A se ne greš več?

„A se ne greš več?”

Zjutraj psa spustim iz pesjaka in ta mali se suče okrog mojih nog, tako da moram prav paziti, da me ne prevrne. Ušesa dol in rep sto na uro levo in desno. Ni kaj ta malega 'pocartam', pa še vedno pride desetkrat po repete. Počistim pesjak, dam hrano in svežo vodo, v tem času pa se ta mali že malo nahodi okrog hiše. Ko me potem zagleda, že ima žogo v gobčku. Pride do mene in se začne 'muvati' okrog moje noge, tako da je to trenutek številka dva, ko moram paziti, da me ne prevrne. Iz objema se lahko 'rešim' najenostavneje tako, da se začnem žogati z njim. Vzamem dve ali pa tri žoge in jih mečem. Ko prinese žogo, vedno poskrbim, da mi prejšnjo žogo da, preden dobi novo. Z vso močjo vržem žogo in ta mali v konjski dir. Sedaj se je zemlja že odmrznila, tako da se za njim sliši le 'ta ta rta ta ta rta', kot za konjem iz kakšne kavbojke. Sem danes malo opazoval in je tam, kjer je zgodaj jeseni bila zelenica, sedaj več zemlje kot trave. Rad bi se v redu pozdravil, tako da bova še ta teden zelenico spreminjala v blato. Ta mali se nikoli ne naveliča žoganja. Ko se jaz naveličam, vržem žogo in se potem skrijem za hišo. Po nekaj sekundah je ta mali že za mano in z razdalje dveh metrov strmi vame, kot da bi želel povedati: "A se ne greš več?"