Ali lahko vzgojen in umirjen pes ugrizne?

Med komentarji tega spletnega dnevnika, je Martina napisala zanimivo zgodbo o možni lažni prijavi ugriza njenega psa mimoidočega gospoda, ki je vodil psa. Skušal bom napisati nekaj svojih misli.


...psa imam že 6 let in je vedno spuščen pred hišo in nikoli nikdar ni nobenega napadel ali celo ugriznil.

To seveda še ne pomeni, da tokrat ni ugriznil. Moj kuža je tudi lepo vzgojen in ni še nikogar ugriznil, vendar nikoli ne dam roke v ogenj, da tega ne bi storil, če bi bil izpostavljen izrednim razmeram. Ko gre kakšen pes po ulici, Moko gre k ograji in gleda, kaj se dogaja na ulici, če se seveda z njim ne igram ali pa izvajam poslušnost. Strogo ima prepoved kakršne koli agresije na mimoidoče na ulici ali so to ljudje ali psi ali kaj drugega. Nikakor ne sme lajati, skakati po ograji ali kaj podobnega. Pred kakšnim mesecem je šel mimo lastnik z nevzgojenim in podivjanim psom, le-ta se je zapodil v ograjo, tako da je butnil v njo in grozeče zalajal in kazal zobe. Takrat je tudi moj Moko nagonsko odreagiral in močno zalajal. Seveda sem ga takoj odpoklical od ograje, da si ne bi kje domišljal, da po novem pa lahko laja in zganja neumnosti, ker pes se hitro, tako kot ljudje, navadijo nereda. V takšnih izrednih razmerah dvomim, da se moj pes ne bi branil, še zlasti na svojem ozemlju. V izrednih razmerah pravila lepega vedenja odpovedo. Tudi uglajena oseba z visoko stopnjo kulturne ravni sprejemanja drugačnih pogledov na svet s strani drugih ljudi, še ne pomeni, da v določenih izrednih razmerah ne bi odreagirala agresivno. Če te nekdo skrajno ponižuje, ti pljune v obraz, nadleguje tvojega bližnjega in podobno, vedno je nekje meja, ko uglajena in neagresivna oseba odreagira agresivno. To je v naravi ljudi, kaj šele psa.


Se je pa pojavil mimoidoči gospod s svojim malim psom na povodcu in trdi z izjavo pred policijo (nobenih prič), da ga je moj pes ugriznil brez razloga v nogo, ko je bil na sprehodu s svojim psom. V takem primeru bi imel pes prej interes pes do psa ne pa do človeka.

Ker me ni bilo zraven, lahko samo ugibam. Po moje je njegov "baterijek" (mali nevzgojen pes) iskal prepir, na takšen način, da se je tvoj pes njemu približal, ker pač ni mogel več trpeti nesramnosti na svojem ozemlju. Ugibam, gospod je branil psa, pa se je lahko marsikaj zgodilo. Jaz nikoli in nikdar ne pustim, da se tuj meni neznan pes približa mojemu psu, vedno bo prej moral obračunati z mano, šele nato s psom. Že večkrat sem preprečil napad na mojega psa in sicer tako, da sem podivjanega psa ali močno brcnil ali mu vrgel torbo z ramen ali mu vrgel kaj drugega, 10 cm vodovodno cev, ki jo redno nosim zraven. Tako da je možno, da se je tvoj pes, v tem primeru samo branil in zato pač ugriznil gospoda. Tako da ni nujno, da pes vedno napade, ugrizne psa. Zakon je v tem primeru jasen, pes mora biti za ograjo. Če ugrizne znotraj ograje (in je na vhodu ograje opozorilna tabla), potem bi bil gospod sam kriv, če je pes ugriznil zunaj ograje, je krivda lastnika psa.


