Poet tvoj nov

Obilno deževje je namočilo zemljo. Voda spokojno leži na svežo kipajoči travi. Megla se umika soncu, ki pušča sapojemajoče obrise na oranžnih oblakih. Težka gruda se oprijema škornjev. Vztrajni koraki puščajo stopinje. Spokojen mir, nežno žvrgolenje ptic. In potem je poezije konec! Pridivja Moko, ki vrže v zrak vso vodo, blato leti na vse strani. Juhuhu, kako noro je noreti po razmočenem travniku. Sem danes začel malenkost bolj poetično, ker je že ravno Prešernov dan... Zame je poezija, živa narava, pika na i pa moj pesjanar, ki uživa v naravi. Ni panike, če sva umazana kot svinje, saj se čez travnike pretihotapiva do doma. Domislila sva se ene more ideje. Na travniku je cele kupe krtin, mehke zemljice, ki so jo pridno krti nagrebli. Vzamem zemljo v roko, ker je rahlo vlažna, se sprime kot kepa snega. Vržem in pes z vso močjo za kepo. Ko pade na tla se razbije na sto in sto kosov. Nova kepa nova dogodivščina. Tole lahko počnem do onemoglosti, moje namreč, pasje nemogoče. Pridirja v mojo bližino, voda "šprica" na vse strani, tudi po meni. Voda, blato, vse je v zraku. In kje je tukaj poezija? Dejansko je ni, je pa eno samo noro norenje, če to kaj šteje. Pa še zgodbica za konec. V knjigarni sta mož in žena, mlajši par, srečno poročena, pa žena brska po knjigah, vsa stopljena v ljubezenski poeziji in na enkrat v knjigi vidi znano pesem. "Čuj Francelj, v tej knjigi je nek Prešeren objavil pesem, ki si mi jo ti lani napisal za valentinovo."