Perpeto mobile

Zjutraj prideva na travnik, psa spustim s povodca. Ta mali dirja kot bi leva z verige spustil. Greva na oddaljeni travnik malenkost dlje kot ponavadi vse do ribnika. Pri ribniku že nisva bila precej časa zanesljivo več kot mesec dni. Je tam precej visoka trava zrasla, pa sem čakal, da jo bodo pokosili. Prideva do ribnika, jaz psa spustim s povodca in kaj se zgodi. Pes direktno steče k vodi, skoči v vodo, takoj ven iz vode, sto metrov po brežini ribnika, se na noti ustavi, se obrne in z vso hitrostjo proti meni, mimo mene, ponovno v vodo in ponovno po obrežju dir in tako dalje. Tole je ponovil kar trikrat zapored. Sem že mislil, da sem ustvaril perpeto mobile. Torej stroj, ki ga enkrat zaženeš in deluje v nedogled, brez da bi moral jaz zraven skakati. Pes počaka pred mano, jaz korak v eno smer, pes z vso silo v dir naprej nekaj metrov. Počaka, se obrne, da preveri, kje sem jaz in ker jaz spremenim smer, pes ponovno v dir v mojo smer. Tole ponavljava nekaj časa, dokler povsem po naključju jaz ne zagledam lesene klopce, da svojo tazadnjo malce zaposlim. Moko pride k meni in začne provocirati, tako da moram vstati in mu omogočiti, da lahko zraven mene nori. Sem mislil, da je pes neustavljivi stroj, dejansko pa je Moko mene naredil neustavljivega. Tole je pa že višek, Moko se že na fiziko spozna.