Ko še jagenjčki obmolknejo

„Jagenčki, kje ste?” „Pst!”

Nekaj dni deževja in hladnega vremena, je kot olje na ogenj že tako pregretemu migecu. Iz poležavanja se je preko noči prelevil v poskakajočo kobilico. Ko opazi, da s tal poberem žogo, pridrvi kot modri dirkač. Saj se spomnite te zanimive risanje. "Jaz sem najhitrejša kača na svetu, jaz sem modri dirkač." Vzijunnnnn... in ga že ni več. Moko prav cvili, komaj čaka, da vržem žogo, da se preko dvorišča zapodi za njo. Pa jo prinese prvič, drugič, n-tič, mi prstov na rokah in nogah zmanjka v hipu, da bi vse preštel. Med dirkanjem se celo spomni, da je v pesjaku voda in gre na enega hitrega. Da norenje malenkost popestriva, od časa do časa navidezno vržem žogo, ta mali z vso hitrostjo steče naprej in potem kot zgubljen: "Halo, kje je žoga?" Ko se obrne, rečem: "Dol" in ta mali leže ter nestrpno gleda naravnost v moje oči. Če kakšno sekundo počakam, že na drobno cvili. Ko vržem žogo, se mali izstreli iz svoje ležeče pozicije, zdrvi za žogo in priteče k meni. Preverim, ja pljuča so še na mestu in si mislim: "Še nimaš dovolj?" Ni kaj, psa na povodec in greva na sprehod. Moko se na sprehodu pomiri, si oddahne od divjanja. V gozdu je kar naprej hodil k meni in me gledal. Že ve, da mu bom metal storže in to traja in traja. Rečem: "Pazi," pokažem z roko na moje oči, ko me pogleda, pa rečem: "Žoga," ter vržem žogo. Hočem pridobiti čim večjo pozornost psa. Še zlasti mi je to pomembno, ko na tleh ovoha kakšno zanimivo vonjajo. Takrat ga obvezno spravim v pozornost. Žepe si nabašem s storži kot bi češnje nakradel. Nič, mali po gozdni poti šibne na travnik. Na travniku, daleč okrog sama trava, tako da sem prepričan, da ne bo srna ali kaj podobnega pridrvelo v naročje. Psa spustim s povodca, vendar ko je spuščen, pridobim popolno pozornost. Ponovno vržem storž, kolikor morem, mali drvi, tako da se noge sploh ne vidijo. To ponavljam v vse smeri do bolečih rok. Pa imam dovolj, greva domov, ura je že čez deveto zvečer. Med potjo, je danes prvič sam legel, tako je bil utrujen. Ja si rečem, tudi jagenjčki enkrat obmolknejo.