Dve porciji sprehoda

„Fokosiran...”

Toplo sonce in narava že kliče. Danes za spremembo ne bova pujsala, divjala po razmočenem travniku. Greva na pohod. Psa privežem na deset-meterski povodec in že capljava po gozdu. Neolikano in nesramno se mi zdi, ko srečam kakšnega sprehajalca, in da bi ta mali direktno šel k njemu in ga ovohaval. Kar nekaj ljudi se psov boji in niso na sprehodu, da bi podoživljali strah. Sprehajalcev je danes kar nekaj. Vidim, kako lagodno gredo mimo naju, ko ga preprimem na deset centimetrov. Ta mali nič ne sili in je povsem zadovoljen s tem ukrepom, nobene živčnosti. Prijazen pozdrav in že sva mimo in psa spustim na "desetko". Dve uri tavava po gozdu in se nato vrneva domov. Jaz potrebujem počitek. Lenobno sedem k televiziji in po pol ure sem že presneto utrujen. Ta črnogorski fitnes je ubijajoč. Pogledam skoz okno in sonček kliče. Ni kaj, grem k pesjaku, malega ni nikjer. Lenobno je prišel iz pasje ute, nekajkrat zazehal, stegnil prve noge, se pošteno pretegnil, zgleda da je tudi on bil na črnogorskem fitnesu. Sva že v gozdu, kjer postane mrzlo, pihati začne veter. Ni kaj, po najbližji poti iz gozda na sončka. Tokrat greva po daljši poti skozi mesto. Ta mali je bil izredno priden, celo pot je lepo šel ob moji nogi. Po debeli uri se vrneva domov, vidno utrujena. Vsaj eden od naju. Veter je ponehal, sonček lepo grel, tako da sva še polure doma norela, se igrala s staro majico. Potem pa me je šokiral. Ko vidim, kako je pozoren name, jaz pa zadihan, sem poskusil vaje: poleg, sedi, prostor, stoj. Ta veliki še nikoli ni tako dobro delal. Popolna koncentracija in neprestano kontakt z mojimi očmi. Kot bi prišel iz naporne osem urne službe in začel reševati fizikalne Einsteinove enačbe relativnostne teorije. Impresivno.