. Zanimivo a ne. Jaz sem bil že nekoliko živčen, to zna biti tempirana bomba za mojega migeca. Začnemo maširati, vsak v svoji navideni črti naprej. Mali brez težav mašira zraven. Sedi, mali sede. Pes sedi, mi gremo naprej. Sem že mislil, da bo letel za mano, pa ni, je pridno sedel. Se obrnemo, gremo k psom in maširamo dalje. Nato prostor in se oddaljimo od psov. Čudežno, tudi tokrat je potrpežljivo ležal. Se obrnemo proti psom. Čakamo nekaj sekund in reče učiteljica: "Odpoklic". E, to pa zna biti zabavno. V zboru odpokličemo. Jaz sem navajen na ukaz: "Sem" in glej ga ponovno čudež, vsi psi s polno hitrostjo do vodnikov, tudi moj migec. Si mislim, južni otok je.