Pričakovanja razpolovi, motivacijo podvoji

„Ja čakam in?”

Na travniku sem od psa zahteval, da sedi, jaz pa sem se oddaljil, torej vaja stoj. Po nekaj metrih mojega oddaljevanja se je Moko vedno pregrešil in veselo pricapljal za mano. Vztrajal sem, da sede in čaka. Vajo sem ponovil več kot petkrat, ker nikoli ni počakal na mestu. Očitno je čutil prevelik pritisk, tako da je v določenem trenutku povesil ušesa, usločil hrbet nekoliko navzgor in se pognal v dir. To je tipična podrejena drža, ki jo opazim, ko mi ta mali nagaja in ga malo oštejem. Psa pokličem k sebi in potem je še nekaj krogov previdno naredil okoli mene in se mi počasi približal. Nisem mogel kaj, s psom nisem nadaljeval z vajo stoj, ampak sem se pognal v dir in ga vzpodbudil, da sva po celem travniku tekla. Toliko veselja v divjanju že dolgo nisem videl. Od takrat sem vedno previdnejši in se držim novega pravila: 'Ob nekajkratnem zaporednem neuspehu takoj zmanjšaj pričakovanja za polovico in dvakratno povečaj motivacijo.' Tole mini pravilo izredno pomirjeno deluje na vodnika. Se vedno nasmejim in si rečem, da zopet želim preveč. Dam psa na stoj in razdaljo zmanjšam na polovico in pes lepo počaka. Navdušen začnem teči in dirkati v vse smeri, da podvojim 'dozo' motivacije. Čez čas sem vajo stopnjeval od te polovice naprej in postopno prišel na prvotno želeno dolžino oddaljevanja. Če pravilo ne deluje, potem zgodbo ponoviš: zopet razpoloviš pričakovanja in podvojiš motivacijo. Sedaj bi lahko rekel, kot teta na televiziji: "To res deluje, ta sesalec resnično prah 'potegne' iz globin."