Moko švicarski beli ovčar

V. The ultimate test: Odpoklic od potepuškega psa

2010-09-04T08:12:00.001+02:00

Žal se še vedno zgodi, da v gozdu srečujem spuščene pse brez lastnikov. Ti psi znajo biti nočna mora, ker dnevno branijo svojo ozemlje z markiranjem. Če se le da, psa spodim jaz. Tokrat pa se je ponudila priložnost, da izvedemo naslednji test. Pes, ki markira, to počne z nekoliko spuščeno glavo, kar je znak, da pes ne želi spopada in da se podreja. Moko seveda ni všeč, da nek pes markira po njegovem dnevnem sprehajališču, tako da psa opazi in se postavi v nekoliko dvignjen položaj. Pa si rečem, pa poskusimo vajo iz obrambe in sicer "pazi ga", to je vaja, ko mora pes steči k makerju in ga oblajati, vendar pod nobenim pogojem ne sme ugrizniti markerja. Pes mene gleda z enim očesom, z enim psa, jaz rečem "pazi ga", Moko se je spustil proti psu in tako močno trikrat zalajal, kot ga še v življenju nisem videl. Spuščen pes je začel bežati, Moko pa za njim nekaj korakov. Takoj ukaz "pridi" in Moko brez obotavljanja takoj zapusti psa in pride k meni na sedeč položaj. Ta vaja je ena izmed najtežjih, ker moram najprej iz nežnega psa vzpodbuditi, da se bo sploh razjezil, nato pa mora pokazati pogum in psa olajati, ter nato brez obotavljanja priti k meni. Hkrati je lahko to zelo nevarno, če napačno oceniš potepuškega psa in ne priporočam, če resnično ne veste, kaj počnete in zaupate svojemu psu, da potepuškega psa ne bo ugriznil in seveda obratno, da prepoznate, da potepuški pes ne bo napadel vašega psa.

IV. The ultimate test: Odpoklic od bežeče srne

2010-09-02T13:23:00.004+02:00

Na travniku je cela družina srn, vsaj pet jih je, ki brezskrbno pasejo travo. Na daleč iz gozda jih opazim, vendar zelo potihoma greva s psom na travnik. Srne naju opazijo, vendar ne bežijo. Z vso močjo vržem žogo okrog 100 metrov natanko proti srnam. V tem trenutku pa srne začnejo bežati kot zmešane. Pes pa drvi za žogo in za srnami. V točno tistem trenutku, ko pes ulovi žogo in je dejansko na površini, kjer so pred nekaj sekundami bile srne, ter le-te z vso hitrostjo drvijo stran od psa. Dvignem roko, v kateri imam drugo žogo, povsem navpično v zrak. Moko to takoj opazi in brez povelja steče k meni. Med vračajočim tekom enkrat na hitro obrne glavo za srnami, vendar lepo teče k meni brez ustavljanja. Nato izvedeva še eno vajo. Pes sede 10 metrov vstran od sledi in vržem žogo naravnost v najmočnejšo sled, kjer so prej pred divjanjem stale srne. Vržem žogo in ko se žoga ustavi v nizki travi rečem psu, da daj prinese žogo. Psa sled močno moti, kar se vidi po hitrem iskanju in divjanju sem ter tja. Ko žogo po nekaj sekundah najde, takoj brez povelja steče k meni.

III. The ultimate test: Okrog psa

2010-09-01T09:33:00.001+02:00

Vsak dan srečujem baterijeka, malega nadležnega psa, ki se šopiri in vsak dan markira ob poti, kjer se midva sprehajava. Podobno kot z ljudmi, mečem žogo v bližino tega psa in Moko po žogo in takoj k meni. Niti pod razno ne sme k psu ali da bi ovohaval markiran teren. Sledeči test je "elipsa". Baterijek je 20 metrov stran in veselo markira. Z vso močjo vržem žogo z leve strani, tako da žoga pristane 10 metrov za psom. Moko steče po levi strani mimo psa do žoge, največ 5 metrov stran od psa in brez pomisleka steče nazaj k meni in sicer po desni strani, tako da je dejansko naredil elipso okrog psa. Psa lahko pogleda, ne sme pa k njemu. Brez povelja mora priti k meni. Baterijek stoji kot vkopan v zemljo, vendar nekaj momlja in se potihoma v strahu šopiri.

II. The ultimate test: Ljudje

2010-08-30T09:34:00.002+02:00

Vsak dan srečujem ljudi na sprehodu in ti mojega psa že poznajo in se ga ne bojijo. Tega nikoli ne počnem z neznanimi ljudmi, da jih ne bi prestrašil, ker je ta vaja zelo nevljudna do neznancev. Sprehajalci se med sabo pogovarjajo in zganjajo običajen človeški hrup: ha, ha, tresk z nogo ob kamen itd. Žogo vržem v dolžino okrog 50 metrov vendar vzporedno ob poti okrog 5 metrov stran od sprehajalcev. Za ljudi se ne sme zmeniti in niti pod razno jih ne sme nadlegovati ali kakorkoli upoštevati, če ga kličejo ali želijo pobožati. Kot da ljudi ni, takoj po žogo in takoj se vrniti k meni in me gledati v oči in čakati na naslednjo "dozo" žoge.

I. The ultimate test - obvladovanje psa na sprehodu: Uvod

2010-08-28T12:45:00.002+02:00

Po dolgi in naporni vadbi imajo v ameriški vojski končni preizkus sposobnosti oziroma t.i. "The utimate test". Z vso opremo obteženi se podajo na nekaj deset kilometrov dolgo pot, ki vodi skozi močvirje, gozdove, travnike itd. Med pohodom jih čakajo zasede, kjer jih z "umetnimi" naboji obstreljujejo in jim na vse načine otežujejo prihod na cilj. Vojak, ki opravi ta preizkus, je "pravi" vojak, ki je pripravljen na bojne naloge. Nekaj podobnega sem si zadal z mojim kosmatincem in sicer v obliki obvladljivosti psa v težkih pogojih na sprehodih. Cilj je popolna obvladljivost psa ne glede na okoliščine, saj je lahko le tako obvladljiv pes brez skrbi spuščen brez povodca. Praktično vsak dan trenirava skozi igro na sprehodih in to tako, da pes z velikim užitkom naredi vse, kar mu rečem. Vse vaje pa izključno temeljijo na neobrzdani zasvojenosti psa z žogo. Ko prideva na travnik, najprej pes sede, da snamem povodec, ga počasi zložim in dam v žep. Pes v zelo zbranem položaju sedi ob nogi in čaka na vaje "ogrevanja": žoga, dol, žoga, sedi, žoga, čak, žoga, spusti, žoga. Moko dela s takšno vnemo, da kar cvili zraven. Bistveno je, da mu na začetku največjo stopnjo energije spravim v pozitivni odnos do pozornosti do mene preko žoge.

Butaste pasme

2010-08-26T15:40:00.021+02:00

„Pijem vodo, pa nisem krava.”

Vsekakor drži, da vsi psi niso enako inteligentni. Velikokrat pa je problem v samem pojmovanju, kaj inteligenca sploh je. Za primer presodite ali je ta pes inteligenten? Psu daš brikete in pes ostane ob mizi. Rekli bi, da je pes tako butast, da niti k hrani ne gre. Mogoče pa je ostal pri mizi, ker družina jé in od časa do časa kakšen posladek "pade" z mize. Pes je zelo inteligenten, ker briketi ga bodo tako in tako počakali, posladek z mize pa ne. Pa pravijo, da so haskiji butasti za šolanje in da je višek zabitosti afganistanski hrt. Če se pes najbolje ne odreže pri šolanju poslušnosti, še ne pomeni, da je neumen. Preden postavimo razsodbo o inteligentnosti, se moramo vprašati, zakaj so bile določene pasme vzrejene. Haskiji so bili "narejeni" za vlečenje sani, torej morajo biti izredno vzdržljivi, ubogljivi pa toliko, da tečejo za vodjo tropa. Vodja tropa pa mora biti ubogljiv toliko, da posluša vodnika, v katero smer mora teči.

„Zeham, a te ne bom požrl.”

Afganistanski hrt je bil "narejen" za pregon divjadi, tako da je samostojno preganjal divjad tudi po več ur. Ali je takšen pes potem butast, če je bil "narejen" za samostojno razmišljanje? Moko bi ob takšnem psu lahko hitro bil viden kot butast, ker ko prideva na travnik, se on usede in me gleda v oči, ker dejansko čaka na žogo. Je pes sedaj butast, da samostojno ne preganja divjadi? Prav tako lahko Moku brez kakršnih koli pomislekov vržem žogo proti srni. Pes bo stekel za žogo, ko jo bo ujel, bo takoj pogledal mene in stekel k drugi žogi. Če lovski pes, na primer labradorec, tega ne naredi in teče za srno, še ne pomeni, da je ta pes neumen, če ga ne moreš z enim samim ukazom odpoklicati. Lovski psi imajo veliko bolj razvit lovski nagon. Ko se lotimo presoje bistroumnosti psov, se moramo najprej vprašati čemu je bila pasma vzrejena in šele v okviru tega je smiselno dajati presoje o inteligentnosti. Psi so bili vzrejeni iz različnih vzrokov: lovski, vlečni, čuvaji premoženja itd. Zato je primerneje, da se presoje o inteligentnosti vršijo znotraj službenih okvirov psov. Ni namreč vse inteligenca, velik del je nagon in služnost psa.

Ali lahko vzgojen in umirjen pes ugrizne?

2009-12-19T09:49:00.018+01:00

Med komentarji tega spletnega dnevnika, je Martina napisala zanimivo zgodbo o možni lažni prijavi ugriza njenega psa mimoidočega gospoda, ki je vodil psa. Skušal bom napisati nekaj svojih misli.

...psa imam že 6 let in je vedno spuščen pred hišo in nikoli nikdar ni nobenega napadel ali celo ugriznil.

To seveda še ne pomeni, da tokrat ni ugriznil. Moj kuža je tudi lepo vzgojen in ni še nikogar ugriznil, vendar nikoli ne dam roke v ogenj, da tega ne bi storil, če bi bil izpostavljen izrednim razmeram. Ko gre kakšen pes po ulici, Moko gre k ograji in gleda, kaj se dogaja na ulici, če se seveda z njim ne igram ali pa izvajam poslušnost. Strogo ima prepoved kakršne koli agresije na mimoidoče na ulici ali so to ljudje ali psi ali kaj drugega. Nikakor ne sme lajati, skakati po ograji ali kaj podobnega. Pred kakšnim mesecem je šel mimo lastnik z nevzgojenim in podivjanim psom, le-ta se je zapodil v ograjo, tako da je butnil v njo in grozeče zalajal in kazal zobe. Takrat je tudi moj Moko nagonsko odreagiral in močno zalajal. Seveda sem ga takoj odpoklical od ograje, da si ne bi kje domišljal, da po novem pa lahko laja in zganja neumnosti, ker pes se hitro, tako kot ljudje, navadijo nereda. V takšnih izrednih razmerah dvomim, da se moj pes ne bi branil, še zlasti na svojem ozemlju. V izrednih razmerah pravila lepega vedenja odpovedo. Tudi uglajena oseba z visoko stopnjo kulturne ravni sprejemanja drugačnih pogledov na svet s strani drugih ljudi, še ne pomeni, da v določenih izrednih razmerah ne bi odreagirala agresivno. Če te nekdo skrajno ponižuje, ti pljune v obraz, nadleguje tvojega bližnjega in podobno, vedno je nekje meja, ko uglajena in neagresivna oseba odreagira agresivno. To je v naravi ljudi, kaj šele psa.

Se je pa pojavil mimoidoči gospod s svojim malim psom na povodcu in trdi z izjavo pred policijo (nobenih prič), da ga je moj pes ugriznil brez razloga v nogo, ko je bil na sprehodu s svojim psom. V takem primeru bi imel pes prej interes pes do psa ne pa do človeka.

Ker me ni bilo zraven, lahko samo ugibam. Po moje je njegov "baterijek" (mali nevzgojen pes) iskal prepir, na takšen način, da se je tvoj pes njemu približal, ker pač ni mogel več trpeti nesramnosti na svojem ozemlju. Ugibam, gospod je branil psa, pa se je lahko marsikaj zgodilo. Jaz nikoli in nikdar ne pustim, da se tuj meni neznan pes približa mojemu psu, vedno bo prej moral obračunati z mano, šele nato s psom. Že večkrat sem preprečil napad na mojega psa in sicer tako, da sem podivjanega psa ali močno brcnil ali mu vrgel torbo z ramen ali mu vrgel kaj drugega, 10 cm vodovodno cev, ki jo redno nosim zraven. Tako da je možno, da se je tvoj pes, v tem primeru samo branil in zato pač ugriznil gospoda. Tako da ni nujno, da pes vedno napade, ugrizne psa. Zakon je v tem primeru jasen, pes mora biti za ograjo. Če ugrizne znotraj ograje (in je na vhodu ograje opozorilna tabla), potem bi bil gospod sam kriv, če je pes ugriznil zunaj ograje, je krivda lastnika psa.

Po pogovoru z gospodom drugi dan ga je zanimala samo še polica zavarovalnine naše hiše, saj kot sam trdi bi od zavarovalnice dobil denar... vse to brez prič, strganih hlač, ali bilo kakega drugega dokaza, da je to storil res moj pes. Zakaj ga nebi njegov med igro ali bilo kak drugi? zato ker so pri meni bili idealni pogoji (pes spuščen pred hišo, kot že 6 let) in je zavohal priložnost.

V redu, predpostavljamo, da so tvoje domneve pravilne, torej da tega gospoda sploh ni ugriznil pes in da želi samo na zelo enostaven način pridi do odškodnine. V tem primeru gre za vrsto kaznivih dejanj gospoda in sicer najmanj dve: lažna prijava na policijo in zavarovalniška goljufija. Zavarovalnice imajo v tem primeru interes, da ne plačajo odškodnine, tako da ne bi bilo slabo, če bi se pogovorila z zavarovalniškim agentom, ki ima verjetno izkušnje s podobnimi primeri. Sicer pa je sedaj na tvojih ramenih, da dokažeš, da tvoj pes ni ugriznil, kar bo seveda težko. Na primer, če bi s psom bila pri veterinarju ob tistem času in bi z računom dokazala, da tvoj pes sploh takrat ni bil doma ali kaj podobnega. V takšnem primeru bi lahko na policijo prijavila, da je šlo za lažno prijavo s strani gospoda.

...zdaj bom morala plačevati kazen in njemu odškodnino kar nebo malo denarja...če bi bila sigurna, da je to res bi mu plačala in se mu opravičila. Ampak je manjša luknja v zakonu, ki me bo za to mojo "neprevidnost" (pred ljudmi) stala drago... na žalost.

