Nestrpno si želim

V času potrošništva je prav težko gledati mrke obraze, ko bi radi v že poln voziček v trgovini dali še kakšen izdelek, pa žal denarnica ne prenese vsega. "Pa to bi tako imela. Pa tisto si še moral kupiti. Pa ono mi je tako všeč." Prav duša se mi para, ko vidim, kako ljudje 'trpijo'. Dejansko pa se ne zavedajo, da spadajo v zgornjih 5% najbogatejših ljudi na svetu. Večina ljudi na svetu nima kaj jesti, nima sveže pitne vode, nima kaj za obleči, ne more obiskati zdravnika, imajo pa vojaške spopade, neprestani strah pred tem, da te nekdo ubije, posili, okrade. To, da si ne moreš kupiti hlač, ki jih imaš tako in tako polno omaro, je dejansko ena velika sreča, ki ti pove, da si za večino Zemljanov svinjsko bogat. Ne pozabiti, da imaš tudi streho nad glavo, pa ne takšne iz palmovih listov, ampak takšno, ki ne prepušča ne dežja, ne vročine, ne vetra, ne smrtonosnih komarjev, brez plezajoče strupenjače. Najbolj žalostno je,

„Noga je že pripravljena na dir.”

da ob obilici vsega materialnega,je cel kup ljudi preobilnih, telesno povsem neaktivnih, psihično nestabilnih, zdolgočasenih, osamljenih in po vrhu nesrečnih. A ni ironično, da ob vrhuncu sreče, se sploh ne zavedaš, da živiš v idealnem svetu. Samo drobec nesreče bi lahko imel in bi se rodil med ostalimi 95%. Imajo pa zanimiv hobi in sicer prerekanje zaradi sosedovega drevesa, ki za pol metra seže v vaše zemljišče. Kakšna sreča, da lahko živiš zraven soseda. Kakšna sreča, da ima sosed drevo. Kakšna sreča, da imaš takšno srečo, da veja sili na tvojo zemljišče, ja tvojo. Noro, a ne. Kakšna sreča, da imaš lahko psa. Psa, ki si tudi nestrpno želi. Česa? Tvoje pozornosti. Ja samo tvoje. Pa je popolnoma srečen. Ja dobro priznam, tudi Moko zna biti nestrpen. Kdaj? Ko telovadi okrog hiše in mu z gobčka pade žoga in le-ta se skotali pod avto. Pes se splazi pod avto in tako z značilnim laježem "žoga je pod avtom, ne morem do nje" opozarja, da si nekaj želi. Pa ne želi si žoge zaradi sebe. Želi jo deliti, ja deliti z mano.