Srna na vidiku

„Srna!” „Ja, in?”

Z Mokom greva na sprehod v gozd. Psa imam sedaj povsem brez skrbi spuščenega brez povodca in ga nikoli ne pustim več kot dva metra od mene. Najprej na veliko ovohava in označi svojo ozemlje, nato pa pride tik ob nogo in z gobčkom nežno v mojo nogo sili in me pogleduje v oči. To je znak, da bi rad, da mu mečem storže. Na tleh je polno borovih storžev, tako da si jih nabašem v žep in takoj, ko me pogleda v oči, mu vržem storž. Enkrat mu vržem v smer hoje, drugič v nasprotno smer, tako da se s tekom oddalji največ deset metrov. Psu popolnoma zaupam, saj vem, ko imam storže v roki, lahko zraven bombe padajo, pa bo videl le storže. Ko nastopi najmanjši znak padca motivacije, beri pes je povsem zadihan, preneham z metanjem in rečem: "Počasi," to je ukaz, ki psu pove, da je ponovno red na dva metra in da lahko ovohava teren. Tudi če psa kaj zamoti in ostane za mano, vedno pazim, da ne zaostane več kot za dva metra in takoj ponovno rečem: "Počasi." To je jasen signal psu, da mora prenehati ovohavati in nadaljevati pot. Od časa do časa pustim in ga počakam, da v miru povonja grmiček in šele nato odpujsava naprej. Na enkrat pa se pet metrov vstran vstane srna in z vso hitrostjo steče v gozdno širjavo. Moko dvigne glavo in pozorno gleda za srno, vendar normalno, brez pospešenega tempa hodi po poti. Takoj sem iz žepa vzel dvajset cm vodovodno cev in sem "puško nabil" - roko imel v položaju, da vržem palico proti psu. Zelo pomembno je, da nisem popolnoma ničesar rekel, nobenega ukaza, samo psa sem opazoval in normalno nadaljeval hojo, bil pa sem v stanju pripravljenosti. Moka srna ni kaj prida zanimala, tako da je lepo šel naprej. Šele čez čas, ko ni bilo ne duha ne sluha o srni, sem ga pohvalil. Želim namreč, da je srna kot psi in druga živa bitja, so prisotna in vredna ogleda, vendar ga ne smejo vznemiriti v tolikšni meri, da bi postal agresiven in da bi se podil za njimi. Nato je v gozdu z vonjem zaznal neko neznano vonjavo, takoj se je ustavil in umirjeno zarenčal. Tokrat zanesljivo ni bila srna, ker njen vonj pozna. Imava pa sedaj veliko mero medsebojnega zaupanja, da naju kakršen koli dogodek v gozdu ne spravi s tira, še manj pa v dir.