Domov

„Domov? Razumem komandant.”

Ko pride na obisk kakšen starejši gospod ali gospa beseda pogosto nanese na zlate stare čase. Na ličkanje koruze, mlatenje slame, košnja trave s koso in sto in eno ročno opravilo, ki so praktično povsem izumrla. Vsa ta ročna dela so nadomestili stroji. Prav zanimivo, kaj vse je vsaki generaciji samoumevno. Zame je povsem nerazumljivo, da so nekoč bili brez avta, radia, televizije itd. Današnja mladina dejansko sploh ne ve, kaj je to življenje brez mobilnega telefona, računalnika, interneta, e-pošte, kramljanja, socialnih omrežij in podobno. Ta svet "brez" za njih nikoli ni obstajal. V času brez mobilnega telefona, ko sem bil še s prejšnjim psom, je bilo precej pomembno, da so domači vedeli, kam greva s psom na pohod. Če bi se kaj pripetilo, je potrebna iskalna akcija in če domači vedo, kje okvirno naj bi bil, je to velika prednost pri iskanju. Tako sem prejšnjega psa naučil t.i. vaje domov. Psa sem na sprehodu odvezal z vrvice in ga poslal domov po pomoč. Naučiti psa, da gre domov je preprosto. Še zlasti, če je pes požeruh. Psu daš hrano v pesjak v posodo, najbolje tako, da to pes vidi, nato s psom gresta nekaj korakov od hiše po cesti, ga usmeriš proti domu, odvežeš vrvico in psu rečeš: "Domov." Pes bo stekel k hrani in beseda domov, bo najlepša beseda, ki jo je vedno vesel. Z Mokom sva delala nekoliko drugače, ker ni požeruh. S psom greva na sprehod in ko se vrneva nekdo čaka pri vhodu in nekaj metrov pred vhodom psa spustiš, izrečeš čudežno besedo, oseba pri vhodu pa psa vzpodbuja in se nato, ko pes priteče, igra z njim. Z Mokom tole vajo 'trenirava' že več kot pol leta in sedaj lahko psa brez skrbi spustim 300 metrov pred hišo, bi še dlje, pa je tam konec pločnika. Pomembno je, da psu zaupaš, da ne bo kar tja v tri dni skočil na cesto, zato je potrebno vajo izvajati postopno in podaljševati po nekaj metrov. Pes med to vajo ne sme ovohavati terena, ker bi ga lahko kaj premamilo. Moko lepo po pločniku 'mašira' proti domu, pri tem pa avtomobili, kolesarji, mopedisti, sprehajalci lepo brez težav nadaljujejo vožnjo. Vhodna vrata ograje pustim priprta, tako da jih sam odpre in počaka doma, da pridem tudi jaz, ki mobilni telefon rad pustim doma. Me je ustavil sosed in rekel: "Kako pa pes ve, kam mora iti, kje je doma?" Verjetno zato, ker pes ni butast.