V. The ultimate test: Odpoklic od potepuškega psa

Žal se še vedno zgodi, da v gozdu srečujem spuščene pse brez lastnikov. Ti psi znajo biti nočna mora, ker dnevno branijo svojo ozemlje z markiranjem. Če se le da, psa spodim jaz. Tokrat pa se je ponudila priložnost, da izvedemo naslednji test. Pes, ki markira, to počne z nekoliko spuščeno glavo, kar je znak, da pes ne želi spopada in da se podreja. Moko seveda ni všeč, da nek pes markira po njegovem dnevnem sprehajališču, tako da psa opazi in se postavi v nekoliko dvignjen položaj. Pa si rečem, pa poskusimo vajo iz obrambe in sicer "pazi ga", to je vaja, ko mora pes steči k makerju in ga oblajati, vendar pod nobenim pogojem ne sme ugrizniti markerja. Pes mene gleda z enim očesom, z enim psa, jaz rečem "pazi ga", Moko se je spustil proti psu in tako močno trikrat zalajal, kot ga še v življenju nisem videl. Spuščen pes je začel bežati, Moko pa za njim nekaj korakov. Takoj ukaz "pridi" in Moko brez obotavljanja takoj zapusti psa in pride k meni na sedeč položaj. Ta vaja je ena izmed najtežjih, ker moram najprej iz nežnega psa vzpodbuditi, da se bo sploh razjezil, nato pa mora pokazati pogum in psa olajati, ter nato brez obotavljanja priti k meni. Hkrati je lahko to zelo nevarno, če napačno oceniš potepuškega psa in ne priporočam, če resnično ne veste, kaj počnete in zaupate svojemu psu, da potepuškega psa ne bo ugriznil in seveda obratno, da prepoznate, da potepuški pes ne bo napadel vašega psa.

IV. The ultimate test: Odpoklic od bežeče srne

Na travniku je cela družina srn, vsaj pet jih je, ki brezskrbno pasejo travo. Na daleč iz gozda jih opazim, vendar zelo potihoma greva s psom na travnik. Srne naju opazijo, vendar ne bežijo. Z vso močjo vržem žogo okrog 100 metrov natanko proti srnam. V tem trenutku pa srne začnejo bežati kot zmešane. Pes pa drvi za žogo in za srnami. V točno tistem trenutku, ko pes ulovi žogo in je dejansko na površini, kjer so pred nekaj sekundami bile srne, ter le-te z vso hitrostjo drvijo stran od psa. Dvignem roko, v kateri imam drugo žogo, povsem navpično v zrak. Moko to takoj opazi in brez povelja steče k meni. Med vračajočim tekom enkrat na hitro obrne glavo za srnami, vendar lepo teče k meni brez ustavljanja. Nato izvedeva še eno vajo. Pes sede 10 metrov vstran od sledi in vržem žogo naravnost v najmočnejšo sled, kjer so prej pred divjanjem stale srne. Vržem žogo in ko se žoga ustavi v nizki travi rečem psu, da daj prinese žogo. Psa sled močno moti, kar se vidi po hitrem iskanju in divjanju sem ter tja. Ko žogo po nekaj sekundah najde, takoj brez povelja steče k meni.

III. The ultimate test: Okrog psa

Vsak dan srečujem baterijeka, malega nadležnega psa, ki se šopiri in vsak dan markira ob poti, kjer se midva sprehajava. Podobno kot z ljudmi, mečem žogo v bližino tega psa in Moko po žogo in takoj k meni. Niti pod razno ne sme k psu ali da bi ovohaval markiran teren. Sledeči test je "elipsa". Baterijek je 20 metrov stran in veselo markira. Z vso močjo vržem žogo z leve strani, tako da žoga pristane 10 metrov za psom. Moko steče po levi strani mimo psa do žoge, največ 5 metrov stran od psa in brez pomisleka steče nazaj k meni in sicer po desni strani, tako da je dejansko naredil elipso okrog psa. Psa lahko pogleda, ne sme pa k njemu. Brez povelja mora priti k meni. Baterijek stoji kot vkopan v zemljo, vendar nekaj momlja in se potihoma v strahu šopiri.

