Malemu sem vse na svetu

Kar dva meseca je minilo od konca šolanja psa. Ja to so bili časi, ko se je delalo in to lepo, še domače naloge. Sedaj med počitnicami, pa se dobimo najbolj 'zagreti', enkrat tedensko. Pa je hec, ker se včasih kaj zgodi in ravno ta dan ne moreš. Tako da sem imel enkrat strašanski glavobol, drugič sem psa peljal na cepljenje, nato je naslednji teden izredno močno deževalo z nevihto. Prav neverjetno, kar se lahko na točno določen dan v tednu zgodi. To pa ne pomeni, da s psom ne delava. Delava doma, včasih tri dni zapored, potem kakšen dan odmor. Imam pa psa vsak dan spuščenega za ograjo, tako da vsak dan 'prileti' na stotine fuj, sem, pridi, dol in drugih ukazov. Po nekaj tednih spuščenih treningov, sem se malenkost bal, da bo pes bolj neobvladljiv. Pa ravno nasprotno. Moko je v dveh mesecih precej pridobil na poslušnosti. Ob vadbišču nikoli nisem imel psa prosto spuščenega, ker je energijska bomba, vedno lahko kam odjadrala. Tako da sva včeraj lepo delala na vadbišču, močno sva pridobila na pozornosti. Le-ta je še sicer daleč od želene, pa vendar precejšen napredek. Dam ob gruči psov psa ležati in mu dam vodo za piti. Pes lepo leži, kljub kar nekaj novih psov, ki jih je prvič videl. Ja prvič videl in pes lepo leži. Glede na umirjenost spustim povodec in se pogovarjam z drugimi 'zagriženci'. Nič mali čez čas kakšno milostno spusti, to je znak, da se je stopnja energije povečala in da jo je treba iz tazadnje spustiti. Ob vadbišču so psi ležali, ali bili na povodcih, midva pa sva se dva metra stran žogala. Ja pravzaprav ne morem verjeti, da je pes tako napredoval, da ga ostali psi niso zanimali, vsaj ne v takšni meri, da bi bil jaz za njega manj zanimiv. Žogala sva se kot zmešana, pa zopet ležala, pa zopet žogala. Dolgo sem vztrajal na povodcu, tako da sem bil 100% prepričan, da psa ne bo motila okolica, da bom jaz magnet številka ena. Ko rečem "pridi", pes brezpogojno obrne glavo proti meni in steče k meni. Ni večje sreče, kot da vidim, da tinčku pobalinčku pomenim vse na svetu.