Mala šola, odpoklic in zbrisan spomin

„Kaj, sem??? Ja misli si.”

Prideva drugič v malo šolo. Pes ne dela nič, popolnoma nič. Samo ovohaval bi in skakal za psi. Znanja več nima, povsem v stilu "memory erased", torej spomin zbrisan. Delamo odpoklic. Se postavimo v vrsto, vodnik teče naprej, učiteljica drži psa in nato ga vodnik kliče, da steče pes k vodniku. Jaz tečem, kličem Moka, on se sploh ne odziva, on ovohava okolico. Nato ga učiteljica pripravi k temu, da mu pokaže, da tam nek 'trotelj' teče. Ko pes vidi, steče v mojo smer. Dva metra pred mano se ustavi začne ovohavati in steče povsem

„Sem.” „Ne čujem dobro.”

v drugo smer. Nato se začnejo dirke po vadbišču. On mene preprosto sploh ne upošteva, tako je dirkal po vadbišču, kot bi ga enkrat na leto spustil iz pesjaka. Pa sva pred prihodom na vadbišče najmanj dve uri doma norela. Torej sedaj pa me je že bilo sram, da sem 'goflo' stegoval, kaj moj pes vse zna. Ne samo, da ni nič delal, popolnoma je odpovedala vsaka trohica poslušnosti. Po koncu enourne norišnice, sem jaz še bolj izmučen kot prvič. Ko je bilo konec vaje, pa dobim še 'bonus nagrado'. Ob vadbišču je bil vaditelj, ki se je pogovarjal z enim gospodom in sem ravno na uho povlekel besede: "Vedno, ko ljudje trdijo, da je za neposlušnost kriv pes, se vedno izkaže, da pes ni nikoli kriv." Si že predstavljate, kam je padla moja motivacija, po slišani tej sveti resnici. Najmanj meter pod zemljo in kje je to, samo v greznici.