Hišica brez oken in brez vrat

„Kdo gre po cesti?”

Ko smo bili otroci, so nam pripovedovali pravljico o hišici brez vrat. Dejansko je bil grad, ki ni imel ne oken ne vrat. Da se ne pootročimo preveč, se vrnimo v realni svet. Ker kurimo na drva, nam jih gospod pripelje s 'tamičom', to je manjši tovornjak, ki so ga izdelovali še v rajni Jugoslaviji v že rajni tovarni TAM v Mariboru. Gospod je drva pripeljal pozno zvečer ob temi. Ko je pripeljal drva, smo slišali samo, kako se je zaletel v steber in podrl ograjo. Pri vzratni vožnji v temi je povsem spregledal steber. Tako imava sedaj s pobalinom 'hišico' brez vrat. Okrog hiše dirjava, vendar morava skrbno paziti, da ne bi pobalin šel na ulico. Psa sem tako in tako nameraval naučiti, da ob odprti ograji ne sme na cesto. Kaj je boljšega kot dobra vzpodbuda? Sedaj imam odlično priložnost, da utrdiva vajo odpoklica. Sedaj ne sme biti več napak, pes mora priti, pa če sekire padajo z neba. Psa kličem z različnimi besedami, odvisno kaj želim, najpogosteje s "pridi" in "sem". "Pridi" je mehka varianta, v stilu prizibaj se v mojo smer, ni pa nujno, da prideš povsem do mene. "Sem" pa je trda varianta, v stilu vse kar delaš takoj nehaj brez pardona in v dir k mojim nogam. V večini primerov uporabim pridi in zadeva deluje povsem v redu. Se pa je sosedov pes sprehajal po cesti, pa sem za vsak slučaj uporabil bolj trdo izpeljanko, da se ne bi po nepotrebnem kakšni miselni proces odvil v pobalinovi glavi. Ja, bo pa tole velik hec. Ko bomo uspeli steber postaviti in ograjo zapreti, jo dejansko več ne bomo potrebovali, ker se bo ta mali že navadil na hišico brez vrat.