II. The ultimate test: Ljudje

Vsak dan srečujem ljudi na sprehodu in ti mojega psa že poznajo in se ga ne bojijo. Tega nikoli ne počnem z neznanimi ljudmi, da jih ne bi prestrašil, ker je ta vaja zelo nevljudna do neznancev. Sprehajalci se med sabo pogovarjajo in zganjajo običajen človeški hrup: ha, ha, tresk z nogo ob kamen itd. Žogo vržem v dolžino okrog 50 metrov vendar vzporedno ob poti okrog 5 metrov stran od sprehajalcev. Za ljudi se ne sme zmeniti in niti pod razno jih ne sme nadlegovati ali kakorkoli upoštevati, če ga kličejo ali želijo pobožati. Kot da ljudi ni, takoj po žogo in takoj se vrniti k meni in me gledati v oči in čakati na naslednjo "dozo" žoge.

I. The ultimate test - obvladovanje psa na sprehodu: Uvod

Po dolgi in naporni vadbi imajo v ameriški vojski končni preizkus sposobnosti oziroma t.i. "The utimate test". Z vso opremo obteženi se podajo na nekaj deset kilometrov dolgo pot, ki vodi skozi močvirje, gozdove, travnike itd. Med pohodom jih čakajo zasede, kjer jih z "umetnimi" naboji obstreljujejo in jim na vse načine otežujejo prihod na cilj. Vojak, ki opravi ta preizkus, je "pravi" vojak, ki je pripravljen na bojne naloge. Nekaj podobnega sem si zadal z mojim kosmatincem in sicer v obliki obvladljivosti psa v težkih pogojih na sprehodih. Cilj je popolna obvladljivost psa ne glede na okoliščine, saj je lahko le tako obvladljiv pes brez skrbi spuščen brez povodca. Praktično vsak dan trenirava skozi igro na sprehodih in to tako, da pes z velikim užitkom naredi vse, kar mu rečem. Vse vaje pa izključno temeljijo na neobrzdani zasvojenosti psa z žogo. Ko prideva na travnik, najprej pes sede, da snamem povodec, ga počasi zložim in dam v žep. Pes v zelo zbranem položaju sedi ob nogi in čaka na vaje "ogrevanja": žoga, dol, žoga, sedi, žoga, čak, žoga, spusti, žoga. Moko dela s takšno vnemo, da kar cvili zraven. Bistveno je, da mu na začetku največjo stopnjo energije spravim v pozitivni odnos do pozornosti do mene preko žoge.

Butaste pasme

„Pijem vodo, pa nisem krava.”

Vsekakor drži, da vsi psi niso enako inteligentni. Velikokrat pa je problem v samem pojmovanju, kaj inteligenca sploh je. Za primer presodite ali je ta pes inteligenten? Psu daš brikete in pes ostane ob mizi. Rekli bi, da je pes tako butast, da niti k hrani ne gre. Mogoče pa je ostal pri mizi, ker družina jé in od časa do časa kakšen posladek "pade" z mize. Pes je zelo inteligenten, ker briketi ga bodo tako in tako počakali, posladek z mize pa ne. Pa pravijo, da so haskiji butasti za šolanje in da je višek zabitosti afganistanski hrt. Če se pes najbolje ne odreže pri šolanju poslušnosti, še ne pomeni, da je neumen. Preden postavimo razsodbo o inteligentnosti, se moramo vprašati, zakaj so bile določene pasme vzrejene. Haskiji so bili "narejeni" za vlečenje sani, torej morajo biti izredno vzdržljivi, ubogljivi pa toliko, da tečejo za vodjo tropa. Vodja tropa pa mora biti ubogljiv toliko, da posluša vodnika, v katero smer mora teči.

„Zeham, a te ne bom požrl.”