Po pogovoru z gospodom drugi dan ga je zanimala samo še polica zavarovalnine naše hiše, saj kot sam trdi bi od zavarovalnice dobil denar... vse to brez prič, strganih hlač, ali bilo kakega drugega dokaza, da je to storil res moj pes. Zakaj ga nebi njegov med igro ali bilo kak drugi? zato ker so pri meni bili idealni pogoji (pes spuščen pred hišo, kot že 6 let) in je zavohal priložnost.

V redu, predpostavljamo, da so tvoje domneve pravilne, torej da tega gospoda sploh ni ugriznil pes in da želi samo na zelo enostaven način pridi do odškodnine. V tem primeru gre za vrsto kaznivih dejanj gospoda in sicer najmanj dve: lažna prijava na policijo in zavarovalniška goljufija. Zavarovalnice imajo v tem primeru interes, da ne plačajo odškodnine, tako da ne bi bilo slabo, če bi se pogovorila z zavarovalniškim agentom, ki ima verjetno izkušnje s podobnimi primeri. Sicer pa je sedaj na tvojih ramenih, da dokažeš, da tvoj pes ni ugriznil, kar bo seveda težko. Na primer, če bi s psom bila pri veterinarju ob tistem času in bi z računom dokazala, da tvoj pes sploh takrat ni bil doma ali kaj podobnega. V takšnem primeru bi lahko na policijo prijavila, da je šlo za lažno prijavo s strani gospoda.


...zdaj bom morala plačevati kazen in njemu odškodnino kar nebo malo denarja...če bi bila sigurna, da je to res bi mu plačala in se mu opravičila. Ampak je manjša luknja v zakonu, ki me bo za to mojo "neprevidnost" (pred ljudmi) stala drago... na žalost.

Žal jaz ne vidim luknje v zakonu. Luknja v zakonu je vedno takrat, ko določene razmere, ki se zgodijo v praksi, v zakonu niso predvidene in tako lahko povzročitelj škode uide zakonu nekaznovan. V tem primeru po moje ne gre za pravno praznino. Pes ni bil za ograjo, kar zakon določa, da mora biti. Če bi šlo za lažno prijavo in zavarovalniško goljufijo, prav tako zakon določa, da gre v takšnem primeru za kaznivo dejanje. Pravne praznine ni. Težava, ki jo jaz vidim je le-ta, da nisi poznala zakonodaje. V ta namen pa obstaja osnovno načelo prava "Ignorantia iuris nocet," kar v slovenščini pomeni "Nepoznavanje prava škoduje." S preprostimi besedami, nepoznavanje zakonodaje ni nikakršna olajševalna okoliščina. Če tega načela ne bi bilo, bi se vsakdo lahko izgovarjal, da pač ni vedel, kaj piše v zakonu.

Glede psov nevarnih in spuščenih se strinjam s tabo. Samo glede na zakon nisem najbolj navdušena
Zakon je napisan tako, da bi bilo povzročene čim manj škode. Če predpisuje ograjen prostor (ograjo ali pesjak ali v hiši in podobno), potem je bistveno manjša verjetnost, da bo do škode prišlo. Zakon je po moje napisan v stilu sožitja ljudi in živali. Konec koncev niso vsi ljudje ljubitelji živali in tudi zakaj pa bi morali biti. Če gre nekdo mimo tvoje hiše in je pes spuščen, pa čeprav ni agresiven, se človek lahko takšnega psa boji, še zlasti, če ima slabe izkušnje. Če je ograjen prostor, so ljudje bistveno bolje počutimo.

Pes ima kosmata ušesa

„Jezik kažem, te bom požrl.”

