Ko imaš štorastega lastnika

„Bi mi rad, tako noge raztegnil?”

Od nekdaj sem bil precej neroden. Sedim za mizo in z eno roko zbijem skodelico kave, ko se ustrašim z drugo roko 'namočim' na sveže namazan kruh. Pred dnevi pokličem psa k sebi, odprem prednja vrata avtomobila in ga posadim na sedež. Pes je seveda hitro-skakajoči 'migec', ki nima miru sekunde. V tistem trenutku, ko sem zapiral vrata, je njegov rep za ščepec pogledal čez vrata. Jaz nežno zaprem vrata, pes pa zacvilil kot mačka. Hitro odprem vrata in pes z vso hitrostjo na zadnji sedež precej paničen, ker ga je nekdo po repu udaril. Odprem zadnja vrata in spustim psa iz avta, da se umiri. Čez nekaj minut ponovim zgodbo,

„Raje mežim, neroda nerodna.”

vendar tokrat vse v najlepšem redu. Psu ni bilo nič hujšega, bolečina je od takrat že minila. Sem pa danes prestavljal en velik zidak, ki je za zidanje dimnika. Ta zidak je tako težak, da ga je zelo težko nesti, tako da sem ga lepo valjal. Prekucnem prvič, pes poduha. Počakam, da poduha, ponovno povaljam. Pes zraven, zopet ovohava. Ponovno povaljam, pes odskoči in potem ponovno povaljam in v tistem trenutku je pes skočil pod kotaleči zidak. Bogi revček je tako cvilil, da se človeku v dno duše zasmili. Sva nato s hladno vodo hladila tačko v več presledkih po nekaj minut. Tako da je glavna bolečina pojenjala. Malce je sprva šepal, sedaj pa po nekaj urah že hodi normalno. Šment je to, če imaš štorastega lastnika.