Afganistanski hrt je bil "narejen" za pregon divjadi, tako da je samostojno preganjal divjad tudi po več ur. Ali je takšen pes potem butast, če je bil "narejen" za samostojno razmišljanje? Moko bi ob takšnem psu lahko hitro bil viden kot butast, ker ko prideva na travnik, se on usede in me gleda v oči, ker dejansko čaka na žogo. Je pes sedaj butast, da samostojno ne preganja divjadi? Prav tako lahko Moku brez kakršnih koli pomislekov vržem žogo proti srni. Pes bo stekel za žogo, ko jo bo ujel, bo takoj pogledal mene in stekel k drugi žogi. Če lovski pes, na primer labradorec, tega ne naredi in teče za srno, še ne pomeni, da je ta pes neumen, če ga ne moreš z enim samim ukazom odpoklicati. Lovski psi imajo veliko bolj razvit lovski nagon. Ko se lotimo presoje bistroumnosti psov, se moramo najprej vprašati čemu je bila pasma vzrejena in šele v okviru tega je smiselno dajati presoje o inteligentnosti. Psi so bili vzrejeni iz različnih vzrokov: lovski, vlečni, čuvaji premoženja itd. Zato je primerneje, da se presoje o inteligentnosti vršijo znotraj službenih okvirov psov. Ni namreč vse inteligenca, velik del je nagon in služnost psa.

Ali lahko vzgojen in umirjen pes ugrizne?

Med komentarji tega spletnega dnevnika, je Martina napisala zanimivo zgodbo o možni lažni prijavi ugriza njenega psa mimoidočega gospoda, ki je vodil psa. Skušal bom napisati nekaj svojih misli.


...psa imam že 6 let in je vedno spuščen pred hišo in nikoli nikdar ni nobenega napadel ali celo ugriznil.

To seveda še ne pomeni, da tokrat ni ugriznil. Moj kuža je tudi lepo vzgojen in ni še nikogar ugriznil, vendar nikoli ne dam roke v ogenj, da tega ne bi storil, če bi bil izpostavljen izrednim razmeram. Ko gre kakšen pes po ulici, Moko gre k ograji in gleda, kaj se dogaja na ulici, če se seveda z njim ne igram ali pa izvajam poslušnost. Strogo ima prepoved kakršne koli agresije na mimoidoče na ulici ali so to ljudje ali psi ali kaj drugega. Nikakor ne sme lajati, skakati po ograji ali kaj podobnega. Pred kakšnim mesecem je šel mimo lastnik z nevzgojenim in podivjanim psom, le-ta se je zapodil v ograjo, tako da je butnil v njo in grozeče zalajal in kazal zobe. Takrat je tudi moj Moko nagonsko odreagiral in močno zalajal. Seveda sem ga takoj odpoklical od ograje, da si ne bi kje domišljal, da po novem pa lahko laja in zganja neumnosti, ker pes se hitro, tako kot ljudje, navadijo nereda. V takšnih izrednih razmerah dvomim, da se moj pes ne bi branil, še zlasti na svojem ozemlju. V izrednih razmerah pravila lepega vedenja odpovedo. Tudi uglajena oseba z visoko stopnjo kulturne ravni sprejemanja drugačnih pogledov na svet s strani drugih ljudi, še ne pomeni, da v določenih izrednih razmerah ne bi odreagirala agresivno. Če te nekdo skrajno ponižuje, ti pljune v obraz, nadleguje tvojega bližnjega in podobno, vedno je nekje meja, ko uglajena in neagresivna oseba odreagira agresivno. To je v naravi ljudi, kaj šele psa.


Se je pa pojavil mimoidoči gospod s svojim malim psom na povodcu in trdi z izjavo pred policijo (nobenih prič), da ga je moj pes ugriznil brez razloga v nogo, ko je bil na sprehodu s svojim psom. V takem primeru bi imel pes prej interes pes do psa ne pa do človeka.

Ker me ni bilo zraven, lahko samo ugibam. Po moje je njegov "baterijek" (mali nevzgojen pes) iskal prepir, na takšen način, da se je tvoj pes njemu približal, ker pač ni mogel več trpeti nesramnosti na svojem ozemlju. Ugibam, gospod je branil psa, pa se je lahko marsikaj zgodilo. Jaz nikoli in nikdar ne pustim, da se tuj meni neznan pes približa mojemu psu, vedno bo prej moral obračunati z mano, šele nato s psom. Že večkrat sem preprečil napad na mojega psa in sicer tako, da sem podivjanega psa ali močno brcnil ali mu vrgel torbo z ramen ali mu vrgel kaj drugega, 10 cm vodovodno cev, ki jo redno nosim zraven. Tako da je možno, da se je tvoj pes, v tem primeru samo branil in zato pač ugriznil gospoda. Tako da ni nujno, da pes vedno napade, ugrizne psa. Zakon je v tem primeru jasen, pes mora biti za ograjo. Če ugrizne znotraj ograje (in je na vhodu ograje opozorilna tabla), potem bi bil gospod sam kriv, če je pes ugriznil zunaj ograje, je krivda lastnika psa.


