Deset metrska vrvica in odpoklic

Sem se z vaditeljico pogovarjal, kaj naj naredim, da ne bom imel enega neposlušneža. Povsem jasno je, zakaj pes na vadbišču ne priteče k meni - zato, ker mu ni treba. Priskrbim si deset-metrsko vrvico in potem midva z dolgouhkom vsak dan na travnik. Pes lepo na vrvici, jaz pa ga vsakih toliko in toliko časa pokličem k sebi. Pes enkrat pride, drugič ne. Ko ne pride, ga pocukam za vrvico in začudencu povem: "Halo tule je tvoj ta stari, priziblji se že enkrat k njemu." Se pa vsaj enkrat na sprehodu zgodi, da pes ušesa skloni k telesu, hrbet pokonci in raketa se izstreli. S polno hitrostjo teče vstran, meni roke nategne, pes pa cel v zraku in nato štrbunk na hrbet. Sedaj pa je bil šok, jaz pa samo lepo mirno rečem: "Sem." Pes začudeno se počasi vali proti meni in ko pride ga močno pohvalim. Belouhek sedaj počasi doumeva, da je na travniku še en zatežen profesor, ki hitro ušesa navije, če se delajo neumnosti. Rezultat tega enotedenskega dela je bil ta, da je naslednjič v mali šoli pri odpoklicu čakal kar pri učiteljici, ker je pač mislil, da ne more nikamor. Ko je učiteljica začela teči, ga jaz pokličem: "Moko sem". In ko on mene vidi, z eksplozijo reaktivca priteče naravnost k meni. Učiteljica: "Zelo lepo je naredil." Evoti zmagal sem. Pes pride k meni. Debela malha pohval in pa grižljaj papice. Pa zredil sem se za 20 kg, zaradi povečane motivacije.