Napetost gre po vrvici navzdol

„Ej, ti kva dogaja?”

Poln pozitivnega naboja se midva z velikim "migecom" odpraviva v šolo k "ta velikim psom". Novi obrazi ljudi, novi psi, nove vonjave, vse je novo. Pa da vidimo, koliko ti ta "veliki" znajo. Sedaj prvič vidim, da se vaje izvajajo v parih in ne več cela drhal na enkrat. Zakaj? "Priprava na izpit," slišim. Pa dobro. Gre prvi par na vadbišče. Eden posadi psa na leži, drugi lastnik pa, sedaj pa pazi, dela brez vrvice! Ko jaz to vidim, mene skoraj kap zadane. To so res "veliki" psi, ki že "svašta" znajo. Kolikor sem razvozlal, so bili že lani v osnovni šoli in so letos ponovno prišli, ker se pripravljajo na izpit B-BH. Torej sva midva prišla iz prve kmečke lige, kjer so bili telebajski, v Bundesligo med "profije". Tako da sem kar na debelo slino požiral, ko sem videl te velikane. V redu ni panike, greva na vadbišče. Najprej odlagava. Pes ni zdržal niti nekaj sekund. Pa tole gor in dol in gor in dol sem neprestano moral ponavljati, tako da je bil pes ves iz sebe. Pravi "pressing" Budeslige. Po recimo 15 minutah, ko je ta mali bil že ves iz sebe, greva midva delati. Jaz sem bil živčen kot da me bo kdo prebil na steno. Napet sem bil kot struna na kitari. Pes je bil popolnoma gluh, popolnoma nič me ni ubogal. Rečem poleg in namesto, da bi šel ob levi nogi, je po dveh korakih že bil na moji desni strani s hrbtom obrnjen povsem v desno. Za vsako takšno neumnost, ki so se vrstile kot štafeta eno za drugo, sem jaz iz sekunde v sekundo postajal bolj nestrpen. Vse skupaj je izgledalo kot polomija na sto kvadratov. Jaz sem že pihal kot bik, preden se zapodi v matadorja. Ko je učiteljica videla, da sem obupal, je vzela mojega psa, da vidi, kaj je narobe s ta malim in ga v manj kot sekundi spravila v popolni red. Če sem imel prej moralo na tleh, je sedaj bila globoko pod škornji. Torej pes sploh ni kriv. Vse kar lahko rečem je le, napetost gre po vrvici navzdol.