Žal jaz ne vidim luknje v zakonu. Luknja v zakonu je vedno takrat, ko določene razmere, ki se zgodijo v praksi, v zakonu niso predvidene in tako lahko povzročitelj škode uide zakonu nekaznovan. V tem primeru po moje ne gre za pravno praznino. Pes ni bil za ograjo, kar zakon določa, da mora biti. Če bi šlo za lažno prijavo in zavarovalniško goljufijo, prav tako zakon določa, da gre v takšnem primeru za kaznivo dejanje. Pravne praznine ni. Težava, ki jo jaz vidim je le-ta, da nisi poznala zakonodaje. V ta namen pa obstaja osnovno načelo prava "Ignorantia iuris nocet," kar v slovenščini pomeni "Nepoznavanje prava škoduje." S preprostimi besedami, nepoznavanje zakonodaje ni nikakršna olajševalna okoliščina. Če tega načela ne bi bilo, bi se vsakdo lahko izgovarjal, da pač ni vedel, kaj piše v zakonu.

Glede psov nevarnih in spuščenih se strinjam s tabo. Samo glede na zakon nisem najbolj navdušena
Zakon je napisan tako, da bi bilo povzročene čim manj škode. Če predpisuje ograjen prostor (ograjo ali pesjak ali v hiši in podobno), potem je bistveno manjša verjetnost, da bo do škode prišlo. Zakon je po moje napisan v stilu sožitja ljudi in živali. Konec koncev niso vsi ljudje ljubitelji živali in tudi zakaj pa bi morali biti. Če gre nekdo mimo tvoje hiše in je pes spuščen, pa čeprav ni agresiven, se človek lahko takšnega psa boji, še zlasti, če ima slabe izkušnje. Če je ograjen prostor, so ljudje bistveno bolje počutimo.

Pes ima kosmata ušesa

2009-10-09T08:45:00.002+02:00

„Jezik kažem, te bom požrl.”

Prav zanimivo je, kako ljudje ocenjujejo mojega psa izključno po videzu. Poslušam sledeče neumnosti: "Ta pes pa je hud, ima ušesa pokonci." Švicarski ovčarji imajo vedno ušesa pokonci, razen, če jih je strah, se podrejajo ali kaj podobnega. Torej normalna drža je ušesa pokonci in to ne pomeni, da so v tem položaju agresivni. Pa naslednja: "Kaj te imaš ti to za eno žival, je to volk?" Seveda ni volk, volk je divja žival, ki ni primerna za domačega ljubljenca. Pa še ena cvetka pogovor med dvema starejšima gospema: "Dober dan, kakšne pasme pa je vaš pes?" in druga se obrne k prvi: "Ja kaj ne vidiš, da je to haski?" Ne ni haski, čeprav mu je na videz podoben, oba sta bele barve, vendar ima haski tudi črno barvo. Karakterno sta pasmi precej različni, prav tako njun izvor. Haski je namenjen vleki sani, niti približno ni dober čuvaj, izredno energičen in ni najbolj primeren za poslušnost, agiliti ali kaj podobnega. Je pa res, da imata skupno to, da imata oba ušesa pokonci in verjetno zaradi tega sta huda, a ne. Pa še ena: "Vaš samojed pa se ne smeji, zakaj?" Verjetno zato, ker ni samojed. Samojedi imajo konce čeljusti malenkost zavihane navzgor, zato dajejo občutek, da se smejijo. Ker švicarski ovačar pač ni samojed, se pač ne smeji. Pa še tale, ko sva se z znancem srečala na sprehodu. Moj švicar je bil utrujen, da je kar legel. Njegov rotwailer, pa je lepo pridno sedel. Psa sta se bežno pogledala in to je bilo vse. Sta stara znanca iz pasje šole. Pa pride mimo gospa z labradorcem, sicer odlični psi, vendar tale pes očitno ni bil dobro vzgojen. Pes je šel na drugi strani ceste po pločniku in rep držal strmo usločen, kot škorpijon in s tem izkazoval dominantnost. Moj švicar je bil zadihan, da se mu gledati ni dalo, dočim znančev rotwailer je hitro pokazal, da takšnega bahanja ne bo prenašal in zalajal. Pa je gospa rekla: "Ja, ja, se vidi, to je pa agresivna pasma." Očitno je, kdo je iskal prepir, njen nevzgojeni pes. Me pa je danes lepo potolažil otrok na sprehodu, ko je videl mojega psa: "O, ta kuža pa je priden. Ga lahko pobožam?" Pa mama zraven 'ustreli': "Pusti ga pri miru, pes ima kosmata ušesa."

Pa bučko išči

2009-10-06T20:40:00.005+02:00

„Spoštovani kolega, nehajte se igrati z grmom.”

Na sprehodu se ustaviva na travniku, kjer imava obveznih 10 minut tekanja za žogo. Veliko lažje je iti na sprehod po gozdu, če ima pes "jezik do tal". Če je malenkost utrujen, tako da diha skozi usta, potem tudi težje ovohava in je zato sprehod bolj tekoč. Med metanjem žoge, se žoga izgubi v malenkost večji travi. Pa ga na daljavo vzpodbujam z "išči" in "išči žogo". Prav zanimivo je, kako hitro se sprehaja po travniku, ko išče žogo, skoraj v pol-teku. V trenutku, ko je žoga na razdalji dveh metrov, se nenadoma ustavi in v sekundi ali dveh že najde žogo. Neverjetno, kako dober voh ima pes. Se mi je pa zadnjič zgodilo, da žoge pes ni našel. Pa moram jaz po žogo v visoko travo, pa še rosa je bila, tako da sem bil moker na vrh kolen. Vztrajno kličem psa nazaj, da naj že enkrat za božjo voljo išče kakšen meter stran od mene, ker žoga je zanesljivo tukaj, saj nisem z lune padel, vem, kam sem vrgel žogo. Pa pes pride k meni in se zopet oddalji, potem pač jaz sam iščem po tleh in žoge ne najdem. Pogledam kje je kosmatinec in čaka meter stran od mene in me gleda, stoji pri miru. Pa rečem: "Pa bučko išči." Pa v tistem se skloni za dva centimetra in glavo zopet vzravna. Kaj? Nemogoče! S to kretnjo pes namreč nakazuje, da je žogo našel in jo odložil pri svojih tacah. Stopim korak, dva proti psu in vidim, da je žogo res našel. Pa bi dal za rundo, da bi morala žoga po mojem prepričanju biti vsaj nekaj metrov vstran od psa, tam, kjer sem jo jaz iskal. Pohvalim psa in ponovno vržem žogo. Čez čas vržem žogo, pa mi le-ta po veliki nesreči pade točno v grmovje ovito s trnjem. Tako da Moko okrog in okrog grma skače, pa ne more do žoge, ker je grmičevje pregosto. Vzamem palico, pregibam trnje, pes išče zelo zavzeto. Ker žoge ne najdeva, začnem tolči po grmovju, da bi fizično odstranil grmovje. Nehote pa z roko močno po trnju potegnem, tako da mi na treh mestih kri priteče. Opazim, da pes več ne išče, pa jaz zopet: "Pa bučko išči." Pa Moko zopet pokima za dva centimetra. Se obrnem in vidim žogo pri tačkah. Jaz imam krvave roke, Moko pa potrpežljivo čaka, kdaj se bom jaz bučko nehal igrati z grmom, da bova lahko ponovno dirkala za žogo.

Lahko

2009-09-04T11:11:00.006+02:00

„Življenje je naporna reč.”

Pes se me doma drži kot klop, kamor koli grem. Ko sedem na stol, leže poleg mene. Ko vstanem, kljub temu da mislim, da spi, takoj vstane in je že za mano. Vzamem ležalnik, ležem, da bi malo podremal, pes leže zraven mene in tudi sam zaspi. Med mojim dremanjem in premetavanjem po trdem ležalniku, pes vstane, se prestavi za meter in zopet leže na drugi strani ležalnika. Išče pač najbolj hladen prostor. Za psa sem klop gostitelj, vse dokler ne pride na obisk kakšen otrok. Takrat pa je norenje, da je kar veselica. Otrokom dovolim, da pridejo k njemu zvečer, ko ni več vročine. Ko so otroci okrog njega, namreč Moko sploh nima mere, otroci pa prav tako ne. Zvečer pa lahko nori do onemoglosti, me ne moti. Moka malenkost zamotim, tako da otrok izgine izpred njegovega obzorja. Ko se skrije, reče: "Lahko." Takrat pa Moko brez premišljevanja takoj steče v smeri glasu. Večji je otrok, bolj je prebrisan, dlje ga Moko išče, vendar nikoli več kot kakšno minuto. Ko ga najde, ga otrok pohvali: "Bravo Moko," in ga poboža. To je zelo pomembno, ker dejansko je otrok psu skozi igro poveljeval z besedo 'lahko', pes pa je kljub zelo veliki lastni želji bil pohvaljen, tako da drugič išče še z večjim veseljem. Sva bila z Mokom zadaj za hišo in otrok se je domnevno skril nekje pred hišo. Tokrat iščeva skupaj, tako da je psu še bolj zanimivo. Preiščeva celo okolico in otroka nikjer. Moko sili v klet, pa ga jaz vztrajno nazaj kličem in ga vzpodbujam z: "Išči." Na koncu pa mi le kane, da se je verjetno otrok skril v klet. Pustim psa v klet, da išče po celotni kleti. Zopet psa kličem nazaj, ker tam se otrok že ni skril, saj ni nič drugega kot stopnišče. S psom preiščeva celotno klet in ne duha ne sluha o otroku. Pa pes večkrat sili proti stopnišču. "Pa bučko, tam ni nič," mu pravim. Pes še kar naprej sili in se končno s prednjimi nogami povzpne proti odprtini, ki je na drugi strani stopnišča, kjer je zemlja in majhno okno in kolikor se izkaže ravno dovolj prostora, da je tam bil skrit otrok. Psa dvignem, da spleže do okna in takrat slišim: "Bravo Moko." Jaz pa se udarim po čelu, češ kdo je sedaj bučko.

Kmečke radosti

2009-09-01T10:27:00.002+02:00

„Moje kravice, pasejo lepo se.”

Med pohodi v hribovje srečujem ljudi, cel kup ljudi. Veliko se jih povsem razneži, ko vidi mojega psa, ki tako lepo caplja z mano. Ko srečam mimoidočega, takoj pripnem psa na povodec, kljub temu da pes ne kaže nikakršne agresije. Pač ravnam po načelu, da niso vsi ljubitelji psov, kot tudi jaz nisem ljubitelj kač in pajkov. Sicer jih z velikim veseljem pogledam, ne bi jih pa imel v postelji. Tako ne nadlegujem ljudi s psom in prav vidim, da se ljudje bolje počutijo, če je pes na povodcu in gre ob nogi. Sicer pa je to tudi mehanizem, ki ljudem podzavestno pove, da morda pa ni 'priden kuža' in ga je bolje pustiti pri miru. Tako dosežem, da pes do tujcev ni napadalen, je pa kljub temu zadržan. Sem srečal družino, gospo, gospoda in starejšega sina, ki so bili nad psom navdušeni, kot že zelo dolgo ne kdo drug. Gospod sprašuje na vse 'pretege', kot bi želel vse vedeti o njem. Od psa ne more pustiti pogleda, kot bi se zaljubil vanj.

„Pššššš. Opazujem.”

Čez pol minute pride še gospa, ki ponovno zre v psa, pa še sin, tako da na ozkem prehodu je bil pes pod določenim psihičnim pritiskom. Pa še vsi so 'bulili' psu v oči. Dokler so se pogovarjali z mano je bilo vse v redu, pes potrpežljivo čaka. Nato pa se gospod malenkost skloni do psa in reče: "Ja, kje si." Moko pa z najnižjim možnim tonom spusti glas: "Hmmmm." Gospod se je takoj zravnal, jaz pa sem psa nežno pohvalil: "Ja, ja, priden," v notranjosti pa sem žarel od veselja, kljub temu da je to bilo še zelo daleč od tega, da bi Moko resno zagrozil. Natanko takšnega psa želim, zelo prijaznega do ljudi, če je nekdo vsiljiv, pa naj nakaže, da z nama ni varno češenj zobati... Na vrhu hriba je čudovit razgled. To je vrhunec pasjega sprehoda. V daljavi mrgoli krav, ki pasejo travo v žgočem soncu. Moko postane in jih spokojno opazuje, vsak dan enako, najprej stoje, nato sede, kot bi se odprlo nebo in obsijalo z drevesi obdarjena hribovja, ki sramežljivo skrivajo prečudovito kotanjo, kjer struga reke biča skale in slapovi dodajo belino modro-oranžnemu lesketajočemu sapo jemajočemu sončnemu zahodu.

Hrbet

2009-08-29T16:04:00.012+02:00

„Iščem žogo. Takoj bom.”

Z Mokom hodiva na pohode v hribe. Vsak dan isto relacijo in sicer eno uro strmo v hrib, tako da skoraj po rokah hodiš, nato pa po drugi strani navzdol, počasni spust proti prepadu. Z avtom se peljeva četrt ure do vznožja hriba. Nato se začneva vzpenjati. Prvi dan sem šel pretirano optimistično. Psa sem moral neprestano klicati nazaj. Kondicijo psa sem podcenil. Glede na lani, ima vsaj 30% več energije. Drugi dan sem 'sprejel' vrsto ukrepov, s katerimi sva se s psom precej izenačila. Ko prideva pred hrib, najprej dve žogi mečem deset minut, tako da ima pes jezik do tal. Priskrbel sem si pohodni palici, tako da imam sedaj tudi jaz štiri noge. Ko hodiva po ravnem in jaz ne potrebujem palic, pes hodi največ dva metra pred mano. Če prekrši, v njegovo bližino vržem vodovodno paličico in rečem: "Čak." Moko v trenutku počaka. Pricapljam do psa, počakam dve sekundi ob njem in rečem: "Počasi." To pomeni, da lahko počasi nadaljuje pot. Ko se začneva vzpenjati v hrib, pes vedno hodi za mano, če ne, lahko jaz pljuča izpljunem, toliko ga je treba klicati, ker pes kljub lepi stalni enakomerni počasni hoji, hodi hitreje v hrib, kot uspe meni. Psu rečem: "Hrbet" in s pohodnima palicama preprečim, da bi me prehitel. Nekaj časa

„Prinašam žogo. Si vesel?”

poskuša prehiteti počasneža, potem pa se sprijazni, da pač mora capljati za mano. Za psom se ne oziram, ker slišim njegovo globoko dihanje in pihanje izdihnjenega zraka v mojo nogo. Na trenutke se hrib iz strmine nekoliko skloni v znosnejšo hojo, takrat psa pustim pred sabo in če se preveč oddalji, se s palico dotaknem njegovega repa in opozorim s: "Počasi." Na vrhu hriba je ravnina, kjer Moko že nestrpno čaka na norenje z žogo. Po strmini navzdol, pes vedno hodi za mano in se uči zelo počasne tako imenovane 'hrbet hoje'. Danes sva šla na dvo-urni potep že šesti dan zapored. Pri meni se že pozna delna utrujenost. Sem mislil, da po nekaj dnevih ne bo več hotel z mano, vendar ko zagleda ključe v mojih rokah, se iz zaspanega poleževalca spremeni v navdušeno neulovljivo raketo.

