3221 proti 1

„Jaz bom 'crknil'.”

Iz dneva v dan opažam, da ima pes več energije. Če en dan greva debeli dve uri na sprehod, se naslednji dan niti približno ne pozna utrujenost od prejšnjega dne. Sva se pogovarjala s sodelavko: "Bolj boš psa vodil na dolge sprehode, več kondicije bo imel." Sem odgovoril, če pa je tako, bo kuža cele dneve v pesjaku brez gibanja in povrhu mu bom zvezal vse štiri tačke skupaj, tako da ne bo nič gibanja. Seveda tole je neslana šala. Kaj me briga, če ima pes polno energije, saj je mlad in prav veselje ga je gledati, kako 'šeta' pred mano. Danes je bilo precej topleje, tako da sva šla tokrat drugo pot. Ko sva po gozdu prišla do križišča, se ta mali ustavi kot Lassie, škotski ovčar, iz filmov, se ozre proti meni, da mu povem, katera pot je prava. Pa dobro, saj vem, da niste po juhi priplavali, ta mali gre pač eno pot in potem ga odpokličem, če želim drugam. Med potjo v gozdu ga imam na deset-metrski vrvici. Je nekaj metrov pred nama 'šibnila' srna, tako da bi se znal sprehoditi za bežečim predmetom. Sicer pa je naredil najmanj pet-krat daljšo pot kot jaz. Pa on gre levo, pa desno, ostane za mano, teče, da me dohiti in podobno. Proti koncu sprehoda, bi pa ta mali že vlekel lenobo za sabo. Pa mi tole ni najbolj všeč, tako da ga kar nekajkrat pokličem k sebi s "sem", da se dodatno sprehodi. Kot po naključju prideva točno tam iz gozda, kot sva vstopila. Stopiva na ulico in ta mali dela 'eh eh eh eh eh' in jezik pri tleh. Tokrat prvič po 3222 sprehodih (številka precej pretirana, pa vendar...), je ta mali šel po ulici za mano. Tako da sem ga čakal in precej upočasnil tempo. In kako je bilo v magičnem trikotniku? Za pse se sploh ni zmenil, je preprosto bil preveč zdelan. Sedaj se počutim kot razbito vaško nogometno moštvo, ki po desetih nasprotnikovih golih končno zabije en 'pocasti' gol.