Ovčarja več ne

Predvčerajšnjim sem srečal daljna sosedo in soseda na njunem rednem večernem sprehodu. Soseda vesta, da sem ljubitelj psov, žal pa smo se sedaj prvič srečali z mojim novim belinkom. Malce je gospa bila prestrašena, se je bala, ker je imel pes ušesa pokonci. Pa sem pojasnil,

„Punca, pa se ti sploh zavedaš, kako sem jaz lep?”

da imajo ti psi vedno ušesa pokonci in da moj pes ne kaže agresivnosti, kvečjemu bi se rad igral, tako da ga lahko brez strahu poboža. Po svoje pa se mi je smejala duša, ker bom sedaj imel malenkost več miru, ljudje očitno mislijo, da imam mrcino, jaz pa dobro vem, da je samo mucika. Pred nekaj tedni sem srečal gospo z zlatim prenašalcem. Moko jo je fasciniral, tako da je želela zvedeti več. Ko sem povedal, da je Moko švicarski ovčar, jo je zanimanje povsem minilo, rekla je namreč: "Ovčarja več ne." Imela je zelo slabo izkušnjo z ovčarjem. Ne vem, kako ji naj dopovem, da ovčarjev je več poleg švicarskega še na primer: nemški ovčar, škotski ovčar, kraški ovčar in podobno, vsak s svojim karakterjem kot bi primerjali "telegraf-štango" z "bojlerjem" za toplo vodo. Tako da karakterno po moje sploh ne obstaja skupina 'ovčarjev'. Ljudje precej slabo poznajo pasme. Znanka je celo o 'širini' sosedovega psa izjavila, da je le-ta pes precej suh. Primerjala pa je aljaškega malamuta in sibirskega huskija, kot bi primerjala kravo in prašiča. Če malo bolj pomislim, je Moku dejansko najbolj podoben našemu 20 let staremu pralnemu stroju. Ja 'malo morgen'.