Pes kaka po starem

„Ko sem bil mali, sem delal tako.”

Nekako sem se navadil, da imam nek urnik s psom, neke vrste red, da je psu lažje in da je tudi meni lažje dvigniti leno rit iz fotelja ali pa iz postelje in dati zjutraj psu za jést ter mu omogočiti, da naredi nekaj krogov okrog hiše v silnem teku in še nekaj v vohalni pozi in podobno. Zaradi tega utečenega urnika, ko psa spustim iz pesjaka pride k meni z mahajočim repom, da se 'pocartava', nato gre pes na zelenico in jo lepo pošteno zalije. Ga spravim v dir, se igrava z griziko, mečem žogo, da jo prinese. Nato po nekajkratnem teku za žogo pes začne ovohavati teren in takrat že vem, da je čas, da tudi malo zabetonira travo. Tisti rahli počep z repom v zrak in že je na delu betonarna. Danes zjutraj pa se je prestavila ura. Joj kako lepo, ko se zjutraj zbudim in pogledam na uro. Eno uro imam več časa, da se še malo naspim. Ležem na drugo stran, zaspim kot top in se potem tako sladko zbudim v sedaj že svetlo jutro. Končno malce bolj naspan, se odpravim proti pesjaku, da pobalin opravi vse kar pač mora zjutraj opraviti. In kaj srečam poleg belinka? Velik kup kakca, pa luža čez cel pesjak. Takrat se udarim po čelu in si rečem: "Joj, kako ga jaz lomim. Pes vendar 'serje' po starem času."