Moj pes nič ne uboga oz. interes psa in njegovi nagoni

„Včasih malenkost lenobno...”

Pred dnevi srečam znanca in je potarnal, da njegov pes čisto nič ne uboga. Vedno, ko želiš psa kaj naučiti, moraš najprej razmisliti, kakšen je interes psa. Ni interes psa, da bi prišel k nezanimivemu gospodarju. Da psa naučiš oz. utrdiš odpoklic, moraš razmisliti o interesu, ki ga ima pes in pa o nagonih, s katerimi ga boš vzpodbudil, da bo naredil želeno. Z Mokom večkrat utrjujem odpoklic povsem neobremenjeno za psa. Vzamem žogo in močno maham, da psu vzpodbudim nagon plena. Pes si močno želi žoge, tako da je odpoklic brezhiben. Ali pa dam žogo za nekaj sekund na visoko, tako da jo vidi, vendar ne more do nje. Pes skače in cvili, naredil bi vse, da bi prišel do žoge. Vzamem žogo in hitro stopim dva, tri korake nazaj in ga odpokličem s: "Pridi". Interes psa je, da dobi žogo, zato bo odpoklic naredil brezhibno. Takoj mu dam žogo in močno pohvalim: "Bravo, priden." Podobno utrjujem odpoklic s priboljški. Psu pred gobček pomolim košček klobasice in pes bi naredil vse, da dobi ta košček klobasice. Hitro stopim dva tri korake nazaj in psa odpokličem. Moko zdivja k meni v delčku sekunde, samo da dobi klobasico.

„... večkrat pa z velikim veseljem.”

Podobno je ob času hranjenja. V pesjaku s posodo s hrano hitro korak stran in psa pokličem, pes takoj k meni in hrani. Ko psa spustiš iz pesjaka in pes je navdušen, odpoklic bo takojšen. Nato odpoklic stopnjuješ ob težjih pogojih: zanimivo vohljanje po travniku, drug pes pri ogradi, bežeča srna in podobno. Ne početi odpoklica od srne brez 10 metrske vrvi, ker psa ne boste obvladali, nagon plena bo prevelik. To počnete šele takrat, ko resnično psa obvladate, po nekaj mesecih brezhibnega odpoklica v nemotečih okoliščinah... Vhodna vrata so na ogradi včasih odprta, tako da nisem neprestano vratar. Ravno v tem času je prišel mimo jahač s konjem, le-tega je Moko že večkrat videl pri zaprtih vratih in pred meseci je povsem zdivjal za ogrado h konju in lajal. Tokrat ga Moko samo opazuje, kot opazuje vsakega mimoidočega, brez kakršnega koli znaka, da bo zdivjal za konjem. Pustil sem ga, da ga opazuje, nato sem ga po nekaj sekundah odpoklical in Moko je takoj stekel k meni na veliko dozo igre. Po mnogih mesecih potrpežljivega odpoklicevanja, si bo moral konj sedaj že kaj bolj zanimivega izmisliti, da bo za Moka zanimiv, na primer klobuk na glavo, sončna očala na nos, "čik" v usta, v taco steklenico piva, pa s harmoniko bo moral kakšno telebajsasto turbofolk skladbo zaigrati.