XII. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Hoja ob nogi

2009-08-27T14:32:00.000+02:00

Problem je edino ta, da živimo na vasi in nimamo urbanega okolja nikjer blizu, tako da je to vseeno prepuščeno našemu prostemu času in ne vsakodnevni-tedenski rutini.

Na vasi zna biti nekoliko težje, vendar ne do te mere, da pes ne bi ubogal in hodil ob nogi brez zategovanja vrvice. Jaz vedno, ko grem na sprehod, pes del sprehoda hodi ob nogi in zelo velik del je prost, vendar nikoli svobodno po prešernu. Za norenje je žoga, ko je pes utrujen, pa mora tudi sprehod imeti neko glavo in rep. Po vsej verjetnosti nisi doma nekje, kjer se da priti do hiše samo s helikopterjem. Torej nekje mora biti cesta ali alsfaltna ali peščena ali gozdna pot s koreninami. Torej prostora za trening ne bi smelo primanjkovati. Evoti, doma natečeš psa, da ima jezik na tleh, nato psa na vrvico in po vaški poti. Ta pot ti mora biti alfa in omega 'mestnega treninga'. Torej vedno po tej poti je disciplina in pika. Ko prideta s ceste na travnik, potem je lahko svoboda, vendar ne takšna, da bodo lovci za psom tekali. O tem sem že pisal, sicer v komentarju bloga: Hoja po mestu

XI. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Otožen, ko odhajaš

2009-08-26T08:22:00.001+02:00

Ko smo vsi na kupu, je vse lepo in prav, če pa nekdo odide, je cela štala in je čist nesrečna ker je eden izmed članov zapustil skupino. Torej odhodi in prihodi so tezavni... če pa odide brez nje je konec sveta in strmi v tisto tocko, kjer ga je nazadnje vidla, dokler se ne vrne, pa se zmeraj smo se vsi vrnili.

Jaz tega problema nimam. Naj bo tako, da vodja krdela vedno vzame psa zraven. Če tebe pes upošteva kot vodjo, naj bo s tabo, če koga drugega, pa njega. Morda pa pes tebe ne čuti povsem kot vodjo krdela, pa bi kar zraven vseh hodil. V tistem času psa zamoti in se igraj z njim, mu klobasice dajaj ali kaj podobnega, torej da boš ti bolj zanimiva kot pa prazen nič. Lahko pa se greš s psom kopat in podobno. Lahko pa narediš, da psa nekdo drži in ti greš v tem času v drugo smer. Pa psa pokličeš in bo pes z veseljem pritekel za tabo in evoti pozornost je na dlani. Vse kar pač ne smeš storiti je le-to, da psa pustiš, da gleda za drugim, kako odhaja. Sicer pa niti ne vidim, v čem je glavni problem. Če pes samo gleda za nekom in žalostno opazuje, niti ni potrebe, da bi kaj storila. Ko se oseba vrne, se pač s psom igra in mu s tem pove, da je bila pridna, da ga je čakala. Problem nastane, če pes laja, cvili in kako drugače izsiljuje, v tem primeru psa zamotiš z neko drugo aktivnostjo, ali pa ga povsem pustiš, da pač cvili in laja. Če bo enkrat doumel, da s cviljenjem nič ne doseže, bo prenehal cviliti. Ko sem dobil psa, je skoraj dva tedna ponoči cvilil in lajal, vendar k psu ne smeš, čeprav se ti srce para. Najbolje, da je pes čim bolj utrujen, da čim dlje zdrži sam. Od časa do časa se mi sedaj naredi, da ko grem v avto, začne pes skakati po pesjaku in lajati. Zalaja dvakrat, trikrat in potem neha, ker mu pač ne posvečam pozornosti. Torej problemček rešiti na dva načina ali povsem ignorirati in ne posvečati pozornosti, če greš na primer v šolo, službo itd ali pa psa zamotiti z neko drugo aktivnostjo, če si ti ob psu in nekdo drug odhaja.

X. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Pes požre miš

2009-08-25T09:48:00.007+02:00

Kako doseči da ne bo pobiral in jedel svinjarijo z tal- to je najverjetneje potrebno ko je še mladič. Naša je vedno vse pobrala. Ja in kar še potrdi da so res inteligentni. Če je opazila, da smo jo zasačili, je takoj pogoltnila kar je imela v ustih, da ne nebi mogli ukrepati, pa naj bo to priboljšek, gnoj ali miš. Obup.

Da mladiči to počno, je povsem običajno, tudi mali otroci to počno. Ker pač želijo ugotoviti, kakšen je okus. Če imaš psa na 10 m vrvici, je lažje, povlečeš vrvico ali pa sploh ne dovoliš, da gre do gnoja oz. še bolje, da ga pustiš do te mere, da je oddaljen pol metra, vonja kolikor želi, povaljati pa se ne more. To težavo ima velika večina psov. Sem se s prijateljico pogovarjal, ki ima psa naučenega tako, da "dela vse razen govori še ne," pa je rekla, da pes vse požre, če se približaš, pa to naredi na zelo hiter način. To je logično, če gledaš kakšno oddajo o levih, boš videla, da zelo hitro žrejo, da ne bi konkurenca preveč njene hrane pojedla in bi potem bila ona lačna. Jaz sem s tem imel precej težav, ker je pojedel vse kar je videl. Ravno danes sem bil na sprehodu in sem videl, da se je približal mrtvi miški, pa takoj rečem: "Fuj," lahko pa rečeš, kaj drugega: "Ne" ali kaj podobnega. Pa je pes takoj dal glavo stran. Ukaz "fuj" je eden od najpomembnejših ukazov, takoj zraven ukaza "pridi", ki pomeni brezpogojen odpoklic. S psom delam tudi obrambo, sicer je ta obramba za švicarja takšna, da se bolj smejiš kot pa resno delo (je preveč nežen, da bi lahko obrambo resno delal). Pri obrambi je vaja "spusti", jaz ji pravim "pust", tako da je čim manj samoglasnikov v besedi in da je hiter ukaz. Pes mora pri obrambi držati rokav in ko reče vodnik: "Pust", mora pes takoj spustili brez obotavanja. Doma pa se igram na igračo, na primer žogo, iz blaga "klobasico" itd. Ko rečem: "Pust," pes takoj spusti igračo in počaka, nato pol sekunde kasneje, ko vidim, da je lepo spustil, mu jo takoj vrnem in se ponovno "tepeva" za njo, tako da pes vedno zmaguje, vedno mi jo vzame, čeprav imam jaz takšno moč, da psu z lahkoto vzamem žogo, jo vedno vzamem na ukaz "pust". Potem pa imam še en pripomoček in sicer na sprehodu imam ukaz "čak", kot "Počakaj, čakaj, stoj..." in pes se mora vkopati in takoj počakati. Če kakšen predmet prinese iz garaže, torej je že vtaknil v kljun, kar ne bi smel, pa je to predmet, ki mi nekaj pomeni, če je prinesel kakšno leseno palico, mu pustim, da ima, če ne pa kombiniram: "Čak", pes takoj počaka, skloni glavo malenkost naprej in nato rečem ukaz iz obrambe: "Pust" in pes takoj spusti, vendar "čuva" igračo. Tole zna biti za marsikoga prezahtevno, da bi vse živo treniral, da bi eno takšno stvar naredil. Treniraš lahko pač s klobasicami. Če ima pes zelo rad žogo, žogo zamenjaš za klobasico in ko klobasico poje (košček za noht velik) mu takoj igračo vrneš. S tem je dobil občutek, da mu ti nič nočeš vzeti, ampak mu hočeš samo klobaso dati in bo takoj dobil nazaj igračo. To vadiš vsak dan in potem čez čas, boš dosegla, da bo tudi miško spustila in dobila klobasico. Nikakor pa ne teči k psu in se dreti, da naj spusti, ker jo bo povsem nagonsko takoj požrla, ker se ti boriš za njeno miško in to miško ji boš potem ti požrla - torej konkurenca kot pri levih. Razmisli, ko želiš miško vzeti, kakšno ima pri tem korist pes.

IX. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Preganjanje avtomobilov in divjadi

2009-08-24T13:17:00.002+02:00

Kaj storiti, da se ne bo zaganjal za avtomobili. Naša se je en lep čas, zdaj je znosno, pa še vedno jo kdaj prime. Da ne govorimo o ptičih in mačkah

Zaganjanje za stvarmi in živimi bitji mora biti velik greh, to se ne sme delati in pika. Za avtom tako ne more dirkati, ker mora biti na 10 m vrvici. Pes mora vedno imeti občutek, da je obvladljiv na daljavo. Ali mu vržeš natikač ali kaj podobnega v njegovo bližino. Prav tako se ne sme zaganjati za ptiči in mačkami. Vedno ga je treba na daljavo obvladati, ga odpoklicati in biti za psa bolj zanimiv kot mačka, na primer igra z žogo ali kaj podobnega. Če se bo pes podil za mačko, potem boš imela enake težave v gozdu za srno. Hkrati boš imela velike težave na vadišču. Pes bo odlagal, torej ležal in čakal, da pride na vrsto za izvajanje vaj. Mimo prileti ptič in pes leti v dir za njim. Če bo tekal za mačkami, bo zelo hitro začel teči tudi za psmi. Enako na vadišču, bo odlagal, pa bo naenkrat začel teči za psom. Torej kakršna koli nestrpnost do drugih živih bitij mora biti prepovedana. Hkrati boš imela cel kup sitnosti, če bo pes raztrgal kakšno divjo ptico, ki je na primer zaščitena vrsta. Pa še cel kup sitnosti z lovci. Srečal sem lovca, ki je rekel, da vsak dan hodi v gozd čakati enega psa, da ga bo ustrelil, ker je potepuški pes in preganja divjad. Težava je ta, da spuščene pse imajo ljudje, ki pse praktično ne bi smeli imeti, ker zanj ali nimajo časa ali nimajo volje se z njim ukvarjati. Kar je narobe s tem, da lovec ustreli, je to, da to ne bo nič pomagalo. Takšni ljudje si bodo nabavili novega psa, ki ga bodo še vedno imeli spuščenega in lovci bodo lahko še kar naprej streljali. Rešitev je le-ta, da takšnega lastnika nekaj zaboli in zaboli ga lahko le, če ga udarimo po denarnici... Kako obvladati psa na daljavo pa sem že pisal: Leteči natikač Preberi pa tudi temo o vodovodni cevi: Na sprehod s spuščenim psom.

VIII. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Na sprehod s kolesom

2009-08-23T07:35:00.001+02:00

Pa kako psa navaditi, da teče ob kolesu (no saj vem da ni zdravo, ampak recimo da je zelo počasi)

Tek ob kolesu je nevarnost, da psa pregreješ in pa da si poškoduje mišice, sklepe in tako dalje zaradi preobremenjenosti. Sicer pa so to aktivnosti za lene lastnike. Je pa tudi kaznivo, ker lahko psa hitro "preteraš". Za tiste, ki imajo švicarje, to ne bi smelo priti v poštev, ker je treba s ta zadnjo migati. Če pa se že odločiš, pa psa najprej natečeš doma z žogo, da je jezik pri tleh, nato pa greš na kolo in mora slediti ob njem. Vendar pazi, da to počneš sprva zelo kratek čas in pa nikoli po vročini, da psa ne pregreješ. Imej vodo zraven, da psu večkrat daš piti. Preden pa se sploh podaš na kolo, mora biti pes na kolo navajen, ne sme se ga bati. Tako da najprej se po dvorišču kakšen teden vozi in naj bo pes zraven, vendar ne navezan, da se lahko umakne, če se boji. Šele nato ga počasi navajaj, da bo šel zraven ob vrvici. Torej mora pes najprej znati hoje ob nogi z vrvico in to zelo dobro. Sem pa videl že, da se s kolesom vozijo brez vrvice in da pes pač teče zadaj. To vsekakor ne početi po glavnih cestah, ampak po kakšni gozdni poti. Vsekakor velja izredno velika pozornost, da ne boš psa preobremenil in da je pes popolnoma obvladljiv, da vmes ne leti za divjadjo ali kaj podobnega. Jaz psa nikoli nisem imel na kolesu, motornim kolesom ali kaj drugega. Poznam pa gospoda, ki je psa vsak dan peljal na sprehod z avtom in sicer pes je tekel ob avtu, on pa je vrvico držal skozi okno. Ali pa sosed, ki je haskija dnevno vozil na sprehod z motornim kolesom. Takšni ljudje, ki rabijo prevozna sredstva, da psa natečejo, je najverjetneje težava v tem, da imajo napačno pasmo. Namesto velikega psa, bi morali imeti malega 5 do 10 kg psa, ki se sam nateče na dvorišču. Sploh za kakšne vlečne pse, na primer haskiji, potrebujejo dnevno do 10 kilometrov in če nisi vrhunski športnik, boš takšnemu psu težko sledil.

VII. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Na sprehod z dvema psoma

2009-08-22T19:01:00.001+02:00

Velikokrat me je zanimalo kako ravnati če že imaš starejšega psa, pa dobiš še enega. Najverjetneje je vzgoja precej težavnejša zaradi nagona krdela.

Vsakega psa učiš posebej, en je v pesjaku drugega učiš. Na sprehod isto, najprej enega, potem drugega. Šele, ko sta oba stara recimo več kot dve leti in sta oba obvladljiva, jih pelješ skupaj - vendar kot si sama rekla, nagon krdela zna biti močan, tako da ni nujno, da boš psa obvladala. Zato bolje imeti samo enega hkrati na sprehodu. Dva psa znata biti precejšnja obremenitev, še zlasti, če nimaš časa. Je pa tako, če je starejši pes vzgojen, bo to prenesel na mlajšega, če je prvi podivjan, bo drugi enak. Pes se torej uči od vrstnika. Kot želi mali brat posnemati večjega. Sicer pa soseda pelje dva mala psa na sprehod, oba imata manj kot 10 kg. Oba ima na fleksi vrvici. Kar je težava je ta, če pride kakšen pes mimo, na primer jaz grem na sprehod, psa postaneta neobvladljiva, ker ko en začne lajati, laja tudi drugi. Hkrati te veliko lažje povlečeta na cesto in v nevarnost. Če sta na sprehodu in imaš oba spuščena, morata biti zelo dobro vzgojena in izredno dobro obvladati odpoklic. Kajti zelo hitro se znata pognati za divjadjo. Pa glej, če imaš dva psa in vsak gre 10 metrov stran imaš v najboljšem primeru psa 20 metrov narazen. V času, ko prvega odpokličeš, je drugi že 100 metrov stran. Verjetno jih lahko obvladaš le s kakšno tehniko vodovodne palice. Sem pa pred leti kar tri pse peljal na sprehod. Sosedovega haskija sem imel na vrvici na povodcu, svojega psa sem spustil, da je hodil ob meni, zraven pa se je priključil še nepovabljen gost, sosedov pes. Alfa samca sem imel na povodcu, svojega psa sem obvladal z ukazom, sosedov baterijek, pa je samo lajal in ko sem spremenil smer, je takoj za tema dvema velikanoma hodil. Tako sem šel na sprehod samo enkrat, je zelo otrujajoče, ker moraš kar naprej gledati, kako se psi gibljejo, pa haski vleče kot konj, je vlečni pes in ga je težje naučiti, da hodi ob nogi. Ker gre osel samo enkrat na led, sem tudi samo enkrat šel na sprehod s tremi psmi naenkrat.