Prav zanimivo je, kako ljudje ocenjujejo mojega psa izključno po videzu. Poslušam sledeče neumnosti: "Ta pes pa je hud, ima ušesa pokonci." Švicarski ovčarji imajo vedno ušesa pokonci, razen, če jih je strah, se podrejajo ali kaj podobnega. Torej normalna drža je ušesa pokonci in to ne pomeni, da so v tem položaju agresivni. Pa naslednja: "Kaj te imaš ti to za eno žival, je to volk?" Seveda ni volk, volk je divja žival, ki ni primerna za domačega ljubljenca. Pa še ena cvetka pogovor med dvema starejšima gospema: "Dober dan, kakšne pasme pa je vaš pes?" in druga se obrne k prvi: "Ja kaj ne vidiš, da je to haski?" Ne ni haski, čeprav mu je na videz podoben, oba sta bele barve, vendar ima haski tudi črno barvo. Karakterno sta pasmi precej različni, prav tako njun izvor. Haski je namenjen vleki sani, niti približno ni dober čuvaj, izredno energičen in ni najbolj primeren za poslušnost, agiliti ali kaj podobnega. Je pa res, da imata skupno to, da imata oba ušesa pokonci in verjetno zaradi tega sta huda, a ne. Pa še ena: "Vaš samojed pa se ne smeji, zakaj?" Verjetno zato, ker ni samojed. Samojedi imajo konce čeljusti malenkost zavihane navzgor, zato dajejo občutek, da se smejijo. Ker švicarski ovačar pač ni samojed, se pač ne smeji. Pa še tale, ko sva se z znancem srečala na sprehodu. Moj švicar je bil utrujen, da je kar legel. Njegov rotwailer, pa je lepo pridno sedel. Psa sta se bežno pogledala in to je bilo vse. Sta stara znanca iz pasje šole. Pa pride mimo gospa z labradorcem, sicer odlični psi, vendar tale pes očitno ni bil dobro vzgojen. Pes je šel na drugi strani ceste po pločniku in rep držal strmo usločen, kot škorpijon in s tem izkazoval dominantnost. Moj švicar je bil zadihan, da se mu gledati ni dalo, dočim znančev rotwailer je hitro pokazal, da takšnega bahanja ne bo prenašal in zalajal. Pa je gospa rekla: "Ja, ja, se vidi, to je pa agresivna pasma." Očitno je, kdo je iskal prepir, njen nevzgojeni pes. Me pa je danes lepo potolažil otrok na sprehodu, ko je videl mojega psa: "O, ta kuža pa je priden. Ga lahko pobožam?" Pa mama zraven 'ustreli': "Pusti ga pri miru, pes ima kosmata ušesa."

Pa bučko išči

„Spoštovani kolega, nehajte se igrati z grmom.”

Na sprehodu se ustaviva na travniku, kjer imava obveznih 10 minut tekanja za žogo. Veliko lažje je iti na sprehod po gozdu, če ima pes "jezik do tal". Če je malenkost utrujen, tako da diha skozi usta, potem tudi težje ovohava in je zato sprehod bolj tekoč. Med metanjem žoge, se žoga izgubi v malenkost večji travi. Pa ga na daljavo vzpodbujam z "išči" in "išči žogo". Prav zanimivo je, kako hitro se sprehaja po travniku, ko išče žogo, skoraj v pol-teku. V trenutku, ko je žoga na razdalji dveh metrov, se nenadoma ustavi in v sekundi ali dveh že najde žogo. Neverjetno, kako dober voh ima pes. Se mi je pa zadnjič zgodilo, da žoge pes ni našel. Pa moram jaz po žogo v visoko travo, pa še rosa je bila, tako da sem bil moker na vrh kolen. Vztrajno kličem psa nazaj, da naj že enkrat za božjo voljo išče kakšen meter stran od mene, ker žoga je zanesljivo tukaj, saj nisem z lune padel, vem, kam sem vrgel žogo. Pa pes pride k meni in se zopet oddalji, potem pač jaz sam iščem po tleh in žoge ne najdem. Pogledam kje je kosmatinec in čaka meter stran od mene in me gleda, stoji pri miru. Pa rečem: "Pa bučko išči." Pa v tistem se skloni za dva centimetra in glavo zopet vzravna. Kaj? Nemogoče! S to kretnjo pes namreč nakazuje, da je žogo našel in jo odložil pri svojih tacah. Stopim korak, dva proti psu in vidim, da je žogo res našel. Pa bi dal za rundo, da bi morala žoga po mojem prepričanju biti vsaj nekaj metrov vstran od psa, tam, kjer sem jo jaz iskal. Pohvalim psa in ponovno vržem žogo. Čez čas vržem žogo, pa mi le-ta po veliki nesreči pade točno v grmovje ovito s trnjem. Tako da Moko okrog in okrog grma skače, pa ne more do žoge, ker je grmičevje pregosto. Vzamem palico, pregibam trnje, pes išče zelo zavzeto. Ker žoge ne najdeva, začnem tolči po grmovju, da bi fizično odstranil grmovje. Nehote pa z roko močno po trnju potegnem, tako da mi na treh mestih kri priteče. Opazim, da pes več ne išče, pa jaz zopet: "Pa bučko išči." Pa Moko zopet pokima za dva centimetra. Se obrnem in vidim žogo pri tačkah. Jaz imam krvave roke, Moko pa potrpežljivo čaka, kdaj se bom jaz bučko nehal igrati z grmom, da bova lahko ponovno dirkala za žogo.

