Pravljica o Janku in Metki

Janko in Metka sta živela pri očetu in mačehi. Mačeha je bila zlobna in ju ni marala, zato je nekega dne od moža zahtevala, da peljeta otroke v gozd in jih tam pustita. Očetu to ni najbolj po volji, vendar je mačeha trmasta in ga v to prisili. Srce parajoča zgodba. Metka je nagovarjanje mačehe slišala in tako se skupaj z bratom ponoči potihoma odpravita po kamenčke. Ko jih mačeha in oče ženeta v gozd, Janko in Metka vsakih nekaj korakov spustita kamenček na tla in ko jih oče in mačeha zapustita, se lahko vrneta domov tako, da sledita kamenčkom, ki se v mesečini svetijo in kažejo pot do doma. Mačeha je razjarjena, od očeta zahteva, da ju bistveno globlje peljeta v gozd. Tokrat pa smola, vhodna vrata so zaklenjena, tako da otroka sedaj ponoči ne moreta po kamenčke. Postaja napeto, kaj ne da? Otroka med vnovično potjo z drobtinicami kruha označujeta pot do doma. Ko sta zapuščena v gozdu, se skušata vrniti po sledi drobtinic, vendar joj, gozdne živali so drobtinice pojedle. "Oj, kako pa bova sedaj prišla domov?" Aha, se opravičujem, nismo v pravljičnem krožku. Moko? Ja nekaj podobnega. Sedaj že slab teden prakticirava, da na sprehodu po gozdu, ko ga imam lepo navezanega na deset-metrsko vrvico, da mečem kratke veje in da ta mali skače za temi vejami. Se je tako navadil, da me kar naprej opazuje, kdaj bom s tal pobral novo vejo. Teh vej sva sedaj v enem tednu toliko "pridelala", da je že prava sled pred nama. Tako da bi se še Janko in Metka lahko vrnila domov. Nekaj sem želel ukreniti, ker je kuža praktično bil ves sprehod zatopljen v vohalne vaje in jaz sem bil nekdo, ki mu pač od časa do časa onemogoča svobodo. Tako sem sedaj dosegel, da je kuža debelo uro pozoren name. Tole je zelo pomembno, če želim, da bom od vrvežu psov v šoli, še jaz vsaj za trohico zanimiv. Otroci, sedaj pa spat, jutri sledi nova pravljica.