Moj ata, socialistični kulak

Se spomnite legendarnega filma "Moj ata, socialistični kulak"? Film prikazuje obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je spremenil družbeno-ekonomski sistem. Prej revni kmetje so dobili zemljo in postali neke vrste, kot pravi Tinček, socialistični kulaki (bogati kmetje). Komičnih zgodb v filmu ne manjka. Malek je šel v šolo zaradi neumnosti, ki jih je Tinček pisal v šolskem spisu, in rekel učiteljici, da so klali in je malo telečjega mesa prinesel. Učiteljica se je moralno branila, ker je bilo na črno klano. Pa Malek: "Kaj pa, če na mizi pozabim?" "Ja to pa lahko." Da so to res bili časi sprememb, priča že samo pozdravljanje. V šoli so pozdravljali z "Zdravo". Na poti domov sreča občinskega veljaka: "Zdravo." "Tinček, kaj ne znaš več po pionirsko pozdraviti?" "Smrt fašizmu." "Svoboda narodu." Čez čas sreča vaškega župnika in reče "Smrt fašizmu." "Tinček, kaj ne znaš več krščansko pozdraviti?" "Hvaljen Jezus." "Na veke veke amen." Tinček tako povsem zmeden, vsak mu v glavo vbije drugo resnico. Močno se trudi, vendar vse kar stori je zaman. Tej zmedi se pridruži Moko. Sedaj je skrajni čas, da mi vrženo žogo prinese in spusti v roko. Do sedaj sem vedno z dvema žogama 'operiral'. V žepu imam na kosce narezane klobasice. Vržem žogo in ko prihiti k meni, mu klobasico pred nos pomolim. "Spusti." Spusti žogo, vendar na tla. Ne to ne želim, zato žogo na rahlo brcnem.

„Daj 'baso, saj ležim.”

Skoči za njo, zopet spusti na tla, rečem: "Ne". Pes zbegan, rad bi dobil klobaso. Sede, ker ne dobi, leže. Nič. Zalaja. Vse trike, ki jih zna naredi brez povelja. Povsem zbegan. Jaz pa klobase ne dam. Vedno brcnem, dokler končno ne pride k meni in levo roko pomolim pod gobček, z desno pa s klobasico k gobčku. Končno je pravilno spustil žogo v roko in klobasica je tu. To vajo ponoviva nekajkrat in šele čez čas povsem razume mojo željo, da žogo spusti v roko. Vajo delam z izredno potrpežljivostjo in nikoli žoge na silo ne jemljem. Stopim korak, dva, nazaj in ga pokličem. Če ne uspe, ga dam sedeti in sede lažje opravim. Sicer pa pustim, da je zmeden kot Tinček, kot da na silo jemljem žogo.