Lahko

„Življenje je naporna reč.”

Pes se me doma drži kot klop, kamor koli grem. Ko sedem na stol, leže poleg mene. Ko vstanem, kljub temu da mislim, da spi, takoj vstane in je že za mano. Vzamem ležalnik, ležem, da bi malo podremal, pes leže zraven mene in tudi sam zaspi. Med mojim dremanjem in premetavanjem po trdem ležalniku, pes vstane, se prestavi za meter in zopet leže na drugi strani ležalnika. Išče pač najbolj hladen prostor. Za psa sem klop gostitelj, vse dokler ne pride na obisk kakšen otrok. Takrat pa je norenje, da je kar veselica. Otrokom dovolim, da pridejo k njemu zvečer, ko ni več vročine. Ko so otroci okrog njega, namreč Moko sploh nima mere, otroci pa prav tako ne. Zvečer pa lahko nori do onemoglosti, me ne moti. Moka malenkost zamotim, tako da otrok izgine izpred njegovega obzorja. Ko se skrije, reče: "Lahko." Takrat pa Moko brez premišljevanja takoj steče v smeri glasu. Večji je otrok, bolj je prebrisan, dlje ga Moko išče, vendar nikoli več kot kakšno minuto. Ko ga najde, ga otrok pohvali: "Bravo Moko," in ga poboža. To je zelo pomembno, ker dejansko je otrok psu skozi igro poveljeval z besedo 'lahko', pes pa je kljub zelo veliki lastni želji bil pohvaljen, tako da drugič išče še z večjim veseljem. Sva bila z Mokom zadaj za hišo in otrok se je domnevno skril nekje pred hišo. Tokrat iščeva skupaj, tako da je psu še bolj zanimivo. Preiščeva celo okolico in otroka nikjer. Moko sili v klet, pa ga jaz vztrajno nazaj kličem in ga vzpodbujam z: "Išči." Na koncu pa mi le kane, da se je verjetno otrok skril v klet. Pustim psa v klet, da išče po celotni kleti. Zopet psa kličem nazaj, ker tam se otrok že ni skril, saj ni nič drugega kot stopnišče. S psom preiščeva celotno klet in ne duha ne sluha o otroku. Pa pes večkrat sili proti stopnišču. "Pa bučko, tam ni nič," mu pravim. Pes še kar naprej sili in se končno s prednjimi nogami povzpne proti odprtini, ki je na drugi strani stopnišča, kjer je zemlja in majhno okno in kolikor se izkaže ravno dovolj prostora, da je tam bil skrit otrok. Psa dvignem, da spleže do okna in takrat slišim: "Bravo Moko." Jaz pa se udarim po čelu, češ kdo je sedaj bučko.

Kmečke radosti

„Moje kravice, pasejo lepo se.”

