Havaji hlačke

Toplina se je razlegla. Počasi se pomlad prebuja v poletje. Kakšen dan je že lepo toplo. V programu šolanja psa je tudi hoja v urbano naselje. Pred kakšnima dvema tednoma smo šli prvič, takrat se je ulil dež, tako da smo kot palčki hodili po dežju. Mulci pa seveda polni energije in ovohalnih spretnosti. Tokrat je povsem drugače, sonček že tako lepo peče, da sem letos prvič oblekel kratke hlače in kratko majico. Pa tokrat za spremembo sem oblekel 'Havaji hlačke', to so običajne kratke hlače, vendar v 'bojnih' barvah, ki spominjajo na daljne Havaje - polno živih barv, tako da bolj padem v oči kot moj belinko. Pred trgovino naredimo prvo vajo. Psa privežem za okensko rešetko in grem v trgovino. Pes mene ni mogel videti, ker je bil privezan stran od vhodnih vrat. Med mojim obiskom trgovine, je drug vodnik z navezanim psom šel mimo mojega migeca in ta pes je lajal. Po pripovedovanjih, je moj ostal miren, brez da bi lajanje vračal. Odlično, sem mislil, da bo začel peti v zboru. Nato se v vrsti zbor sprehodimo po mestu. Ljudje na pločnikih so bili malenkost zbegani, cel kup cirkuških psov se vali po mestu. Verjetno še nikoli niso videli na kupu tako omikane pse. Ni bilo nobenega strahu čutiti. Pridemo v park, kjer pride druga 'etapa' preizkušnje. Mimo nas hodijo ljudje, tečejo tekači, se vozijo s kolesom, pa z motornim kolesom, naši pobalinčki pa so 'hladni kot špricer'. Psa navežem na stoječo luč sredi parka in se skrijem za drevo. Mimo navezanega psa se sprehajajo ljudje in vodniki z navezanimi 'pobalini'. Moj mali lepo čaka brez lajanja. Čez čas pa povsem v njegovem stilu začne narahlo cviliti. To je znak, da me pogreša in da pač ne rad čaka, da se bo skrivajoči mož prikazal izza drevesa. Tako kot moj, so tudi drugi psi bili odlični, eden boljši kot drugi. Brez nervoze, agresivnosti, laježa ali kaj podobnega, so vsi lepo čakali na mestu. Torej urbano naselje: mala malica. In potem smo odpujsali domov.