Po pogovoru z gospodom drugi dan ga je zanimala samo še polica zavarovalnine naše hiše, saj kot sam trdi bi od zavarovalnice dobil denar... vse to brez prič, strganih hlač, ali bilo kakega drugega dokaza, da je to storil res moj pes. Zakaj ga nebi njegov med igro ali bilo kak drugi? zato ker so pri meni bili idealni pogoji (pes spuščen pred hišo, kot že 6 let) in je zavohal priložnost.

V redu, predpostavljamo, da so tvoje domneve pravilne, torej da tega gospoda sploh ni ugriznil pes in da želi samo na zelo enostaven način pridi do odškodnine. V tem primeru gre za vrsto kaznivih dejanj gospoda in sicer najmanj dve: lažna prijava na policijo in zavarovalniška goljufija. Zavarovalnice imajo v tem primeru interes, da ne plačajo odškodnine, tako da ne bi bilo slabo, če bi se pogovorila z zavarovalniškim agentom, ki ima verjetno izkušnje s podobnimi primeri. Sicer pa je sedaj na tvojih ramenih, da dokažeš, da tvoj pes ni ugriznil, kar bo seveda težko. Na primer, če bi s psom bila pri veterinarju ob tistem času in bi z računom dokazala, da tvoj pes sploh takrat ni bil doma ali kaj podobnega. V takšnem primeru bi lahko na policijo prijavila, da je šlo za lažno prijavo s strani gospoda.


...zdaj bom morala plačevati kazen in njemu odškodnino kar nebo malo denarja...če bi bila sigurna, da je to res bi mu plačala in se mu opravičila. Ampak je manjša luknja v zakonu, ki me bo za to mojo "neprevidnost" (pred ljudmi) stala drago... na žalost.

Žal jaz ne vidim luknje v zakonu. Luknja v zakonu je vedno takrat, ko določene razmere, ki se zgodijo v praksi, v zakonu niso predvidene in tako lahko povzročitelj škode uide zakonu nekaznovan. V tem primeru po moje ne gre za pravno praznino. Pes ni bil za ograjo, kar zakon določa, da mora biti. Če bi šlo za lažno prijavo in zavarovalniško goljufijo, prav tako zakon določa, da gre v takšnem primeru za kaznivo dejanje. Pravne praznine ni. Težava, ki jo jaz vidim je le-ta, da nisi poznala zakonodaje. V ta namen pa obstaja osnovno načelo prava "Ignorantia iuris nocet," kar v slovenščini pomeni "Nepoznavanje prava škoduje." S preprostimi besedami, nepoznavanje zakonodaje ni nikakršna olajševalna okoliščina. Če tega načela ne bi bilo, bi se vsakdo lahko izgovarjal, da pač ni vedel, kaj piše v zakonu.

Glede psov nevarnih in spuščenih se strinjam s tabo. Samo glede na zakon nisem najbolj navdušena
Zakon je napisan tako, da bi bilo povzročene čim manj škode. Če predpisuje ograjen prostor (ograjo ali pesjak ali v hiši in podobno), potem je bistveno manjša verjetnost, da bo do škode prišlo. Zakon je po moje napisan v stilu sožitja ljudi in živali. Konec koncev niso vsi ljudje ljubitelji živali in tudi zakaj pa bi morali biti. Če gre nekdo mimo tvoje hiše in je pes spuščen, pa čeprav ni agresiven, se človek lahko takšnega psa boji, še zlasti, če ima slabe izkušnje. Če je ograjen prostor, so ljudje bistveno bolje počutimo.

