Čistokrvni rodovniški pes

Joj, joj, joj... kaj vse "rejci" napetnajstijo uboge pse željne osebe. Sem se pogovarjal z bližnjim sosedom. Povprašam, kakšne pasme je pes. Odgovor: "Čistokrvni irski seter." V moji glavi 'zašpila' Halo? Nadaljuje: "Mati je čistokrvni irski seter, oče pa čistokrvni nemški ovčar." Komaj sem mu razložil, da je pes mešanec. Na sprehodu sem srečal gospo s psom, pa sva rekla besedo dve. Pes naj bi bil nemški ovčar, samo za moje pojme preveč velika in povešena ušesa za osem mesecev starega psa. Gospa nadaljuje, da je rodovniški pes. Pa vprašam, pa ima rodovnik - to je listina, kjer so napisani trije rodi prednikov.

„Stojim, torej sem.”

"Ne, ne, pes je bil sedmi v leglu in zato nimam papirjev." Ko sem ji rekel, da to "pravilo sedem" ne velja že približno dvajset let, je samo z odprtimi usti poslušala. Se pogovarjam z drugim gospodom in je rekel, da on ne potrebuje rodovniškega psa, ker ne misli vzrejati psov in hoditi na razstave. Pojasnim mu, rodovnik ti daje jamstvo, da so starši in predniki bili zdravi. Da lahko pridobijo mladiči rodovnik, morajo imeti starši rodovnik, vzrejno dovoljenje in izpit o poslušnosti B-BH. Za pridobitev vzrejnega dovoljenja je za vsako pasmo predpisano, kakšne so dedne napake, ki jih psi ne smejo imeti, kar se ugotovi s slikanjem kolkov in podobno. Če pes ni zdrav in v skladu s standardom pasme, ne bo dobil vzrejnega dovoljenja. Torej bistvo rodovnika ni, da zganjaš nek cirkus s papirji, ampak da imaš bistveno večje možnosti, da bo mladič zdrav. Pri nakupu psa, je treba misliti na to, da to ni štruca kruha, ki jo v najslabšem primeru, če bi z njo bilo kaj hudo narobe, zabrišeš v smeti. Psa boste imeli deset in več let. Nakup "čistokrvnega" psa pa se lahko sprevrže v dolgotrajno nočno moro.