VI. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Navezanost na domače

2009-08-21T13:42:00.001+02:00

...ko je v pesjaku... ker ji lahko čez ograjo kdorkoli zagrozi, ji kaj vrže, jo okrega, in ona odreagira agresivno ali kakorkoli že, mi pa tega nevemo ko pridemo domov, jo pohvalimo, in škoda je narejena... Najverjetneje bi bilo bolje, če bi bil ta bolj odmaknjen in zamaskiran. Tako bi se bolj navezala na nas in manj na okolico.

Moje skromno mnenje, lokacija pesjaka nima nobene veze z navezanostjo na domače. Navezanost dobiš z igro s psom, da si za psa zanimiv itd. Je pa res, da tujcem ne smeš pustiti božanja, torej daj tablo gor: "Prijazen, vendar grize!" Sicer pa če nekdo psa krega, ko je pes v pesjaku, je to odlično! Naj pes laja in renči nazaj, pa če ga pohvališ, odlično, ker je pes branil teritorij. Mora pa pes strogo ločiti, kako se mora obnašati v pesjaku - torej agresivno in brez milosti, in ko je spuščen (ali 10 m vrvica). Slednje red in disciplina in nobene grožnje ljudem in drugim živalim. Ljudi pa obvezno opozoriti, da naj pustijo psa pri miru, če ne zaleže, reči, da je hud, čeprav ni. Tako so meni na sprehodu vedno tečnarili, če lahko psa pobožajo. Pa to psu ni po godu, je do tujcev rezerviran. Sedaj vedno rečem, da je pes hud in ima lepo mir. Če pustimo, da vsak boža psa, potem bo navezanost na nas manjša, bistveno manjša. Sploh če želimo delati še kaj drugega, na primer obrambo ali poslušnost. Psu moramo biti mi zanimivi, ostali ljudje pa so samo osebe, do katerih je pes prijazen, mu pa čustveno nič ne pomenijo. Največjo navezanost dobiš, ko s psom počneš to, kar si on želi. Kaj najraje počne, pa se hitro vidi. Moj ima najraje žogo, kateri drugi pa morda kaj drugega. Klobasice znajo biti motivacija za skoraj vsakega psa. Pa lovljenje okrog hiše s psom tudi zna biti zanimivo. Predvsem pa, ko je kakšna stvar bolj zanimiva kot ti, moraš pač sebe narediti zanimivega. Na primer stečeš stran in psa pokličeš, pa bo zelo verjetno hitro prišel. Ali pa si na glavo povezi dojenčkovo kapo in reci: "Buci, buci."

V. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: So ljudje in so kreteni

2009-08-20T15:10:00.011+02:00

...ljudem težje zaupamo kot psom.

Marsikateri človek je velik kreten in za takšne pač ni pomoči. Je prijateljica razlagala, da je bila na pikniku s psom, pa bi ljudje kar naprej radi njenega psa hranili. To pa je 'greh', ki ga ne smemo pustiti. Do tujcev mora biti pes zadržan in ne sme pretirano zaupati, ker sicer ne bo dober čuvaj. Kar je še bolj pomembno je, da hraniš psa z nagradami zato, ker je bil pes priden, ker je nekaj naredil, na primer: sedi, prostor, pridi, itd, sedaj pa od tujcev dobi kar nekaj zastonj, brez da bi moral kaj narediti. V pasjih očeh ti, ki se trudiš z vzgojo, takoj postaneš baraba, ker ti pa nekaj zahtevaš, preden daš nagrado. Tako da je prijateljica na pikniku vsem rekla, da ne smejo hraniti njenega psa. Pa se je kljub temu nek recimo mu po domače gospod kreten, naredil francoza, kot da ni nič slišal, in psa še naprej hranil in to na skrivaj. Ko je videla, je znorela, in rekla: "Kaj pa bi ti naredil, če bi tvojemu 5 letnemu otroku dala pivo v roko in cigaret v usta. Otroka ti vzgajaš, kot ti želiš, psa pa jaz vzgajam, kot jaz želim." Nato mu je razložila, zakaj psa ne sme hraniti. Ker mu očitno ta lekcija ni zadostovala, je pač recimo temu bil gospod super kreten, je psu še vedno na skrivaj dajal priboljške. Saj se vidi, pes se takoj izda, čaka pri tistemu, ki ga hrani. Potem pa se ji je utrgalo in pred vsemi zakričala: "Pa kaj si ti fukj...! Pič... ti mat... Nehaj hraniti psa." Potem so vi na pikniku gledali kot zmešani. Šele, ko je dobil polno dozo kretenizma nazaj v obraz, je nehal, ker gospod kreten razume samo na kretenski način in to samo tako, da ga pošlješ v P.M. pred vsemi normalnimi ljudmi. Jaz sem imel podobno izkušnjo sicer s prejšnjim psom, mi ga je bližnji sosed kar naprej na skrivaj hranil, ko je bil pes v pesjaku, kljub temu da sem ga večkrat opozoril, da tega naj ne počne. In sicer metal mu je velike kose kosti, saj: "Naj jé ubožček, če pa tako lepo jé, je lačen." Razložil sem mu, da so psi požeruhi in žrejo ne glede na lakoto. Nato pes ni mogel opraviti velike potrebe, ker ga je vse tiščalo v trebuhu. Enkrat sem psa celo moral peljati k veterinarju. Gospodu sem preprosto razložil, da sem psa moral peljati k veterinarju, ker se je pes zastrupil s hrano. Poleg tega, da je pes trpel, me je stalo toliko in toliko denarja in ne pustim več nobenega hranjenja čez ograjo. In je na srečo mir. Za Moka pa sem pesjak malenkost prilagodil in sicer tako, da imam na tisti strani nameščene aluminijaste plošče, tako da ga čez ograjo ni mogoče hraniti. Tako za vsak slučaj, ker pač psom lahko zaupamo, nekaterim ljudem pač žal ne.

IV. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Lajanje psa iz pesjaka

2009-08-19T10:34:00.000+02:00

Zdi se mi tudi, da lokacija pesjaka ni najboljša.... Skratka ima kot nekakšno strateško točko, tako da je stalno na preži, stalno spremlja kaj se dogaja okoli nje.

Po moje s tem ni nič narobe z lokacijo pesjaka. Če pes cvili ali laja, ko gre kdo od domačih od doma, je zelo pomembno, da mu ne posvečaš NOBENE pozornosti, ker je takšno vedenje nesprejemljivo. Niti pogledaš ga ne, kaj še le, da se pogovarjaš s psom. Če želiš nekaj odpraviti, potem je treba ignorirati takšno vedenje. Čez čas bo pes nehal cviliti in lajati, ker pes je inteligenten in bo hitro doumel, da je njegovo početje brezplodno. Če pa laja na mimoidoče ali pa na ljudi, ki pridejo na obisk k hiši, prav tako ni nič narobe. Pes je čuvaj in mora čuvati, jaz ga vedno pustim, da v pesjaku laja na osebo, ki pride k hiši. Vendar nikoli ne pustim, da laja na mimoidoče, ko je spuščen iz pesjaka za ograjo. Če ji mimoidoči na poljski poti grozijo in pes še bolj laja, je to tudi v redu, ker je pes čuvaj in pač brani ozemlje. Veliko slabše je, če jo ljudje božajo, ker prvič lahko pes koga ugrizne, pa imaš lahko sitnosti, drugič pa prevelika prijaznost pomeni, da ti jo lahko kdo ukrade. Saj veš, kako je, če ti ukradejo psa. Tako da bi jaz na tvojem mestu obvezno na tisti strani poljske poti dal veliko tablo "Hud pes" ali pa še bolje na primer doma naredi sama tablo in napiši "Prijazen, vendar grize!", s tem si nihče ne bo upal psu približati, ker bo mislil, evoti prijazen kuža, ko ga pa pobožam, pa ugrizne. Jaz se čim bolj izogibam, da bi psa tujci božali, pes mora imeti do tujcev distanco, sicer bo za en pekec drekec čuvaj.

III: Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Pozornost na psa na sprehodih

2009-08-18T17:16:00.000+02:00

Napaka je bila tudi ta, da sem ogroooooooomno časa preživela z mladičkom, vendar se ji na sprehodih nisem toliko posvečala, kot bi se morala, sva se pač sprehajali, kar ni dovolj, to zdaj vem. Torej na sprehodih je bilo veliko doze branja, klepetanja, poslušanja glasbe, itd.

Če se mladičku ogromno posvečaš, je to odlično, da s psom navežeš pristen stik. Velika napaka pa je, da se mali pes praktično sam sprehaja, takrat, ko bi potreboval največ pozornosti, ker je vse druga bistveno bolj zanimivo kot pa lastnik. Pomaga pa seveda "jezik do tal", psu mečeš žogo, dokler se ne utrudi, šele nato sprehod, pa je vse druga precej precej manj zanimivo. Napaka je tudi ta, da ljudje hodijo s psom na sprehod takoj po službi, šoli itd, takrat ko so najbolj utrujeni. Takrat se ti ne ljubi na psa kar naprej "kričati", pa pustiš, da mulc pač počne neumnosti. Psa vedno peljem na sprehod, ko nisem utrujen, to je zgodaj zjutraj ali pa zvečer. Nikoli pa, ko je utrujenost na vidiku. Pes ne sme tavati tja v tri dni, ker bo zelo hitro začel loviti zajce, srne, nadlegoval druge sprehajalce itd. Če nisi utrujen, bistveno lažje zamotiš psa z igro, kot pa če si naveličan vsega. Če si utrujen, po vrhu pa ti še rojijo misli, ki si jih pred pol ure imel v službi, šoli itd, potem boš psa spregledal, prepozno odreagiral. Idealno je, če na sprehodu nič ne tuhtaš, tako da imaš "možgane prazne", le tako bo sprehod tudi zate sprostitev, če pa cel sprehod nekaj tuhtaš, potem prideš že samo zaradi razmišljanja utrujen iz sprehoda, po vrhu pa ti je že pes živce spil, ker nič ne uboga. Torej posvetite se sebi in psu. Pa tudi ne imeti razne glasbe na ušesih, ker potem lahko spregledaš, da se v grmu skriva srna, ker je pač ne slišiš. Najbolje je iti na sprehod sam. Če vzameš zraven prijateljico, bo klepet hitro nanesel na mehiške limonade in pes bo en dva tri pred tabo 100 in več metrov. Če povzamem bi rekel znan slogan: "Z glavo v naravo."

II. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Kako naučiti psa, da bo lahko spuščen?

2009-08-17T10:06:00.001+02:00

Najvecji kiks je bil ta, da nisem vedela za metodo 10m vrvice do pred tremi meseci. Ko je bila majhna, je bila na sprehodih velikokrat spuščena, in odpoklic katastrofalen.

Ta problem ima 99% lastnikov psov (tudi jaz sem ga imel), pa sem potem dobil zelo dober nasvet od prijateljice. Sicer pa kar se tiče 10 m vrvice, je tudi treba delati pravilno. Ko psa peljemo na sprehod po travniku in gozdu, mora VEDNO biti na vrvici in ne samo takrat, ko nam najbolje odgovarja. Pes ne sme imeti občutka, da od časa do časa pa ni potrebno biti na vrvici. Vrvice pes ne sme zategovati, vedno mora biti sproščena. Prav tako ne delati na fleksi-vrvici, ki se samodejno pospravlja/zateguje in to zato, ker ima pes na fleksi vrvici občutek, da ga nekaj zateguje, nato pa, ko vrvico snameš, pa gre v dir, ker ve, da ni več vrvice. Ravno zato mora biti navadna 10 m vrv brez zategovanja. Najprej doma pred sprehodom psa pošteno natečeš, da ima "jezik pri nogah", potem šele greš na sprehod in delaš z 10 m vrvico. Ker pes nikoli vrvice ne sme zategovati, je najbolje, da je malenkost utrujen, bo imel veliko manj veselja. Ko vidiš, da se pes že toliko oddaljil, da se bliža zategovanje, bodi zelo pozorna, natančno na trenutek, ko se to zgodi. Potem pa vrvico močno povleči, tako da bo vrvica zopet sproščena. Pes ne sme biti na zategnjeni vrvici, ker se potem ne bo nič naučil. Ko povlečeš psu takoj reči: "Pridi" in pes mora priti k tebi. Da bo z veseljem stekel, mu daš klobasico, ko pride. Tako da klobasice je tudi pametno imeti pri sebi na sprehodih, ali pa kaj drugega, žogico, storž itd. Tako da si ti bolj zanimiva, kot pa vlečenje vrvi. Torej najprej psa učiš, da hodi 10 m pred tabo in ne zateguje, šele nato, psa na krajše recimo 4 m in nato šele čez nekaj mesecev brez vrvi. Sicer pa je drugih napak cel kup. O njih sem že pisal: Najpogostejše napake Ko pes na 10 m vrvici popolnoma obvlada hojo brez zategovanja, vendar ne pred recimo 15 meseci starosti psa, potem šele ga lahko začneš učiti hoje brez vrvice. Več o tem: Na sprehod s spuščenim psom Na blogu je tema o 10 m vrvici verjetno najpogostejša tema, tako jo najdeš v:
Psihološka vrvica in Red in disciplina na sprehodu

I. Ljudje sprašujejo jaz pametujem: Kaj je koristno psa naučiti?

2009-08-16T13:20:00.005+02:00

V komentarjih tega spletnega dnevnika, je Lučka napisala cel kup zanimivih tem, o katerih bom v sledečih dnevih pisal. 12 člankov imam že napisanih, blog pa jih bo samodejno objavil vsak dan po en prispevek. Če imate kakšno vprašanje ali pa vas kakšna tema zanima, lahko pišem o njej. Se bom pozanimal in tudi koga vprašal, če bo zame prezahtevno. No pa začnimo s ciklom: "Ljudje sprašujejo, jaz pametujem."

