Žoga je edina droga

V poletni vročini se je naenkrat zoblačilo in pričel je pihati prijeten vetrič, ura pa je kazala štiri popoldan. Vzamem povodec, nahrbtnik, za vsak slučaj še plastenko vode in odcapljava v mestni park. Moku mečem žogo, dokler se jaz ne utrudim. V tem pa se oblak razkadi, vetrič povsem preneha in nastala je prava pasja vročina. Midva pa več kot pol ure od doma. Moko pa še kar naprej tečnari z žogo, tako da mu pač mečem, čeprav se mi cvrejo možgani. Pes je že precej zadihan in bi še kar norel, vročina gor in dol, on nori. Nič več, rečem: "Konec," kar je signal psu, da je konec divjanja. Lenobno sedem na klop, psu dam vodo iz nahrbtnika in čez nekaj minut, je pes spil celotno plastenko vode, nekaj je sicer razlil, ker je s šapo cepetal po vodi. Med drevesi parka je precejšen hlad, tako da število sprehajalcev

„Kolega, imaš dovolj?”

ni in ni pojenjalo, tudi štirinožni prijatelji so se znašli med njimi. Moko je prav posrečen, ko zagleda psa, naredi nekaj korakov v njegovo smer, tri metre od mene, nato pa sede in opazuje mimoidočega psa, ki je na razdalji dobrih deset metrov. Na drugi strani opazi drugega psa in ponovno v drugo smer nekaj korakov, ponovno sede in opazuje. Jaz ga nič ne rabim ustavljati ali kaj podobnega, si kar sam uravnava maksimalno dovoljeno oddaljenost od mene. Ko psi zapustijo obzorje, pa Moko leno prileze k meni in leže. Diha tako globoko, da bom vsak čas njegova pljuča zagledal. Počakam, da se pes ohladi, nato greva k potoku, ki je povsem zraven parka. V potoku, je kot mali otrok, z vodo šprica na vse strani. Pa ni hudir, po nekaj sekundah že prosi za žogo, očitno se je povsem ohladil. Tako da mu sedaj mečem žogo v vodo. Tako pridno jo nosi iz vode, kot bi bil prinašalec. Moko ima v vodi izredno motivacijo. V tem predelu potoka, mu voda sega do kolen. Zamahnem z roko, pes steče po potoku se obrne, pogleda, vendar žoga je v mojih rokah, rečem: "Sedi" in pes brez obotavljanja sede v vodo, samo da dobi žogo. Prinese žogo. Ponoviva vajo. Pes steče po potoku, vendar tokrat si rečem, pa gremo do konca: "Dol," in pes se vrže v vodo na položaj ležanja, za nagrado rečem: "Ja," in takoj vržem žogo. Zelo sem vesel, da sem uspel Moku v glavo vcepiti: kakšne srne, kakšni psi, pa mrzla voda, žoga je edina droga.