Prvi na vasi, zadnji v mestu

"Juhuhu začela se je šola," tako vriskajo uka željni otroci. S ta malim sva pozno jeseni zaključila malo šolo, sedaj spomladi sva začela z osnovno šolo. Da ne bi imel dirkač rakete v "tazadnji", sva šla na debelo uro dolgi sprehod. Potem pa pol ure pavze, ga dam v pesjak, da se pes umiri, jaz pa pripravim hrano, se oblečem in zložim stvari v nahrbtnik. Zadnji hip "pobašem" psa in že dirkava. V šolo hodiva peš, tako da v gozdu ta mali opravi potrebo. Ko prideva na vadbišče, so sošolci iz male šole že telovadili. Jeseni v mali šoli je bil pravi cirkus na vadbišču - poslušnost je psom skoraj povsem odpovedala. Tokrat skočim "not", neopazno in začneva kar delati 'poleg', kot ostali. Ta mali mi je naredil največje veselje, tako da je delal 'poleg', kot še nikoli na vadbišču. V očke me je gledal, pa klobasici je sledil, tako da je bil pravi užitek delati z njim. To mi je vlilo sto ton motivacije, tako da sem bil povsem sproščen, kar se je takoj pokazalo kot pozitivni rezultat pri psu. Sem ga tako vzpodbujal in hvalil, da so se še angelčki smejali. Ko sem videl, kaj počnejo drugi telebajski, ki so od male šole še bolj neubogljivi, sem bil ponosen očka. Kar sem opazil pri večini je to, da psa prosijo, da naj sede, leže in podobno. Če pes ne naredi željeno, jaz samo še enkrat ponovim, če sem slučajno izgovoril prejšnji ukaz nejasno, če ni odziva, mu jaz "tazadnjo" z roko potisnem k tlom. "Nema više zajebancije," bi rekel gospod s hrvaške obale in to moj Moko ve. Če kaj rečem, to mislim resno in pričakujem odziv, nato pa sledi "papica" in pohvala. Ko smo končali, mi je učiteljica rekla, da naj naslednjič pridem k drugi skupini k ta "večjim" psom, ker bo tako moj ta mali hitreje napredoval. V osnovni šoli sta dve skupini tej je cilj izpit A, ta drugi pa B-BH. Če sva sedaj bila prva na vasi, sem skeptičen, ker bova lahko naslednjič zadnja v mestu.