Pariška klobasa in zabijanje

„Klikni da povečaš sliko. Že čakam...”

Sodelavki rečem, da moj belinko na vadbišču male šole, ko ga pokličem enkrat poje hrano in drugič samo ovohava hrano in gre stran. Sodelavka: "Kaj pa ti psu daješ za en priboljšek?" Jaz svinske 'uhice' narežem na drobne kose in doma nikoli niti približno ni težav. Ko pokažem kos uheljca, je pes ves motiviran. Se že potika pod nogami. Sodelavka nadaljuje: "Daj mu nekaj mesnega. V trgovini kupi pariško klobaso in jo nareži na drobne kose v velikosti mezinčevega nohta." Precej skeptičen grem po pariško klobaso in nato greva midva z belinkom v malo šolo. Ko pes naredi prvo zadevico za pohvalo, mu dam kos pariške klobase in glej ga čudež, kot pri Mojzesu, ko se je morje odprlo na obe strani in so šli ljudje po kopnem. Moko je zavohal čudež. Vse kar sem rekel na vadbišču, ne samo, da je naredil brezhibno in takoj, vse je delal eksplozivno, samo da je dobil pariško klobaso.

„Prostor, v redu. Kje je klobasica?”

Ta dan je na rahlo deževalo, bolj pršilo. V takšnih razmerah psi neradi počno kaj pametnega, ker se vonj še močneje prenaša z vlago. Vendar meni se je srce smejalo,ker ko sem rekel poleg in sem pri nogi pokazal klobasico, se je pes dobesedno zabijal. In kaj lahko rečem sedaj, po nekajkratnih obiskih male šole: "Da je moj pes car." Ves spomin se mu je povrnil, tako da sedi, prostor, poleg in podobne zadeve so mala malica, dobesedno, ta mali hrepeni po pariški klobasi. In kje je sedaj moja motivacija: žal se ne vidi, je tako visoko, da se lahko letala v njo zaletavajo.