... zna same nekoristne stvari, ker so pač zabavne, zame, zanjo pa se stokrat bolj- npr slalom, vrtenje, osemka med nogami, glas. To sva se učili predvsem zato, da se sprosti in pozabava. Ne vem če mokota učis kako tako nekoristno vajo, če ga, prosim za ideje in kako jih izvesti, ker mi jih je zmanjkalo

Kaj je koristno in kaj ne, je težko reči. Praktično imamo mi vsi družinskega psa in so vse stvari bolj ali manj nekoristne, ker si psa nismo dobili zaradi koristi, ampak da bi preživeli del dneva s kosmatincem. Koristnost se začne pri delovnih psih, ki opravljajo neko službeno aktivnost, kot je iskanje pogrešanih, varovanje ljudi itd. Če bi rekel, kaj je koristnega, oziroma drugače, kaj je tisto, kar mora vsak pes znati, sta dve osnovni stvari: odpoklic in opuščanje dejanja. Odpoklic pomeni, ko psa pokličem po imenu ali pa: "Pridi," mora pes brez obotavanja priti k meni. Psa to naučiš s kobasico, tako da je prihod za psa zelo zabaven in prijeten. Opuščanje dejanja je vaja, ki bi jo moral vsak pes znati. To je tisto, kar rečemo "Fuj" ali pa "Ne" in to s povzdignjenim glasom. Pes mora takoj prenehati z dejanjem. Če ne, v njegovo bližino vržemo nek predmet, natikač ali kaj podobnega. Še bolje pa je, da psa zamotimo z nekim drugim bolj koristnim dejanjem, na primer igro z žogo, tekom okrog hiše itd. Nič pa ni narobe, če se zabavata s takšnimi vajami. Vsakršna takšna vaja pomeni, da je pes nate pozoren in da mu je tvoja družba prijetna. To je zelo pomembno, če želiš karkoli drugega početi. Torej da si ti zanimiva zanjo in ne vse drugo okrog in okrog. Od trikov sem psa naučil le dajanje tačke in sicer izmenično, katero tačko pač želim, da mi jo da levo ali desno. To je malo za šalo malo za res, je pa sila neuporabna zadeva, s katerim lahko psa naučiš, da ob kakšni priliki koga umaže. Sicer pa sem o teh trikih pisal: Sinhrono plavanje in pasji ples, kjer Rookie dela sapojemajoče trike.

Srna na vidiku

2009-08-16T12:42:00.000+02:00

„Srna!” „Ja, in?”

Z Mokom greva na sprehod v gozd. Psa imam sedaj povsem brez skrbi spuščenega brez povodca in ga nikoli ne pustim več kot dva metra od mene. Najprej na veliko ovohava in označi svojo ozemlje, nato pa pride tik ob nogo in z gobčkom nežno v mojo nogo sili in me pogleduje v oči. To je znak, da bi rad, da mu mečem storže. Na tleh je polno borovih storžev, tako da si jih nabašem v žep in takoj, ko me pogleda v oči, mu vržem storž. Enkrat mu vržem v smer hoje, drugič v nasprotno smer, tako da se s tekom oddalji največ deset metrov. Psu popolnoma zaupam, saj vem, ko imam storže v roki, lahko zraven bombe padajo, pa bo videl le storže. Ko nastopi najmanjši znak padca motivacije, beri pes je povsem zadihan, preneham z metanjem in rečem: "Počasi," to je ukaz, ki psu pove, da je ponovno red na dva metra in da lahko ovohava teren. Tudi če psa kaj zamoti in ostane za mano, vedno pazim, da ne zaostane več kot za dva metra in takoj ponovno rečem: "Počasi." To je jasen signal psu, da mora prenehati ovohavati in nadaljevati pot. Od časa do časa pustim in ga počakam, da v miru povonja grmiček in šele nato odpujsava naprej. Na enkrat pa se pet metrov vstran vstane srna in z vso hitrostjo steče v gozdno širjavo. Moko dvigne glavo in pozorno gleda za srno, vendar normalno, brez pospešenega tempa hodi po poti. Takoj sem iz žepa vzel dvajset cm vodovodno cev in sem "puško nabil" - roko imel v položaju, da vržem palico proti psu. Zelo pomembno je, da nisem popolnoma ničesar rekel, nobenega ukaza, samo psa sem opazoval in normalno nadaljeval hojo, bil pa sem v stanju pripravljenosti. Moka srna ni kaj prida zanimala, tako da je lepo šel naprej. Šele čez čas, ko ni bilo ne duha ne sluha o srni, sem ga pohvalil. Želim namreč, da je srna kot psi in druga živa bitja, so prisotna in vredna ogleda, vendar ga ne smejo vznemiriti v tolikšni meri, da bi postal agresiven in da bi se podil za njimi. Nato je v gozdu z vonjem zaznal neko neznano vonjavo, takoj se je ustavil in umirjeno zarenčal. Tokrat zanesljivo ni bila srna, ker njen vonj pozna. Imava pa sedaj veliko mero medsebojnega zaupanja, da naju kakršen koli dogodek v gozdu ne spravi s tira, še manj pa v dir.

Ne puščajte psa pred trgovino

2009-08-12T07:11:00.002+02:00

„Kdor čaka, dočaka.”

Z Mokom se vsaj enkrat tedensko odpraviva v mesto na sprehod, tako da je med ljudmi. Včasih pa zavijem tudi v trgovino in psa pustim pred trgovino. Pri tem vedno pazim, da psa oddaljim od vhodnih vrat trgovine nekaj metrov vstran in v senci ga navežem na enega od številnih stojal za kolesarje. Tako ne motim nikogar, pes pa je navezan na kratek ne več kot meter dolg povodec, tako da ne počne neumnosti in se uleže ter v miru čaka, da se vrnem. Pri tem nikoli psa ne pustim pred takšno trgovino, da ga ne bi videl čez okno trgovine. To pa zato, ker je cel kup trapastih ljudi, ki bi se radi psu približali ali zganjali kakšne neumnosti. Enkrat je otrok na okno znotraj trgovine trkal, da bi pritegnil pozornost, pa sta starša kar pustila, da je trkal, opozoril sem jih s: "Prosim ne vznemirjajte psa." Vem, da ni hotel nič žalega, vendar ko je pes sam brez gospodarja, brez vodje krdela, se počuti nekoliko utesnjeno, lahko tudi vznemirjeno. Psa pustim tudi zunaj ob sladoledarju, ga dam ležati, in se postavim v vrsto za sladoled. Z enim očesom spremljam psa z enim pa čakam na vrsto. Približal se je gospod, ki bi rad psa pobožal, pa je kar šel proti psu. Gospodu sem rekel: "Ne hoditi k psu." Z zelo veliko verjetnostjo sem prepričan, da mu res ni bi nič naredil, vendar če je pes sam ob tujcu, se počuti nelagodno. Hkrati sem psa dal ležati, kakršno koli zapuščanje ležanja bi bil znak neposlušnosti in potem ne morem več psu zaupati, da bo ležal, ko mu bom to rekel. Gospodu sem rekel, naj počaka, da pridem k psu, ga odvežem in potem ga bo lahko pobožal. Pojasnil sem mu, da se psa ne boža po glavi in da se z roko najprej počasi in nežno približa gobčku, da pes povonja in šele nato ga lahko po hrbtu, ne po glavi, poboža brez hitrih gibov, tako da pes vedno ve, kje je njegova roka. Vse v smislu, da psa ne bi prestrašil. Sicer zelo nerad to počnem, ker pes mora do tujcev imeti neko distanco, ker pes je tudi v vlogi čuvaja. Sem pa že videl, da ljudje puščajo pse pred trgovinah in sploh ne vedo, kaj psi počno med odsotnostjo lastnika. Tako je nek otrok proti psu mahal z vrečko, da je pes lajal, vendar ko se je vrnil gospodar, je pes lepo ležal in gospodar ga je pohvalil. Pes lahko pohvalo razume kot dobro reakcijo na lajanje in lahko drugič ob človeku z vrečko le-tega ugrizne. Zato nikoli ne puščam psa brez nadzora. Pa ni problem v psu, njemu zaupam, težko pa vsem ljudem.

Hoja po mestu

2009-08-09T18:35:00.008+02:00

„Z enim očesom te vidim!”

Najprej greva s psom na kratek sprehod po gozdu, da opravi potrebo in da glavno energijo pusti v gozdu, nato greva v mesto. V mestu se sprehajava najprej po tistih ulicah, kjer je malo ljudi, nato pa pot vodi skozi bolj prometni del mesta. Moko sedaj lepo hodi ob nogi brez kakršnih koli težav. Od psa na sprehodu po pločniku vedno zahtevam, da hodi ob nogi. Psa bi lahko ob kakšnem drugačnem režimu kaj premamilo na cesto ali kaj podobnega. Moko mora samo slediti določenemu tempu hoje ob nogi, lahko pa pogleduje na vse strani, vendar med hojo ni ovohavanja tal. Psu tudi ne ukazujem z besedo poleg, ker je to ukaz za hojo na vadišču, kjer pes hodi ob nogi in gleda v oči. Mestni hoji pravim 'gremo'. Psa imam na povodcu. Na približno sredini metrskega povodca naredim vozel in sicer tako debeli, da povodec, ki gleda k meni, se v celoti zvije v klobčič. Nato ta odebeljen vozel dam v žep in psa vodim tako, da povodca ne rabim držati v roki. Od vozla do psa je povodec povsem ohlapen. Pes seveda vrvice ne zateguje, ampak lepo hodi ob nogi, če slučajno za drobec zapusti položaj, mu pač rečem 'gremo' in pes sledi ob nogi. Če se slučajno prikadi kakšen 'baterijek', mali nevzgojen lajajoči pes, ga Moko samo z enim očesom opazuje, vendar povsem normalno sledi ob nogi. Te "piskajoče goske" se tako ne upajo približati gromozanskemu psu, tako da se z razdalje napihujejo kot žabe. Za vsak slučaj jaz vedno pri žepu primem za povodec, pa ne zato, ker Moku ne bi zaupal, ampak ob morebitnem napadu na mojega psa, da ga povlečem za moj hrbet in na napihovalcu nabrusim športne copate. Po skoraj uri dolgi hoji, se odpraviva ob najbolj prometno trgovsko središče, kjer mrgoli ljudi kot listja. Ljudje se sprehajajo po vseh straneh mimo psa, vendar pes ne čuti pritiska, je tega vajen, sicer mu uhlji lepo plešejo in zelo dobro ve, od kod se kdo približuje. Med trgovskim središčem in gostilno v njej, je pločnik, nato pa mize in stoli, kjer sedijo gostje. Na enkrat z leve iz gostilne pridrvi natakarica, ki se zaleti v psa in nato še v mene, verjetno zato, ker hodiva dokaj hitro. Jaz sem se ustrašil, natakarica še deset-krat bolj, pes pa je bil povsem ravnodušen, kot bi želel reči: "Oprostite, oprostite."

Žoga je edina droga

2009-07-26T08:41:00.015+02:00

V poletni vročini se je naenkrat zoblačilo in pričel je pihati prijeten vetrič, ura pa je kazala štiri popoldan. Vzamem povodec, nahrbtnik, za vsak slučaj še plastenko vode in odcapljava v mestni park. Moku mečem žogo, dokler se jaz ne utrudim. V tem pa se oblak razkadi, vetrič povsem preneha in nastala je prava pasja vročina. Midva pa več kot pol ure od doma. Moko pa še kar naprej tečnari z žogo, tako da mu pač mečem, čeprav se mi cvrejo možgani. Pes je že precej zadihan in bi še kar norel, vročina gor in dol, on nori. Nič več, rečem: "Konec," kar je signal psu, da je konec divjanja. Lenobno sedem na klop, psu dam vodo iz nahrbtnika in čez nekaj minut, je pes spil celotno plastenko vode, nekaj je sicer razlil, ker je s šapo cepetal po vodi. Med drevesi parka je precejšen hlad, tako da število sprehajalcev

„Kolega, imaš dovolj?”

ni in ni pojenjalo, tudi štirinožni prijatelji so se znašli med njimi. Moko je prav posrečen, ko zagleda psa, naredi nekaj korakov v njegovo smer, tri metre od mene, nato pa sede in opazuje mimoidočega psa, ki je na razdalji dobrih deset metrov. Na drugi strani opazi drugega psa in ponovno v drugo smer nekaj korakov, ponovno sede in opazuje. Jaz ga nič ne rabim ustavljati ali kaj podobnega, si kar sam uravnava maksimalno dovoljeno oddaljenost od mene. Ko psi zapustijo obzorje, pa Moko leno prileze k meni in leže. Diha tako globoko, da bom vsak čas njegova pljuča zagledal. Počakam, da se pes ohladi, nato greva k potoku, ki je povsem zraven parka. V potoku, je kot mali otrok, z vodo šprica na vse strani. Pa ni hudir, po nekaj sekundah že prosi za žogo, očitno se je povsem ohladil. Tako da mu sedaj mečem žogo v vodo. Tako pridno jo nosi iz vode, kot bi bil prinašalec. Moko ima v vodi izredno motivacijo. V tem predelu potoka, mu voda sega do kolen. Zamahnem z roko, pes steče po potoku se obrne, pogleda, vendar žoga je v mojih rokah, rečem: "Sedi" in pes brez obotavljanja sede v vodo, samo da dobi žogo. Prinese žogo. Ponoviva vajo. Pes steče po potoku, vendar tokrat si rečem, pa gremo do konca: "Dol," in pes se vrže v vodo na položaj ležanja, za nagrado rečem: "Ja," in takoj vržem žogo. Zelo sem vesel, da sem uspel Moku v glavo vcepiti: kakšne srne, kakšni psi, pa mrzla voda, žoga je edina droga.

Domov

2009-07-18T21:13:00.010+02:00

„Domov? Razumem komandant.”

