Srna trening

„Umirjeno...”

Dnevi prehajajo v pozno jesen in v povezavi s tem se stopnjuje energija hipearaktivca. Mali ima vedno več energije. Vedno je pripravljen na akcijo. Sicer vem, da dopoldneve on lepo 'spančka', ker se v pesjaku poleg igranja pač enkrat naveliča in kaj ni boljšega kot dobra priprava na popoldanske aktivnosti. Popoldan midva vsak dan greva na sprehod, ki je dolg najmanj eno uro. Tole je seveda za mojega migeca ena hitra malica. Pred sprehodom tako in tako je potrebno razmigati in pretegniti kosti. Pa seveda na sprehodu se ustaviva na velikem travniku, kjer mu mečem žogo do nezavesti, moje namreč. Med popolnim divjanjem za žogo in njenim prinašanjem, opraviva tudi trening, ki gre nekako takole. Pes séde, jaz vržem žogo, pes sedé čaka, rečem naj gre po žogo, pes se z vso hitrostjo zapodi, po pol poti rečem, da naj pride nazaj, pride do mene, zelo nerad, ker bi rad šel po žogo, ga posedem, čez kakšno sekundo pa ukažem naj zdrvi po žogo. Temu jaz pravim 'srna trening'. Niti približno ne želim, da bi mi pes 'letel' za srno, zajcem, kokošjo, mačko, psom, dobro vilo in škratom.

„Ej stari, prideš? Tam se dogaja.”

Zato trenirava odpoklic v najbolj težkih razmerah. Žoga je zelo velik magnet za psa, prav tako kot na primer srna. Če lahko psa odpokličem za letečo žogo, potem ga bom lahko odpoklical tudi za letečo srno. Srna je sicer bolj prebrisana, ležé čaka zelo dolgo, potem pa eksplozivno zbeži. Moko seveda pretegne vse mišice in se postavi najvišje kot je možno. Pazljivo naredi dva tri korake, potem pa nejevoljno pogleda mene, jaz ga takoj odpokličem. Psa imam v gozdu vedno na 10 metrski vrvici, tako da ga lahko v vsakem trenutku še tako zelo nemogočem odpokličem. Preprosto mu ne dam možnosti, da bi enkrat padel v skušnjavo. Sem kot zategla žena, ki hodi po gostilnah nadzirati nebrzdanega moža.