Med pohodi v hribovje srečujem ljudi, cel kup ljudi. Veliko se jih povsem razneži, ko vidi mojega psa, ki tako lepo caplja z mano. Ko srečam mimoidočega, takoj pripnem psa na povodec, kljub temu da pes ne kaže nikakršne agresije. Pač ravnam po načelu, da niso vsi ljubitelji psov, kot tudi jaz nisem ljubitelj kač in pajkov. Sicer jih z velikim veseljem pogledam, ne bi jih pa imel v postelji. Tako ne nadlegujem ljudi s psom in prav vidim, da se ljudje bolje počutijo, če je pes na povodcu in gre ob nogi. Sicer pa je to tudi mehanizem, ki ljudem podzavestno pove, da morda pa ni 'priden kuža' in ga je bolje pustiti pri miru. Tako dosežem, da pes do tujcev ni napadalen, je pa kljub temu zadržan. Sem srečal družino, gospo, gospoda in starejšega sina, ki so bili nad psom navdušeni, kot že zelo dolgo ne kdo drug. Gospod sprašuje na vse 'pretege', kot bi želel vse vedeti o njem. Od psa ne more pustiti pogleda, kot bi se zaljubil vanj.

„Pššššš. Opazujem.”

Čez pol minute pride še gospa, ki ponovno zre v psa, pa še sin, tako da na ozkem prehodu je bil pes pod določenim psihičnim pritiskom. Pa še vsi so 'bulili' psu v oči. Dokler so se pogovarjali z mano je bilo vse v redu, pes potrpežljivo čaka. Nato pa se gospod malenkost skloni do psa in reče: "Ja, kje si." Moko pa z najnižjim možnim tonom spusti glas: "Hmmmm." Gospod se je takoj zravnal, jaz pa sem psa nežno pohvalil: "Ja, ja, priden," v notranjosti pa sem žarel od veselja, kljub temu da je to bilo še zelo daleč od tega, da bi Moko resno zagrozil. Natanko takšnega psa želim, zelo prijaznega do ljudi, če je nekdo vsiljiv, pa naj nakaže, da z nama ni varno češenj zobati... Na vrhu hriba je čudovit razgled. To je vrhunec pasjega sprehoda. V daljavi mrgoli krav, ki pasejo travo v žgočem soncu. Moko postane in jih spokojno opazuje, vsak dan enako, najprej stoje, nato sede, kot bi se odprlo nebo in obsijalo z drevesi obdarjena hribovja, ki sramežljivo skrivajo prečudovito kotanjo, kjer struga reke biča skale in slapovi dodajo belino modro-oranžnemu lesketajočemu sapo jemajočemu sončnemu zahodu.

Hrbet

„Iščem žogo. Takoj bom.”

Z Mokom hodiva na pohode v hribe. Vsak dan isto relacijo in sicer eno uro strmo v hrib, tako da skoraj po rokah hodiš, nato pa po drugi strani navzdol, počasni spust proti prepadu. Z avtom se peljeva četrt ure do vznožja hriba. Nato se začneva vzpenjati. Prvi dan sem šel pretirano optimistično. Psa sem moral neprestano klicati nazaj. Kondicijo psa sem podcenil. Glede na lani, ima vsaj 30% več energije. Drugi dan sem 'sprejel' vrsto ukrepov, s katerimi sva se s psom precej izenačila. Ko prideva pred hrib, najprej dve žogi mečem deset minut, tako da ima pes jezik do tal. Priskrbel sem si pohodni palici, tako da imam sedaj tudi jaz štiri noge. Ko hodiva po ravnem in jaz ne potrebujem palic, pes hodi največ dva metra pred mano. Če prekrši, v njegovo bližino vržem vodovodno paličico in rečem: "Čak." Moko v trenutku počaka. Pricapljam do psa, počakam dve sekundi ob njem in rečem: "Počasi." To pomeni, da lahko počasi nadaljuje pot. Ko se začneva vzpenjati v hrib, pes vedno hodi za mano, če ne, lahko jaz pljuča izpljunem, toliko ga je treba klicati, ker pes kljub lepi stalni enakomerni počasni hoji, hodi hitreje v hrib, kot uspe meni. Psu rečem: "Hrbet" in s pohodnima palicama preprečim, da bi me prehitel. Nekaj časa