Ko pride na obisk kakšen starejši gospod ali gospa beseda pogosto nanese na zlate stare čase. Na ličkanje koruze, mlatenje slame, košnja trave s koso in sto in eno ročno opravilo, ki so praktično povsem izumrla. Vsa ta ročna dela so nadomestili stroji. Prav zanimivo, kaj vse je vsaki generaciji samoumevno. Zame je povsem nerazumljivo, da so nekoč bili brez avta, radia, televizije itd. Današnja mladina dejansko sploh ne ve, kaj je to življenje brez mobilnega telefona, računalnika, interneta, e-pošte, kramljanja, socialnih omrežij in podobno. Ta svet "brez" za njih nikoli ni obstajal. V času brez mobilnega telefona, ko sem bil še s prejšnjim psom, je bilo precej pomembno, da so domači vedeli, kam greva s psom na pohod. Če bi se kaj pripetilo, je potrebna iskalna akcija in če domači vedo, kje okvirno naj bi bil, je to velika prednost pri iskanju. Tako sem prejšnjega psa naučil t.i. vaje domov. Psa sem na sprehodu odvezal z vrvice in ga poslal domov po pomoč. Naučiti psa, da gre domov je preprosto. Še zlasti, če je pes požeruh. Psu daš hrano v pesjak v posodo, najbolje tako, da to pes vidi, nato s psom gresta nekaj korakov od hiše po cesti, ga usmeriš proti domu, odvežeš vrvico in psu rečeš: "Domov." Pes bo stekel k hrani in beseda domov, bo najlepša beseda, ki jo je vedno vesel. Z Mokom sva delala nekoliko drugače, ker ni požeruh. S psom greva na sprehod in ko se vrneva nekdo čaka pri vhodu in nekaj metrov pred vhodom psa spustiš, izrečeš čudežno besedo, oseba pri vhodu pa psa vzpodbuja in se nato, ko pes priteče, igra z njim. Z Mokom tole vajo 'trenirava' že več kot pol leta in sedaj lahko psa brez skrbi spustim 300 metrov pred hišo, bi še dlje, pa je tam konec pločnika. Pomembno je, da psu zaupaš, da ne bo kar tja v tri dni skočil na cesto, zato je potrebno vajo izvajati postopno in podaljševati po nekaj metrov. Pes med to vajo ne sme ovohavati terena, ker bi ga lahko kaj premamilo. Moko lepo po pločniku 'mašira' proti domu, pri tem pa avtomobili, kolesarji, mopedisti, sprehajalci lepo brez težav nadaljujejo vožnjo. Vhodna vrata ograje pustim priprta, tako da jih sam odpre in počaka doma, da pridem tudi jaz, ki mobilni telefon rad pustim doma. Me je ustavil sosed in rekel: "Kako pa pes ve, kam mora iti, kje je doma?" Verjetno zato, ker pes ni butast.

Kaj zakon pravi o spuščenih in nevarnih psih?

2009-07-05T18:30:00.030+02:00

Danes sem na sprehodu po cesti šel mimo hiše, kjer so imeli gromozanskega psa skoraj še enkrat večjega od Moka. Pes je bil za ograjo, močno lajal, nato pa se je pri odprtih vratih zapodil proti mojemu na povodcu vodenem povsem umirjenem psu. V žepu sedaj vedno nosim plastično vodovodno cev in z vso močjo vržem podivjanemu psu, ko se je le-ta približal na dva metra. Pes se je takoj ustavil in v šoku prenehal biti agresiven, tako da sem preprečil napad na mojega psa. V tem času pa se je prikazal lastnik psa, ki je svojega psa odpoklical. In kaj zdaj? Od številnih ljudi, tudi kinologov, sem slišal sto in eno zgodbico za lahko noč. Kot je na primer ta, da je bil pes v ograjenem sadovnjaku (in opozorilna tabla na vhodu ograje), kamor so preko ograje preplezali tatovi jabolk in ker jih je pes pogrizel, so vložili tožbo proti lastniku psa/sadovnjaka in le-ta je moral plačati odškodnino tatovom. Osupljivo. Vedno, ko nekdo pripoveduje takšne zgodbice, se je treba vprašati, kdaj se je to zgodilo. Kajti mogoče je, da je takrat zakonodaja to dovoljevala (pravna praznina), sedaj (od leta 2007, od kar je nov zakon) to zanesljivo ne drži. Ker imam tovrstnih zgodbic dovolj, sem prebral, kaj piše v Zakonu o zaščiti živali (ZZZiv-UPB2). Spodaj navajam citate iz zakona in moj skromni komentar.

Socializacija psa
"Skrbnik živali mora z ustrezno vzgojo in šolanjem oziroma z drugimi ukrepi zagotoviti, da žival ni nevarna okolici." je napisano v 11. členu v drugem odstavku. Nato pa v 46. členu tretji odstavek piše: "Z globo od 400 do 800 eurov se kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena." Prvi odstavek v sedmi točki tega člena pa pravi: "7. ne zagotovi ustrezne vzgoje in šolanja oziroma drugih ukrepov in je zato žival nevarna okolici (drugi odstavek 11. člena)"

Moj komentar: Kaznivo je že torej samo to, če si vzgojil psa, ki je za ljudi in živali nevaren. Torej naj vam ne bo škoda 150 € in psa peljite v pasjo šolo.

Sprehod s psom na javnem mestu
"Skrbnik psa mora na javnem mestu zagotoviti fizično varstvo psa tako, da je pes na povodcu." pravi tretji odstavek 11. člena. Kaj se šteje za javno mesto pa pravi 5. člen v točki 22: "22. Javno mesto je javni kraj, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja varstvo javnega reda in miru, razen površin, kjer ni oziroma ni pričakovati večjega števila ljudi." Glede kazni piše v 46.a členu: "Z globo od 200 do 400 eurov se kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena." In prvi odstavek: "6. ne zagotovi fizičnega varstva psa v skladu s tretjim odstavkom 11. člena tega zakona"

Moj komentar: V mestu mora biti pes obvezno na povodcu! Na travniku je lahko spuščen, če tam ni ljudi, na primer kresovanje na travniku.

Obvladovanje nevarnega psa
V drugem odstavku 12. člena piše: "Skrbniki nevarnih psov morajo zagotoviti fizično varstvo psov na enega izmed naslednjih načinov:
– da so psi na povodcu in opremljeni z nagobčnikom,
– da so zaprti v pesjaku ali objektu,
– da so v ograjenem prostoru z ograjo, visoko najmanj 1,8 m, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom."

Kaj je nevaren pes piše v triindvajseti točki 5. člena: "23. Nevaren pes je pes, ki je ugriznil človeka oziroma žival. Za nevarne pse se ne štejejo:
– službeni policijski ali vojaški psi, katerih ugriz je posledica izvajanja službene dolžnosti;
– psi, katerih ugriz je posledica nedovoljenega vstopa osebe v objekt ali na ograjeno zemljišče, ki je na vhodu označen z opozorilnim znakom."

No pa poglejmo še kazen, ki je predvidena v tretjem odstavku 45. člena: "Z globo od 800 do 1.200 eurov se kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena." Prvi odstavek točka dva pa pravi: "2. ne zagotovi fizičnega varstva nevarnega psa v skladu z drugim odstavkom 12. člena tega zakona".

Moj komentar: Če imaš doma spuščenega psa moraš imeti ograjo in obvezno opozorilno tablo, da je pes hud. Ograja ni potrebno, da je 1,8 metrov visoka, razen če je pes vpisan v centralni register psov kot nevaren pes, v tem primeru mora biti ograja visoka 1,8 metra in še vedno opozorilna tabla na vhodu ograje. Če pes nekoga ugrizne znotraj ograje in je na vhodu opozorilna tabla, potem je to zadoščeno zakonu, torej lastnik psa ni kriv za ugriz in tudi takšen ugriz se ne bo vpisal v centralni register kot ugriz nevarnega psa. Stvar se spremeni, če je pes človeka ali žival ugriznil zunaj ograje, v tem primeru se šteje kot nevaren pes (pristojne institucije ga vpišejo v register) in mora biti ograja visoka 1,8 metra in napis. V takšnem primeru potem tudi lastnik nevarnega psa ne odgovarja za ugriz osebe znotraj ograje.

Prav tako je razlika ali je pes obravnavan kot nevaren pes ali pes nenevaren okolici. Slednji je lahko v mestu na sprehodu brez nagobčnika vendar na povodcu. Če je pes vpisan v register kot nevaren pes, mora biti v mestu z nagobčnikom in na povodcu.

Torej če se po vaši ulici podi podivjan pes, ki grize druge pse ali ljudi, ga prijavite policiji, ki bo poskrbela, da bo vpisan v register kot nevaren pes in seveda lastnik bo dobil kazen. Nato pa bodo za takšnega psa (seveda lastnika) veljala strožja pravila, torej za nevarnega psa.

Uradni postopki pri ugrizu psa
Če pride do ugriza, je cel kup postopkov, pa na hitro poglejmo odseke iz 26.a člena. Prvi odstavek: "Zdravnik, ki obravnava poškodbo človeka zaradi ugriza psa, mora osebo napotiti v antirabično ambulanto skladno s predpisi, ki urejajo nalezljive bolezni [...]" in nato drugi odstavek: "Antirabična ambulanta mora vnesti podatke o ugrizu psa v centralni register psov, pozvati skrbnika psa, da se s psom zglasi v pristojni veterinarski organizaciji zaradi preveritve suma na steklino in o ugrizu psa [...]" in nato v četrtem odstavku: "Pristojna veterinarska organizacija, ki obravnava poškodbo živali zaradi ugriza psa, mora podatke o ugrizih psov v roku treh delovnih dni vnesti v centralni register psov. O ugrizih psov morajo policija [...obvestiti veterinarsko organizacijo... ] ki podatke o ugrizih psov vnese v centralni register psov."

Kaj je "antirabična ambulanta"? To je zdravstvena ustanova za ljudi, ki se ukvarja z ugrizi psov.

Šolanje psa
V 15. členu piše: "Prepovedana ravnanja so:" in nato v deveti alineji piše: "– vzreja, vzgoja in šolanje na način in s pripomočki, ki živali povzročajo bolečine ali kako drugače škodijo njenemu zdravju" in nato v 46. členu tretji odstavek piše: "Z globo od 400 do 800 eurov se kaznuje posameznik za prekršek iz prvega odstavka tega člena." Iz prvega odstavka v deseti točki: "10. stori katero od ravnanj iz prvega odstavka 15. člena tega zakona"

Kazensko/prekrškovno in civilno pravo
Še komentar za konec te "pravniške" seje: V pravu je treba ločiti kazensko/prekrškovno pravo in civilno pravo. Zgoraj navedeno velja za prvo, katero mora postopek izpeljati po uradni dolžnosti za to pristojen organ. To se ponavadi zgodi na osnovi prijave občana. Za civilno pravo, pa pomeni, da lahko kadarkoli vložimo civilno tožbo na sodišču in od kršitelja/povzročitelja škode (skrbnika psa) izterjamo oškodovani znesek. Pa se vrnimo na uvod tega prispevka, pa predpostavimo, da bi ta gromozanski pes močno poškodoval mojega psa, pa še nato mene pogrizel, ko bi psa branil. Najprej bi po kazenskem/prekrškovnem pravu bil kaznovan od države, ker pes ni bil za ograjo, ko je ugriznil. Seveda lahko pride v upoštev še kakšna kršitev iz drugih zakonov, kot je povzročitev splošne nevarnosti ali kaj podobnega. Nato bi ga jaz lahko tožil (civilna tožba) za celotno povzročeno škodo na psu (veterinar) in na meni, tako za telesne poškodbe kot psihične travme. Če bi imel razstavnega psa ali kaj podobnega in bi pes bil še potem "grd" in nesposoben za razstave, bi še tole lahko iztožil in tako dalje.

Namen tega prispevka pa ni v tem, da bi se na veliko tožarili, ampak dajte no že za božjo voljo enkrat imejte pse za ograjo ali pa v pesjakih zaprte, v času, ko niste s psom.

Na sprehod s spuščenim psom

2009-06-27T21:12:00.005+02:00

„Sem pozoren.”

Na pločniku psa vedno peljem na povodcu na kovinski ovratnici in pes sledi ob nogi. Ko prideva do gozda iz nahrbtnika vzamem 10 metrsko vrv in usnjeno ovratnico. Menjam tako ovratnico kot povodec, s tem pes ve, da je konec hoje ob nogi. Psi so zelo inteligentni in sama zamenjava ovratnice je močan impulz. Še bolj pomembno je, da se ovratnica menja, ko prideš iz gozda in greš po cesti, ker takrat se mora pes umiriti in ponovno slediti ob nogi. Umiritev za psa pomeni že sam ritual zamenjave ovratnice. Moko je sedaj star dve leti in dva meseca. Od šestih mesecev, zelo žal pa mi je, da ne že od prvega dneva, pa do sedaj sem imel psa v gozdu vedno na 10 metrski vrvi. Vrvi ne pustim nategovati, vedno psa prej odpokličem. Sprva to pomeni tudi, da ga je treba povleči za povodec. Ko psa daš na 10 metrsko vrv prvič in to na tega nevajenem psu, je to vaja, ki jo izvajaš praktično vsake tri sekunde, ker pes ni pri miru in teka sem ter tja. Takšen sprehod zna biti zelo naporen za vodnika, ker moraš biti umirjen, ne smeš kazati jeze, ko pes zategne vrv. Moraš ga pač potrpežljivo naučiti, da zategovati ne sme. Zelo pomaga, da psa pred sprehodom doma pošteno natečeš z žogo, tako da gre malo utrujen na sprehod. V enournem sprehodu se še dvakrat ustaviva na travniku, da pes teče za žogo. Pa doma teče po sprehodu. Pred mesecem dni sem psa začel učiti, da vrvice ne nateguje več na 4 metre dolžine. To pomeni, da je pes precej pozoren na to, kar jaz počnem in v katero smer zavijem. Ko je bila hoja brez zategovanja, sem na 20 cm narezal dve vodovodni cevi širine ene cole (2,54 cm) in ti palici imam sedaj za pasom na hrbtu. Psa spustim brez vrvice in ko se pes oddalji na 2 metra mu pod noge vržem palico in rečem: "Čak," kot čakaj, počakaj. Pes me takoj pogleda in počaka. Po treh dneh se moj pes od mene v 95% časa sprehoda ne oddalji za več kot dober meter, merjeno od njegovega vratu do mene. Nikoli se ne oddalji za več kot 2 metra, mu prej vržem palico pod noge. Namenoma pa hodim tako, da je sedaj pes pred mano, za mano, levo nato desno itd. Pes me pač spremlja in se mi prilagaja. Ko opazim drugega psa ali sprehajalca, samo rečem: "Čak" in pes se v trenutku ustavi, stopim do psa, ga pripnem na povodec in ga peljem ob nogi. Po dobrem letu in pol imam psa na sprehodu popolnoma pod nadzorom. Samo tako obvladljiv pes je po mojem skromnem mnenju lahko v gozdu spuščen brez povodca.

Neobvladljivi psi na sprehodih

2009-06-23T14:02:00.000+02:00

„Jaz čakam. Prideš?”

