Hoja po mestu

„Z enim očesom te vidim!”

Najprej greva s psom na kratek sprehod po gozdu, da opravi potrebo in da glavno energijo pusti v gozdu, nato greva v mesto. V mestu se sprehajava najprej po tistih ulicah, kjer je malo ljudi, nato pa pot vodi skozi bolj prometni del mesta. Moko sedaj lepo hodi ob nogi brez kakršnih koli težav. Od psa na sprehodu po pločniku vedno zahtevam, da hodi ob nogi. Psa bi lahko ob kakšnem drugačnem režimu kaj premamilo na cesto ali kaj podobnega. Moko mora samo slediti določenemu tempu hoje ob nogi, lahko pa pogleduje na vse strani, vendar med hojo ni ovohavanja tal. Psu tudi ne ukazujem z besedo poleg, ker je to ukaz za hojo na vadišču, kjer pes hodi ob nogi in gleda v oči. Mestni hoji pravim 'gremo'. Psa imam na povodcu. Na približno sredini metrskega povodca naredim vozel in sicer tako debeli, da povodec, ki gleda k meni, se v celoti zvije v klobčič. Nato ta odebeljen vozel dam v žep in psa vodim tako, da povodca ne rabim držati v roki. Od vozla do psa je povodec povsem ohlapen. Pes seveda vrvice ne zateguje, ampak lepo hodi ob nogi, če slučajno za drobec zapusti položaj, mu pač rečem 'gremo' in pes sledi ob nogi. Če se slučajno prikadi kakšen 'baterijek', mali nevzgojen lajajoči pes, ga Moko samo z enim očesom opazuje, vendar povsem normalno sledi ob nogi. Te "piskajoče goske" se tako ne upajo približati gromozanskemu psu, tako da se z razdalje napihujejo kot žabe. Za vsak slučaj jaz vedno pri žepu primem za povodec, pa ne zato, ker Moku ne bi zaupal, ampak ob morebitnem napadu na mojega psa, da ga povlečem za moj hrbet in na napihovalcu nabrusim športne copate. Po skoraj uri dolgi hoji, se odpraviva ob najbolj prometno trgovsko središče, kjer mrgoli ljudi kot listja. Ljudje se sprehajajo po vseh straneh mimo psa, vendar pes ne čuti pritiska, je tega vajen, sicer mu uhlji lepo plešejo in zelo dobro ve, od kod se kdo približuje. Med trgovskim središčem in gostilno v njej, je pločnik, nato pa mize in stoli, kjer sedijo gostje. Na enkrat z leve iz gostilne pridrvi natakarica, ki se zaleti v psa in nato še v mene, verjetno zato, ker hodiva dokaj hitro. Jaz sem se ustrašil, natakarica še deset-krat bolj, pes pa je bil povsem ravnodušen, kot bi želel reči: "Oprostite, oprostite."