V pričakovanju Godota

„Koga čakamo? Godota?”

V srednji šoli pri predmetu slovenščina, smo morali "požreti" marsikatero literarno neumnost. Da se ne pogovarjamo o razni Antigoni in podobnih prvošolskih duhomornosti. Ena izmed najbolj odklopljenih zadev, kar se jih spomnim pa je knjižje delo V pričakovanju Godota, ponekod sem videl celo naslov Čakajoč Godota, ki mi je celo bolj všeč. In kaj se dogaja v tem knjižnem delu, dva "bedaka" čakata na Godota in sploh ne vesta ali bo prišel ali ne. In eden drugemu težita, kdaj bo prišel, če bo prišel in tako dalje. Prava mora. V redu, prideva na vadbišče in učiteljica reče, Igor ti greš odlagat, drugi vodnik in kuža pa gresta izvajati vaje. "Odlagat? Kaj pa je to?" Ta mali se mora vleči in ležati, dokler prvi pes izvaja vaje. Dobro, dam psa na prostor in pes leže. Koliko časa zdrži? Pa reci in piši dve debeli sekundi. Potem vidi, kako drug pes dela in bi on norel. Tako da sem ga moral vsakih nekaj sekund na tla "potunkati" - potisniti, ker ni želel ležati. Ta mali je bil čez čas že od samega ležanja oziroma pravilno vstajanja od ležanja precej izmučen. Jaz pa podzavestno postajal precej nejevolen. Pa moji stari "glideki" niso več tako gladko namazani, da bi se lahko tolikokrat prepognili. Jaz sem bil že precej nervozen, pes pa še najmanj desetkrat bolj, da so že kar iskre skakale od naju. Samo malo dlje bi skočila, pa bi oba eksplodirala. Tole je prava nočna mora za psa. Pa Moko je raketa, ki komaj čaka, da se bo izstrelila iz startnega položaja. Pa on mora ob vseh teh možnostih ležati in čakati. "Čakati na kaj?" "Na Godota." "Pa pride Godot?" "Pa kdo ve? Mogoče pa pride." "Oh, nehaj no že težit s tem Godotom. Jaz bi rad norel, pa moram ležati." Ta malemu ležanje ni bilo niti približno po godu. Preprosto ne ve, kaj je lastnika piknilo, da se je podal v takšno "norost". Tole bo šele veselica. Upam, da pride Godot, da naju reši muk in trpljenja.