Neštetokrat sem že bil na sprehodu in srečam ogromno ljudi, ki pse sprehajajo brez vrvice. V dveh letih sem srečal samo enega spuščenega psa, ki je resnično bil brezhibno odziven na klic vodnika, vsi ostali psi ne bi smeli biti spuščeni. Lastniki se že od daleč 'hvalijo': "Saj nič ne naredi." Najbolj enostavno je reči: "Pa moj pes zato naredi." Tako te ljudje zelo hitro zelo resno jemljejo. Sicer njihov pes zelo hitro pride v levjem položaju, glava strogo naprej v višini ramen, in visoko dvignjen rep. Jaz ne dovolim, da takšen pes pride v stik z mojim psom. Pod nobenim pogojem ne želim kakšnega izživljanja tujega psa nad mojim, ker vsako negativno srečanje s primitivnim psom, se opravičujem primitivnim vodnikom, je za psa slabo, ker ima potem negativne izkušnje in pes zelo hitro postane agresiven na druge pse, ker se je naučil, da so psi agresivni. Psu izključno dovolim do psov, za katere vem, da so ne-pretepači. S takšnim potem Moko skače in nori po gozdu, skratka prijateljska igra. Na sprehode vedno hodim z nahrbtnikom, ki ga preprosto vržem v podivjanega psa, ko se le-ta približa na dva metra. To je zanj ponavadi takšen šok, da se obrne in odide z repom med nogami. Ponavadi je šok tudi za vodnika psa, če bi mu tako sploh lahko rekli, ker psa sploh ne vodi, ampak pes vodi njega. Na začudenje samo rečem, da njihov pes ne sme biti spuščen, ker se na odpoklic ne odzove. "Pa saj nič ne naredi. To je naš družinski pes." Jaz se ne želim spuščati v debato z nekom, ki je preveč pameten. Če ne razume govorice telesa psa, visoko dvignjen rep, nasršena dlaka itd, mu je pač težko dopovedati, da je njihov 'cartek' pripravljen na spopad. Moj Moko je tudi pravi 'cartek', vendar ne prenese, da se v njegovi bližini kdo šopiri in bo hitro zalajal in opozoril, da takšnega ponižanja ne bo trpel. Moku pa nikoli ne pustim, da bi bil prisiljen obračunati s kakšnim pingvinom, ker sem jaz alfa 'samec', ki v nevarnosti brani krdelo. Tako da on lepo umirjeno, vendar pozorno čaka za mojim hrbtom, da nevarnost mine. Verjetno si misli: "Kdo bo le-tega mojega hrusta premagal? Nihče."

Žejnega peljati čez vodo

2009-06-19T07:33:00.002+02:00

Ko psa spustim iz pesjaka, je to za njega velika radost. Vesel me je kot izgubljeni puščavnik oaze, kot brodolomec kopnega. Ve, da bo to čas igre in veselja. Vse bi naredil, samo da lahko drvi za žogo. Če malo počakam, kar sam začne izvajati "vaje", kar sam sede, se uleže, zalaja ali kaj podobnega. Danes sem bil celo presenečen, je kar sam skočil v osnovni položaj, da bi začela hoditi "poleg". Moko je samostojni izvajalec... in šele, ko je v pasjem izrednem interesu, vidiš, kakšne umske sposobnosti ima pes. Med metanjem žoge se občasno zgodi, da mi žoga uide na sosedovo. Žoga poskakuje sem ter tja in se odbije nepredvidljivo. Zanj je to posebej zanimivo, ker mu vzpodbuja nagon plena. Če žoga v takšnem trenutku pade na sosedovo, se motivacija psa, da bi žogo dobil, najmanj potroji. Preprosto hoče dobiti žogo in

„Eksplozija proti žogi.”

pika, zato nestrpno teče ob ograji in s svojim telesom nakazuje, da si jo želi bolj kot vse na svetu. Jaz 'telebajsek' moram pa po žogo. Trava pri sosedovih je večkrat višja od same žoge, tako da jo vedno ne najdem takoj. Zato psa vzpodbujam: "Kje je žoga? Ja, kje je." Moko pa z zaprtim gobčkom cvili in nakazuje, kje se skriva žoga. Tako sem željo po žogi še popeteril. Sedaj bo pes naredil vse kar bom želel. Če sedaj rečem "dol", se pes ne samo uleže, ampak pade na tla oziroma tako eksplozivno izvede vajo, da preprosto skoči na tla. Izredno vesel rečem: "Ja" in mu preko ograje vržem žogo. Zemlja in trava kar frčita po zraku za njim, s takšno silo se požene za žogo. Z žogo priteče do vhodnih vrat, kjer me počaka, da se jaz leno vrnem od sosedov. No žoga pa vedno ne roma samo do sosedov, ampak mi kdaj pa kdaj pade tudi v naš ograjen vrt. Pred kakšnim dnevom se mi je zgodilo, da je zelena žoga padla med solato in žoge po daljšem iskanju nisem našel. Preprosto, če bi jo želel najti, bi preveč poškodoval solato. Tako na skrivaj iz žepa počasi povlečem drugo enako žogo in se delam, kot da sem prvotno žogo našel, jo vržem in grem z vrta. Moko je preveč prebrisan, da bi nasedel tej šali, z žogo v gobčku priteče k vrtu in cvili in si misli: "Mene pač ne boš žejnega peljal čez vodo."

Kot Masaji

2009-06-16T17:15:00.003+02:00

„Ej, fant, meni je dolgčas.”

Bližajo se šolske počitnice in že večkrat tudi letos sem slišal očeta ali mamo, ki je svojemu sinčku 'pobalinču' ali hčerkici navihanki rekel: "Če boš odličen/a, boš dobil/a to in to, zato se sedaj uči..." Ali pač takšna in drugačna izvedba te izjave. Vse se nanašajo na nagrado, ki bo sledila nekje v prihodnosti, za nekaj, kar je treba narediti danes. To je pa za otroka mučno, ker si nagrado želi sedaj, ta trenutek. Tako otrok hitro reče: "Mama, daj ti meni sedaj za sladoled, o tisti drugi nagradi pa se bova takrat pogovarjala." Tako po principu pregovora: "Bolje vrabec v roki, kot golob na strehi." V tej isti smeri pa zanimivost iz črne celine. V Afriki, na ozemlju Tanzanije in Kenije živi primitivno ljudstvo (vsaj tako jih mi "sodobni" potrošniško naravnani ljudje rečemo), ki najbolje ne razumejo prihodnosti. Imenujejo se Masaji. Živijo za danes, sedaj, za ta trenutek in se ne zmenijo za prihodnost. Če Masaja zapreš v zapor bo od žalosti, brez upanja (in seveda neješčosti) umrl, ker ne razume in ne verjame, da bo nekoč v prihodnosti čez nekaj let, ko bo odslužil zaporno kazen, ponovno na svobodi. Oni razumejo sedanjost, ker zanjo živijo, prihodnosti ne. Na drugi strani te iste zgodbe so psi. Pes mora takoj dobiti hrano, pohvalo itd, ko izvede kratko nekaj sekund trajajočo vajo. Ne psa pol ure po poligonu sem in tja in potem igra z žogo. Pes je po naravi materialist, kar je nujno za preživetje v divjini, zato takšni nagoni. To pa pomeni, da želi stvar takoj, sedaj, ne nekje v prihodnosti. Če tega ne dobi, motivacija zelo hitro presahne in počne druge vragolije, kot je ovohavanje trave in podobno, ki so bolj zanimive, kot pa nek 'zatežen' vodnik, ki od njega želi ali celo zahteva, neke nesmisle, kot je sedi in prostor. Pes je kot Masaji, živi za sedanjost, zato mora nagrada vedno slediti takoj po izvedeni nekaj sekund trajajoči kratki vaji in pri tem moramo biti živahni in kazati psu našo srečo.

Pasja uta in pesjak

2009-06-10T07:15:00.111+02:00

Preden je pes prišel k hiši, sem naredil pesjak in pasjo uto. Oboje se da kupiti v trgovini, vendar natanko tako, kot sem želel nisem nikjer našel, zato sem se odločil, da s pomočjo domačih, kar sami doma naredimo pesjak in uto. Pred nekaj dnevi sva se s prijateljico pogovarjala, kako sem to naredil, tako da sem lepo poslikal in napisal komentarje. Pesjak in pasja uta sta prilagojena velikosti psa, švicarskemu ovčarju. Če delate/kupujete pasjo uto za drugo pasmo, potem jo sorazmerno navedenim meram spodaj, povečajte/zmanjšajte.

Vhod v pesjak

Vzhodna stran pesjaka. Na levi strani so vhodna vrata. Prav tako so izhodna vrata na zahodni strani pesjaka in pa še ena vrata desno na steni kot vhod v garažo. Skozi garažna vrata smo v pesjak prinesli pasjo uto, ker so vhodna in izhodna vrata (na mreži ograje) preozka. Pesjak je narejen iz kradratne železne mreže 10 x 10 cm. Spodaj okrog pesjaka je mreža 5 x 5 cm v višino 55 cm od tal. To pa zato, da mali pes ne pobegne med luknjo mreže. Na vratih in stenah pesjaka je aluminijasta pločevina, ki preprečuje, neposredno pihanje vetra in zaščita pred neposrednim soncem. Ko je pes mali pa preprečuje, da bi pes pomolil glavo skozi mrežo in se obesil. Na sprednji strani nad mrežo z malimi luknjami je tudi bila aluminijasta mreža, pa sem jo sedaj, ko je pes odrasel odstranil, da ima boljši pregled nad dvoriščem in da lažje opozori, če kdo pride k hiši.

Dolžina pesjaka

Med vhodom v pesjak in pasjo uto je prostor za dolžino ležečega psa. Pred psom je najmanj prostora še za več kot polovico psa, prav tako za psom in pasjo uto prav tako za najmanj polovico psa. Tla so iz posebnih ploščic, ki so sicer namenjene za svinske hleve, da se svinje ne prehladijo. Enostavneje je spiranje z vodo kot pri lesenih tleh.

Širina pesjaka

Širina pesjaka je toliko široka, da lahko pes normalno leži in je spredaj in zadaj približno za polovico psa prostora. V pesjaku mora biti toliko prostora, da se lahko pes normalno giblje.

Pogled iz pesjaka

Vzhodna vhodna vrata slikano iz notranjosti. Zgornji del vrat se prilega legi strehe. Lega pesjaka je takšna, da ima pes direkten pogled na vhodna vrata ograje in takoj opazi, če pride k hiši nepovabljena oseba.

Stena pesjaka

Na steni je aluminijska pločevina. Med streho in aluminijem je malo prostora, da zrak kroži. Med streho in aluminijskimi ploščami je vinska trta, ki preprečuje, da bi prah direktno pihal v pesjak in hkrati zakrije pločevino z zunanje strani, tako da je pesjak lepšega videza.

Streha pesjaka

Pri steni garaže je vidno dno lesene strehe. Med streho garaže in streho pesjaka je samo mreža, odprtina je široka 55 cm, vendar je omrežena, da ne bi pes slučajno preplezal. Odprtina omogoča hlajenje pesjaka, da se vročina, ki je pod streho pesjaka odstrani. Streha pesjaka je dolga 120 cm.

Uta od spredaj

Pasja hiša je spodaj dvignjena od tal za 15 cm. Levo spodaj 7 cm opeka in 8 cm lesena deska. Desno je samo lesena deska. Pesjak namreč visi od severo-vzhodne strani proti jugo-zahodni strani, da je pesjak lažje spirati z vodo. Spodnja stranica pasje ute meri v dolžino 90 cm. Pokončna leva in desna stranica merita 71 cm. Leva in desna stranica strehe merita 58,5 cm. Pasja uta (brez lesenega podstavka) meri do slemena (stičišče leve in desne stranice strehe) 108 cm.

Omarica

Na garažni steni je pritrjena omarica, ki sloni na pasji uti, kjer so spravljeni pripomočki za psa, ki se dnevno potrebujejo. Vrata omarice se z lahkoto odpirajo.

Uta v celoti

Celotna dolžina pasje ute je 150 cm, od tega je odprtina široka 50 cm in preostali del, kjer je v notranjosti ležišče, natanko 100 cm.

Vhod v uto

Odprtina (brez lesa) predprostora pasje ute je široka 43 cm in visoka 69 cm, morda kakšen milimeter več.

Predprostor ute

Predprostor pasje ute. Dolžina predprostora pasje ute od zunanjega vhoda do notranje stene je 90 cm, morda kakšen milimeter manj. Od tega je od vhoda v predprostor do vhoda v ležišče (luknje) 48 cm. Širina luknje do ležišča je 27 cm. Širina od luknje do zadnje stene je 15 cm, morda kakšen milimeter manj.

Vhod v notranjost

Širina luknje vhoda v notranjost ležišča je 27 cm. Višina od tal predprostora do najvišje točke luknje na vrhu je 69 cm. Ker je ležišče pesjaka dvignjeno od predprostora za 3 cm, morda kakšen milimeter manj, je razdalja med tlemi ležišča pesjaka in najvišjo točko luknje 66 cm. Ker je plečna višina mojega psa 68 cm (od tal do vrhnje hrbtne strani vratu stoječega psa), je to idealna višina luknje, ker mora biti višina le-te za 2 cm nižja od psa. Ko pes vstopi v pesjak, se mora skloniti, to pa zato, da je ležišče čim manjši prostor, sicer pozimi pes s svojo telesno temperaturo prostora ne bo dovolj ogrel in bo psa zeblo. Pasjo uto vedno dimenzioniramo na odraslo plečno višino psa zmanjšano za 2 cm. Ostale dimenzije pasje ute sorazmerno povečamo oz. zmanjšamo glede na omenjeno višino.

Odprta streha

Ena stranica strehe pesjaka se odpre, to pa zato, da se lahko notranjost pesjaka počisti z metlo, obriše s krpo, če je umazano ali mokro.

Podstrešje

V podstrešju je prostor za pasje stvari, predvsem takšne, ki se dnevno ne potrebujejo, ker so vrata iz lesa so kar težka za odpiranje. Cel pesjak je narejen iz ladijskega poda, da se deske med sabo tesno stikajo, da med njimi ne piha. Še posebno je pomembno, če je les nov, ker potem ko se osuši, se skrči in lahko nastanejo drobne razpoke, kar pomeni, da bo psa pozimi pošteno zeblo.

Karton

Na tleh podstrešja je karton, da se dno ne umaže s predmeti podstrešja in da se blago, ki je pod njim ne strga. Če se karton umaže, ga zavržemo in nastavimo novega.

Blago ovito v stiropor

Tla podstrešja so ovita iz blaga in sicer je blago ovito okoli 2,5 cm stiropora. Dno je iz laminata in ni pokrito z blagom, da pes ne bi razgrizel blaga. Blago je zato, da se stiropor ne trga ali ugreza, ko na njega položimo kakšen predmet - prav tako funkcija kartona.

Podstrešje se sname

Tla podstrešja se dajo sneti, da se lahko ležišče pesjaka čisti. Dno je iz dveh delov, da se lažje vzame iz pasje ute.

Dvodelno podstrešje

En del podstrešja tal je že snet. Drug del je še vedno nameščen. Vogala pri steni sta nekoliko zaobljena, tako da se prilegata tramom strehe. Med dnom podstrešja in stenami ne sme biti praznega prostora, kjer bi sicer psu pihalo. Kot sem že omenil, mora biti prostor zaprt, da pozimi pes s svojo telesno toploto ogreje prostor.

Tramovi

Oba dela dna podstrešja sta sneta. Dela slonita na treh vmesnih deskah in skrajnima stenama. Širina med vsako izmed treh letev je 17 cm.