„Prinašam žogo. Si vesel?”

poskuša prehiteti počasneža, potem pa se sprijazni, da pač mora capljati za mano. Za psom se ne oziram, ker slišim njegovo globoko dihanje in pihanje izdihnjenega zraka v mojo nogo. Na trenutke se hrib iz strmine nekoliko skloni v znosnejšo hojo, takrat psa pustim pred sabo in če se preveč oddalji, se s palico dotaknem njegovega repa in opozorim s: "Počasi." Na vrhu hriba je ravnina, kjer Moko že nestrpno čaka na norenje z žogo. Po strmini navzdol, pes vedno hodi za mano in se uči zelo počasne tako imenovane 'hrbet hoje'. Danes sva šla na dvo-urni potep že šesti dan zapored. Pri meni se že pozna delna utrujenost. Sem mislil, da po nekaj dnevih ne bo več hotel z mano, vendar ko zagleda ključe v mojih rokah, se iz zaspanega poleževalca spremeni v navdušeno neulovljivo raketo.

XII. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Hoja ob nogi

Problem je edino ta, da živimo na vasi in nimamo urbanega okolja nikjer blizu, tako da je to vseeno prepuščeno našemu prostemu času in ne vsakodnevni-tedenski rutini.

Na vasi zna biti nekoliko težje, vendar ne do te mere, da pes ne bi ubogal in hodil ob nogi brez zategovanja vrvice. Jaz vedno, ko grem na sprehod, pes del sprehoda hodi ob nogi in zelo velik del je prost, vendar nikoli svobodno po prešernu. Za norenje je žoga, ko je pes utrujen, pa mora tudi sprehod imeti neko glavo in rep. Po vsej verjetnosti nisi doma nekje, kjer se da priti do hiše samo s helikopterjem. Torej nekje mora biti cesta ali alsfaltna ali peščena ali gozdna pot s koreninami. Torej prostora za trening ne bi smelo primanjkovati. Evoti, doma natečeš psa, da ima jezik na tleh, nato psa na vrvico in po vaški poti. Ta pot ti mora biti alfa in omega 'mestnega treninga'. Torej vedno po tej poti je disciplina in pika. Ko prideta s ceste na travnik, potem je lahko svoboda, vendar ne takšna, da bodo lovci za psom tekali. O tem sem že pisal, sicer v komentarju bloga: Hoja po mestu

XI. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Otožen, ko odhajaš

Ko smo vsi na kupu, je vse lepo in prav, če pa nekdo odide, je cela štala in je čist nesrečna ker je eden izmed članov zapustil skupino. Torej odhodi in prihodi so tezavni... če pa odide brez nje je konec sveta in strmi v tisto tocko, kjer ga je nazadnje vidla, dokler se ne vrne, pa se zmeraj smo se vsi vrnili.