Pes ima kosmata ušesa

„Jezik kažem, te bom požrl.”

Prav zanimivo je, kako ljudje ocenjujejo mojega psa izključno po videzu. Poslušam sledeče neumnosti: "Ta pes pa je hud, ima ušesa pokonci." Švicarski ovčarji imajo vedno ušesa pokonci, razen, če jih je strah, se podrejajo ali kaj podobnega. Torej normalna drža je ušesa pokonci in to ne pomeni, da so v tem položaju agresivni. Pa naslednja: "Kaj te imaš ti to za eno žival, je to volk?" Seveda ni volk, volk je divja žival, ki ni primerna za domačega ljubljenca. Pa še ena cvetka pogovor med dvema starejšima gospema: "Dober dan, kakšne pasme pa je vaš pes?" in druga se obrne k prvi: "Ja kaj ne vidiš, da je to haski?" Ne ni haski, čeprav mu je na videz podoben, oba sta bele barve, vendar ima haski tudi črno barvo. Karakterno sta pasmi precej različni, prav tako njun izvor. Haski je namenjen vleki sani, niti približno ni dober čuvaj, izredno energičen in ni najbolj primeren za poslušnost, agiliti ali kaj podobnega. Je pa res, da imata skupno to, da imata oba ušesa pokonci in verjetno zaradi tega sta huda, a ne. Pa še ena: "Vaš samojed pa se ne smeji, zakaj?" Verjetno zato, ker ni samojed. Samojedi imajo konce čeljusti malenkost zavihane navzgor, zato dajejo občutek, da se smejijo. Ker švicarski ovačar pač ni samojed, se pač ne smeji. Pa še tale, ko sva se z znancem srečala na sprehodu. Moj švicar je bil utrujen, da je kar legel. Njegov rotwailer, pa je lepo pridno sedel. Psa sta se bežno pogledala in to je bilo vse. Sta stara znanca iz pasje šole. Pa pride mimo gospa z labradorcem, sicer odlični psi, vendar tale pes očitno ni bil dobro vzgojen. Pes je šel na drugi strani ceste po pločniku in rep držal strmo usločen, kot škorpijon in s tem izkazoval dominantnost. Moj švicar je bil zadihan, da se mu gledati ni dalo, dočim znančev rotwailer je hitro pokazal, da takšnega bahanja ne bo prenašal in zalajal. Pa je gospa rekla: "Ja, ja, se vidi, to je pa agresivna pasma." Očitno je, kdo je iskal prepir, njen nevzgojeni pes. Me pa je danes lepo potolažil otrok na sprehodu, ko je videl mojega psa: "O, ta kuža pa je priden. Ga lahko pobožam?" Pa mama zraven 'ustreli': "Pusti ga pri miru, pes ima kosmata ušesa."

Pa bučko išči

„Spoštovani kolega, nehajte se igrati z grmom.”

