Ko ti dež spira živčke

Kar nekaj dni je bilo tako lepo toplo, da sem se že kar navadil pomladi. Odpraviva se s ta malim na dnevni sprehod. Ko prideva do gozda, pa začne deževati. Sprva kapljica sem ter tja, potem pa še kaj več. Sem mislim, da se je ta mali že zelo dobro naučil počasi "šetati". Ko je bilo malenkost bolj toplo, je imel jezik do tal. Danes pa je bilo pravo vreme zanj. Hladno, tako da sem kot kadilec izdihaval mrzel zrak. Ta mali je moral v vsako lužo skočiti in potem mi je na travniku začel še v krogu tekati, tako da sem deset-metrsko vrvico spustil, da se je do konca znorel. Danes je ponovno menjal dlako. Do sedaj je imel zimsko belo dlako, sedaj pa ima poletno črno. Ja, vem, umazan je kot kuga. Na "šranciru" mu je bilo zanimivih sto in ena stvar. Ob dežju očitno psi bistveno bolje vonjajo. Potem pa, ker sem ga očitno oviral z vrvico, jo je začel gristi, tako da ga sprva sploh nisem opazil. Je to delal za mojim hrbtom, zahrbtnež mali. Ko vidim, da dela neumnosti, sem pograbil palico iz tal in sem vrgel kolikor sem mogel naprej. Moko je s polno hitrostjo "šibal" za palico in potem to palico nosil skozi gozd in sicer tako, da me je nekajkrat "prižgal" po nogi. Čez čas sem pobral drugo palico in zgodbo ponovil. Tako da danes je aportiral, pa ne da je kakadujal, tudi to je počel, ampak da je nosil ta aport po celem gozdu. Nato sem ga moral še klicati kar nekajkrat zapored. Sem bil utrujen od službe in slabega vremena, tako da sem bil precej trmast. Psa sem v eni "rudni" odpoklical kar pet-krat zapored. Pa vedno je po tem, ko je prišel k meni, ponovno šel v dir. Jaz pa sem trmast in ga kličem k sebi, da mi ne zateguje vrvice. Tako je to, ko je dež mi pač malenkost delujejo "živčki".