Jaz tega problema nimam. Naj bo tako, da vodja krdela vedno vzame psa zraven. Če tebe pes upošteva kot vodjo, naj bo s tabo, če koga drugega, pa njega. Morda pa pes tebe ne čuti povsem kot vodjo krdela, pa bi kar zraven vseh hodil. V tistem času psa zamoti in se igraj z njim, mu klobasice dajaj ali kaj podobnega, torej da boš ti bolj zanimiva kot pa prazen nič. Lahko pa se greš s psom kopat in podobno. Lahko pa narediš, da psa nekdo drži in ti greš v tem času v drugo smer. Pa psa pokličeš in bo pes z veseljem pritekel za tabo in evoti pozornost je na dlani. Vse kar pač ne smeš storiti je le-to, da psa pustiš, da gleda za drugim, kako odhaja. Sicer pa niti ne vidim, v čem je glavni problem. Če pes samo gleda za nekom in žalostno opazuje, niti ni potrebe, da bi kaj storila. Ko se oseba vrne, se pač s psom igra in mu s tem pove, da je bila pridna, da ga je čakala. Problem nastane, če pes laja, cvili in kako drugače izsiljuje, v tem primeru psa zamotiš z neko drugo aktivnostjo, ali pa ga povsem pustiš, da pač cvili in laja. Če bo enkrat doumel, da s cviljenjem nič ne doseže, bo prenehal cviliti. Ko sem dobil psa, je skoraj dva tedna ponoči cvilil in lajal, vendar k psu ne smeš, čeprav se ti srce para. Najbolje, da je pes čim bolj utrujen, da čim dlje zdrži sam. Od časa do časa se mi sedaj naredi, da ko grem v avto, začne pes skakati po pesjaku in lajati. Zalaja dvakrat, trikrat in potem neha, ker mu pač ne posvečam pozornosti. Torej problemček rešiti na dva načina ali povsem ignorirati in ne posvečati pozornosti, če greš na primer v šolo, službo itd ali pa psa zamotiti z neko drugo aktivnostjo, če si ti ob psu in nekdo drug odhaja.

X. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Pes požre miš

Kako doseči da ne bo pobiral in jedel svinjarijo z tal- to je najverjetneje potrebno ko je še mladič. Naša je vedno vse pobrala. Ja in kar še potrdi da so res inteligentni. Če je opazila, da smo jo zasačili, je takoj pogoltnila kar je imela v ustih, da ne nebi mogli ukrepati, pa naj bo to priboljšek, gnoj ali miš. Obup.

Da mladiči to počno, je povsem običajno, tudi mali otroci to počno. Ker pač želijo ugotoviti, kakšen je okus. Če imaš psa na 10 m vrvici, je lažje, povlečeš vrvico ali pa sploh ne dovoliš, da gre do gnoja oz. še bolje, da ga pustiš do te mere, da je oddaljen pol metra, vonja kolikor želi, povaljati pa se ne more. To težavo ima velika večina psov. Sem se s prijateljico pogovarjal, ki ima psa naučenega tako, da "dela vse razen govori še ne," pa je rekla, da pes vse požre, če se približaš, pa to naredi na zelo hiter način. To je logično, če gledaš kakšno oddajo o levih, boš videla, da zelo hitro žrejo, da ne bi konkurenca preveč njene hrane pojedla in bi potem bila ona lačna. Jaz sem s tem imel precej težav, ker je pojedel vse kar je videl. Ravno danes sem bil na sprehodu in sem videl, da se je približal mrtvi miški, pa takoj rečem: "Fuj," lahko pa rečeš, kaj drugega: "Ne" ali kaj podobnega. Pa je pes takoj dal glavo stran. Ukaz "fuj" je eden od najpomembnejših ukazov, takoj zraven ukaza "pridi", ki pomeni brezpogojen odpoklic. S psom delam tudi obrambo, sicer je ta obramba za švicarja takšna, da se bolj smejiš kot pa resno delo (je preveč nežen, da bi lahko obrambo resno delal). Pri obrambi je vaja "spusti", jaz ji pravim "pust", tako da je čim manj samoglasnikov v besedi in da je hiter ukaz. Pes mora pri obrambi držati rokav in ko reče vodnik: "Pust", mora pes takoj spustili brez obotavanja. Doma pa se igram na igračo, na primer žogo, iz blaga "klobasico" itd. Ko rečem: "Pust," pes takoj spusti igračo in počaka, nato pol sekunde kasneje, ko vidim, da je lepo spustil, mu jo takoj vrnem in se ponovno "tepeva" za njo, tako da pes vedno zmaguje, vedno mi jo vzame, čeprav imam jaz takšno moč, da psu z lahkoto vzamem žogo, jo vedno vzamem na ukaz "pust". Potem pa imam še en pripomoček in sicer na sprehodu imam ukaz "čak", kot "Počakaj, čakaj, stoj..." in pes se mora vkopati in takoj počakati. Če kakšen predmet prinese iz garaže, torej je že vtaknil v kljun, kar ne bi smel, pa je to predmet, ki mi nekaj pomeni, če je prinesel kakšno leseno palico, mu pustim, da ima, če ne pa kombiniram: "Čak", pes takoj počaka, skloni glavo malenkost naprej in nato rečem ukaz iz obrambe: "Pust" in pes takoj spusti, vendar "čuva" igračo. Tole zna biti za marsikoga prezahtevno, da bi vse živo treniral, da bi eno takšno stvar naredil. Treniraš lahko pač s klobasicami. Če ima pes zelo rad žogo, žogo zamenjaš za klobasico in ko klobasico poje (košček za noht velik) mu takoj igračo vrneš. S tem je dobil občutek, da mu ti nič nočeš vzeti, ampak mu hočeš samo klobaso dati in bo takoj dobil nazaj igračo. To vadiš vsak dan in potem čez čas, boš dosegla, da bo tudi miško spustila in dobila klobasico. Nikakor pa ne teči k psu in se dreti, da naj spusti, ker jo bo povsem nagonsko takoj požrla, ker se ti boriš za njeno miško in to miško ji boš potem ti požrla - torej konkurenca kot pri levih. Razmisli, ko želiš miško vzeti, kakšno ima pri tem korist pes.