Na sprehodu se ustaviva na travniku, kjer imava obveznih 10 minut tekanja za žogo. Veliko lažje je iti na sprehod po gozdu, če ima pes "jezik do tal". Če je malenkost utrujen, tako da diha skozi usta, potem tudi težje ovohava in je zato sprehod bolj tekoč. Med metanjem žoge, se žoga izgubi v malenkost večji travi. Pa ga na daljavo vzpodbujam z "išči" in "išči žogo". Prav zanimivo je, kako hitro se sprehaja po travniku, ko išče žogo, skoraj v pol-teku. V trenutku, ko je žoga na razdalji dveh metrov, se nenadoma ustavi in v sekundi ali dveh že najde žogo. Neverjetno, kako dober voh ima pes. Se mi je pa zadnjič zgodilo, da žoge pes ni našel. Pa moram jaz po žogo v visoko travo, pa še rosa je bila, tako da sem bil moker na vrh kolen. Vztrajno kličem psa nazaj, da naj že enkrat za božjo voljo išče kakšen meter stran od mene, ker žoga je zanesljivo tukaj, saj nisem z lune padel, vem, kam sem vrgel žogo. Pa pes pride k meni in se zopet oddalji, potem pač jaz sam iščem po tleh in žoge ne najdem. Pogledam kje je kosmatinec in čaka meter stran od mene in me gleda, stoji pri miru. Pa rečem: "Pa bučko išči." Pa v tistem se skloni za dva centimetra in glavo zopet vzravna. Kaj? Nemogoče! S to kretnjo pes namreč nakazuje, da je žogo našel in jo odložil pri svojih tacah. Stopim korak, dva proti psu in vidim, da je žogo res našel. Pa bi dal za rundo, da bi morala žoga po mojem prepričanju biti vsaj nekaj metrov vstran od psa, tam, kjer sem jo jaz iskal. Pohvalim psa in ponovno vržem žogo. Čez čas vržem žogo, pa mi le-ta po veliki nesreči pade točno v grmovje ovito s trnjem. Tako da Moko okrog in okrog grma skače, pa ne more do žoge, ker je grmičevje pregosto. Vzamem palico, pregibam trnje, pes išče zelo zavzeto. Ker žoge ne najdeva, začnem tolči po grmovju, da bi fizično odstranil grmovje. Nehote pa z roko močno po trnju potegnem, tako da mi na treh mestih kri priteče. Opazim, da pes več ne išče, pa jaz zopet: "Pa bučko išči." Pa Moko zopet pokima za dva centimetra. Se obrnem in vidim žogo pri tačkah. Jaz imam krvave roke, Moko pa potrpežljivo čaka, kdaj se bom jaz bučko nehal igrati z grmom, da bova lahko ponovno dirkala za žogo.

Lahko

„Življenje je naporna reč.”

Pes se me doma drži kot klop, kamor koli grem. Ko sedem na stol, leže poleg mene. Ko vstanem, kljub temu da mislim, da spi, takoj vstane in je že za mano. Vzamem ležalnik, ležem, da bi malo podremal, pes leže zraven mene in tudi sam zaspi. Med mojim dremanjem in premetavanjem po trdem ležalniku, pes vstane, se prestavi za meter in zopet leže na drugi strani ležalnika. Išče pač najbolj hladen prostor. Za psa sem klop gostitelj, vse dokler ne pride na obisk kakšen otrok. Takrat pa je norenje, da je kar veselica. Otrokom dovolim, da pridejo k njemu zvečer, ko ni več vročine. Ko so otroci okrog njega, namreč Moko sploh nima mere, otroci pa prav tako ne. Zvečer pa lahko nori do onemoglosti, me ne moti. Moka malenkost zamotim, tako da otrok izgine izpred njegovega obzorja. Ko se skrije, reče: "Lahko." Takrat pa Moko brez premišljevanja takoj steče v smeri glasu. Večji je otrok, bolj je prebrisan, dlje ga Moko išče, vendar nikoli več kot kakšno minuto. Ko ga najde, ga otrok pohvali: "Bravo Moko," in ga poboža. To je zelo pomembno, ker dejansko je otrok psu skozi igro poveljeval z besedo 'lahko', pes pa je kljub zelo veliki lastni želji bil pohvaljen, tako da drugič išče še z večjim veseljem. Sva bila z Mokom zadaj za hišo in otrok se je domnevno skril nekje pred hišo. Tokrat iščeva skupaj, tako da je psu še bolj zanimivo. Preiščeva celo okolico in otroka nikjer. Moko sili v klet, pa ga jaz vztrajno nazaj kličem in ga vzpodbujam z: "Išči." Na koncu pa mi le kane, da se je verjetno otrok skril v klet. Pustim psa v klet, da išče po celotni kleti. Zopet psa kličem nazaj, ker tam se otrok že ni skril, saj ni nič drugega kot stopnišče. S psom preiščeva celotno klet in ne duha ne sluha o otroku. Pa pes večkrat sili proti stopnišču. "Pa bučko, tam ni nič," mu pravim. Pes še kar naprej sili in se končno s prednjimi nogami povzpne proti odprtini, ki je na drugi strani stopnišča, kjer je zemlja in majhno okno in kolikor se izkaže ravno dovolj prostora, da je tam bil skrit otrok. Psa dvignem, da spleže do okna in takrat slišim: "Bravo Moko." Jaz pa se udarim po čelu, češ kdo je sedaj bučko.