IX. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Preganjanje avtomobilov in divjadi

Kaj storiti, da se ne bo zaganjal za avtomobili. Naša se je en lep čas, zdaj je znosno, pa še vedno jo kdaj prime. Da ne govorimo o ptičih in mačkah

Zaganjanje za stvarmi in živimi bitji mora biti velik greh, to se ne sme delati in pika. Za avtom tako ne more dirkati, ker mora biti na 10 m vrvici. Pes mora vedno imeti občutek, da je obvladljiv na daljavo. Ali mu vržeš natikač ali kaj podobnega v njegovo bližino. Prav tako se ne sme zaganjati za ptiči in mačkami. Vedno ga je treba na daljavo obvladati, ga odpoklicati in biti za psa bolj zanimiv kot mačka, na primer igra z žogo ali kaj podobnega. Če se bo pes podil za mačko, potem boš imela enake težave v gozdu za srno. Hkrati boš imela velike težave na vadišču. Pes bo odlagal, torej ležal in čakal, da pride na vrsto za izvajanje vaj. Mimo prileti ptič in pes leti v dir za njim. Če bo tekal za mačkami, bo zelo hitro začel teči tudi za psmi. Enako na vadišču, bo odlagal, pa bo naenkrat začel teči za psom. Torej kakršna koli nestrpnost do drugih živih bitij mora biti prepovedana. Hkrati boš imela cel kup sitnosti, če bo pes raztrgal kakšno divjo ptico, ki je na primer zaščitena vrsta. Pa še cel kup sitnosti z lovci, ki imajo vso pravico po zakonu, da neobvladljive pse v gozdu ustrelijo. Srečal sem lovca, ki je rekel, da vsak dan hodi v gozd čakati enega psa, da ga bo ustrelil, ker je potepuški pes in preganja divjad. Težava je ta, da spuščene pse imajo ljudje, ki pse praktično ne bi smeli imeti, ker zanj ali nimajo časa ali nimajo volje se z njim ukvarjati. Kar je narobe s tem, da lovec ustreli, je to, da to ne bo nič pomagalo. Takšni ljudje si bodo nabavili novega psa, ki ga bodo še vedno imeli spuščenega in lovci bodo lahko še kar naprej streljali. Rešitev je le-ta, da takšnega lastnika nekaj zaboli in zaboli ga lahko le, če ga udarimo po denarnici... Kako obvladati psa na daljavo pa sem že pisal: Leteči natikač Preberi pa tudi temo o vodovodni cevi: Na sprehod s spuščenim psom.