Vhod v ležišče

Vhod v ležišče (pes je v predprostoru in z glavo vstopa v prostor ležišča). Vhodna luknja iz predprostora v ležišče mora biti ob notranji steni, da psu ne piha. Vendar luknja ni tesno od steni, ampak je pred njo še 14 cm zapora, da zrak, ki zapiha v notranjost predprostora, ob tej letvi zaokroži in zapusti pesjak. Če te zapore ne bi bilo, bi psu pihalo v ležišče.

Dotik hrbta

Polovica psa je že v prostoru za ležišče. Pes se s hrbtom dotika vhodne luknje v ležišče. Glavo je pomolil čez prečne letve, kjer je dno podstrešja, to pomeni, da je pes malenkost sklonjen, ko je v pesjaku. To tudi preprečuje, da bi pes po pesjaku norel, v ležišče gre samo spat.

Dolžina ležišča

Pes povsem normalno leži v pesjaku. Med psom in stenami pasje ute je zelo malo prostora, to je namenoma, da je prostor ležišča ravno pravšnji, da pes pozimi zagreje pesjak. Tla, vse štiri stene in dno podstrešja so obložene s 2,5 cm stiroporom. Na vrh stiropora (notranji del ležišča) je 0,5 cm laminat. Predsoba ni obložena s stiroporom, ampak samo z laminati, ker pes v predprostoru ne leži.

Druga vrata

Zadhodna stran pesjaka. Pesjak ima tudi na zahodni strani vrata, to pa zato, ker ko se pesjak spira in pometa (dlačje psa, prah in listje od bližnjih dreves) se lahko vrata odpro in tako lažje počisti. Streha pesjaka se povsem ne stika stene garaže, to pa zato, da se pesjak poleti hladi. Streha garaže je nekoliko čez streho pesjaka, da pozimi ne nanaša snega v pesjak.

Nagnjenost pesjaka

Stranica pesjaka. Cel pesjak nekoliko visi od severo-vzhodne strani proti jugozahodni strani (proti zadnjim vratom), namenoma zaradi lažjega spiranja pesjaka.

Ograja do vrha

Mrežna pregrada je vse do strehe, da pes ne prepleže pesjaka. Oziroma da druga žival (pes, mačka) ne pride v pesjak in psu odžira hrane ali se prikrade goneči samici, če imate samico seveda.

Pesjak in uta sta pripravljeni, da lahko cesar uživa v svojem kraljestvu. Sicer je on raje zunaj in nori, vendar hiša le mora biti, da si lahko v miru spočije, da ima vsaj nekaj miru pred nadležnim gospodarjem.

Kaj ljudje vse vpisujejo v iskalnik - 4. del

2009-06-02T14:12:00.010+02:00

Na spletnem dnevniku lahko vidim, kaj obiskovalci mojega bloga vpisujejo v iskalnik, ki jih pripelje na mojo stran. Na podobna vprašanja sem že odgovarjal pred meseci in sicer januarja 2008, maja 2008 in julija 2008. Pa da vidimo, če je kakšno novo vprašanje.

Agresiven pes do ljudi
Psa preprosto ne smete pustiti, da je agresiven do ostalih živih bitij. To pomeni poleg ljudi tudi mačk, psov in tako dalje. Psa imejte na povodcu. Doma pa psa odpokličite preden pride človek na obisk in ga dajte na povodec, če ga drugače ne obvladate. Če laja pri ograji, mu vrzite kakšen predmet v bližino in ga pokličite, ko vas pogleda. Ali pa kakšna vodna pištola in ga poškropite z vodo. Zelo pomembno je, da pri odpoklicu ne kričite. Dokler laja, ga tudi ne kličite, ker vas ne bo slišal - zato morate najprej pridobiti pozornost. Nato pa povsem umirjeno psa pokličete. Če kričite, pes misli, da mora on še bolj lajati. Več: Moj pes nič ne uboga oz. interes psa in njegovi nagoni

Kako psu odstraniti klopa?
Najbolje je poskrbeti za preventivo. To pa je ovratnica proti bolham ali pa ampula. Pomembno je, da menjamo ovratnico, pri ampuli pa damo novo, ko je predpisan rok za menjavo. Če ima pes ovratnico/ampulo, to ne pomeni, da pes ne bo dobil klopa, ampak da bo le-ta poginil, ko bo ugriznil v psa. Namreč ovratnica/ampula v psa izločajo snov, ki klopa pokončajo. Torej ovratnica/ampula nista namenjena odganjanju klopov, ampak pomoru. Klopa enako kot pri človeku nikoli ne mažemo z oljem, ampak samo dlako nežno odgrnemo, tako da pri puljenju ne pulimo dlake, nato pa klopa primemo čim bližje koži psa in v smeri urinega kazalka ali pa v obratni smeri urinega kazalca klopa spulimo. Dobro je, da celotnega klopa spulimo. Če glava ostane v psu (enako je pri človeku), je dobro, če jo dobimo ven. Če ne, se bo mesto zagnojilo in po nekaj dneh bo tujek izločen, povečini brez težav. Ovratnica/ampula pa tudi nekako ščitita pred nalezljivimi boleznimi, saj klop z veliko večjo verjetnostjo prej pogine, preden bi v telo psa uspel izločiti mikroorganizme.

Koliko je pes hiter?
Brez skrbi bolj kot vi. Kako naj jaz to vem? Poglejte v kakšen leksikon.

Pasja starost
Psi živijo od 10 do 12 let. Večje pasme psov ponavadi prej poginejo, dočim manjši psi lahko živijo tudi do 15 let in več, kar je bolj izjema kot pravilo.

Pes hlasta hrano
To načeloma ni nič narobe. Pazite le, da kosi ne bi bili preveliki, da se mu ne bi kaj v grlu zataknilo. Sicer pa je to povsem normalno, še zlasti, če pes je v bližini drugih psov, ker nagon preživetja mu pravi, da mora čim prej požreti čim več hrane, da mu drugi psi ne bi pojedli in bi potem on kakšen dan stradal. Lahko pa da ste psa dražili, ko je pes jedel in je to pač posledica naučenega. Najbolje, da psu, ko daste jesti, da ga pustite pri miru. Jaz psa v pesjak zaprem in grem v stanovanje, tako pes povsem v miru poje hrano.

Po dežju s psom
Dejansko pes živi tudi takrat, ko je zunaj dež. Jaz grem na sprehod v vsakem vremenu. Izjema je le, če grmi in je nevihta, ker potem je nevarnost, da vas zadene strela. Izjema je tudi, če sem bolan ali se slabo počutim, takrat raje pustim sprehod pri miru.

Pes v kopalkah
Če niste filmska zvezda, potem pustite psa, da hodi gol po svetu. Če dvomite, potem s psom obiščite nudistično plažo. Malo za šalo.

Inteligentni pes je izumitelj

2009-05-28T13:30:00.006+02:00

„A kar sam bi vstal?”

Vsak povprečni ljubitelj psov misli, da je bolje imeti inteligentnega psa, kot pa povprečnega... Spomnim se sošolke, ki je bila pri urah tujega jezika izredno tečna in se je pogovarjala z vsemi sosednjimi učenkami in učenci. Tako da je hočeš noče vedno motila pouk. Pa je profesorici prekipelo in zakričala: "Takoj pridi ven, boš kazensko vprašana, pa bomo videli, če boš potem še tako živahna." Profesorica postavi prvo vprašanje, pa sošolka takoj odgovori. Pa drugo, kot iz topa, pa tretje, ponovno kot iz topa. Sošolka je preprosto vse vedela, bila je super talent za tuje jezike. Profesorica se nasmehnila in rekla: "Žal mi je, da moraš biti pri mojih urah in trpeti." Podobno je pri pseh. Najlažje je delati z "zabitim" psom. Za njega je vedno vse novo in vse zanimivo. Tako da pač izvaja vaje, ki mu jih naročiš, in te vaje izvaja lepo in z zanimanjem. Pri inteligentnejšim psom, pa moraš vedno paziti, da ne bi pes kaj med učenjem izumil.

„In to naj bi bil prostor?”

Na primer rečeš: "Sedi," in pes ne sede povsem do dna, ampak samo počepne. Naslednjič bo pri ukazu za sedenje pes samo počepnil, ker se je na novo naučil, da je 'sedi' dejansko 'počepni'. Tako da moraš takoj popraviti, da pes sede do konca. V zadnjih nekaj dveh sem psa naučil, da pri "prostor" pride za mano. In sicer gre neumnost takole, rečem: "Prostor," vaja v gibanju, tako da jaz nadaljujem pot, pes se uleže in po dveh sekundah vstane! in gre za mano. Sedaj moram to iz glave zbijati, da 'prostor' pomeni 'prostor'. Pa to je pes sedaj začel delati po več kot letu dni popolne izvedbe vaje. Kriv pa sem sam, ker sem prepogosto izvajal 'prostor' in 'sem' vajo skupaj in pes pač razmišlja - najprej prostor, nato sem, bom kar skupaj naredil, saj znam. Podobno se mi je naredilo, pri vaji 'sem', kjer psa odpokličeš, pes priteče spredaj pred vodnika in sede, nato na ukaz 'poleg' gre zadaj za vodnika in sede ob levi nogi. Psa pokličem na travniku z ukazom sem in pes priteče in direktno sede levo ob moji nogi - torej je obe vaji zopet povezal v eno samo. Tako da sem zopet moral popravljati in mu dopovedati, da sta to dve vaji. To pač sedaj delam tako, da vedno za 'sem' ni več 'poleg' in za 'prostor' ni vedno več 'sem'. Torej pes nikoli ne ve, katera vaja bo sledila. Zna biti zanimivo delati z inteligentnim psom, ker moraš paziti, saj te žejnega hitro pelje okrog vode.

Nežnost in grobost je odvisna od igralca

2009-05-23T17:12:00.000+02:00

„Letim kot jastreb.”

Se spomnim dokumentarnega filma, ko je krdelo levinj napadlo bivola in ga krvoločno podrlo na tla. Bivola so levi pričeli jesti še preden je bil le-ta mrtev - surovo, kruto in trpeče za bivola. Potem pa prizor, ko levinja svojega malega mladiča čisti z jezikom in ga s šapo nežno obrača. Žival točno ve, kdo je potreben nežnosti in kdo grobosti. Moko in sosedov desetletni fant izvajata 'prave' bitke. Je 'mulc' prinesel predrto nogometno žogo in je bilo potem norenja na vrh glave. Pes jo je hotel zase, fant bi jo rad imel zase. Fant je držal žogo z obema rokama, Moko na drugi strani in vsak sta vlekla na svojo stran. Pa enkrat je fant padel na kolena, drugič je Moko padel v 'sedi' položaj. Zgodilo se je celo, da je fant za delček sekunde ležal na psu in nato pes za delček sekunde na fantu. Pri tem pa ni bilo nobenega podrejanja, renčanja ali kaj podobnega z ene in druge strani, samo puljenje za žogo. Ko je fant dobil žogo je pes kar skočil v zrak, da jo je zopet dobil in nato bežal z žogo. Fant ga nikakor ni mogel dobiti. Moko ga je pridno čakal na varni razdalji in ko je fant pritekel, je Moko popihal. Nato fant ni želel več teči za njim, ker ga nikoli ni mogel ujeti. Pa je Moko prišel nasproti, žogo spustil z gobčka na tla in nato čakal fanta.

„Malo vam pomežiknem.”

Ko je le-ta pritekel, je Moko hitro žogo zgrabil in tekel stran. Potem je fant obupal in čez čas je pes spustil žogo na tla in se ulegel. To pa je velika napaka, ker sedaj pa ga je fant dohitel in divjanje se nadaljuje. Povsem drugače je, ko pride na obisk sedemletna punčka. Je izredno umirjena, vendar navdušena nad psom. Zelo previdno in počasi se približa žogi, ki leži ob pasji nogi. Z nežnimi gibi se skloni in če pes skloni glavo, se deklica ponovno vzravna. Tole ponovita nekajkrat, potem pa pes pusti, da mu deklica izpred noge vzame žogo in potrpežljivo počaka, da mu jo vrže. Moko se povsem drugače, nežnejše, igra z dekletom. Nikoli se ne zaleti v njo, nikoli ne skače v zrak po žogo, nikoli v njeni bližini ne divja, da je ne bi podrl, nikoli ne laja v njeni bližini, kot bi bil drug pes. Moko-poko je kot nežna levinja z mladičem, s to drobno razliko, da te v zahvalo ne poliže.

Moj pes nič ne uboga oz. interes psa in njegovi nagoni

2009-05-19T20:13:00.023+02:00

„Včasih malenkost lenobno...”

Pred dnevi srečam znanca in je potarnal, da njegov pes čisto nič ne uboga. Vedno, ko želiš psa kaj naučiti, moraš najprej razmisliti, kakšen je interes psa. Ni interes psa, da bi prišel k nezanimivemu gospodarju. Da psa naučiš oz. utrdiš odpoklic, moraš razmisliti o interesu, ki ga ima pes in pa o nagonih, s katerimi ga boš vzpodbudil, da bo naredil želeno. Z Mokom večkrat utrjujem odpoklic povsem neobremenjeno za psa. Vzamem žogo in močno maham, da psu vzpodbudim nagon plena. Pes si močno želi žoge, tako da je odpoklic brezhiben. Ali pa dam žogo za nekaj sekund na visoko, tako da jo vidi, vendar ne more do nje. Pes skače in cvili, naredil bi vse, da bi prišel do žoge. Vzamem žogo in hitro stopim dva, tri korake nazaj in ga odpokličem s: "Pridi". Interes psa je, da dobi žogo, zato bo odpoklic naredil brezhibno. Takoj mu dam žogo in močno pohvalim: "Bravo, priden." Podobno utrjujem odpoklic s priboljški. Psu pred gobček pomolim košček klobasice in pes bi naredil vse, da dobi ta košček klobasice. Hitro stopim dva tri korake nazaj in psa odpokličem. Moko zdivja k meni v delčku sekunde, samo da dobi klobasico.

„... večkrat pa z velikim veseljem.”

Podobno je ob času hranjenja. V pesjaku s posodo s hrano hitro korak stran in psa pokličem, pes takoj k meni in hrani. Ko psa spustiš iz pesjaka in pes je navdušen, odpoklic bo takojšen. Nato odpoklic stopnjuješ ob težjih pogojih: zanimivo vohljanje po travniku, drug pes pri ogradi, bežeča srna in podobno. Ne početi odpoklica od srne brez 10 metrske vrvi, ker psa ne boste obvladali, nagon plena bo prevelik. To počnete šele takrat, ko resnično psa obvladate, po nekaj mesecih brezhibnega odpoklica v nemotečih okoliščinah... Vhodna vrata so na ogradi včasih odprta, tako da nisem neprestano vratar. Ravno v tem času je prišel mimo jahač s konjem, le-tega je Moko že večkrat videl pri zaprtih vratih in pred meseci je povsem zdivjal za ogrado h konju in lajal. Tokrat ga Moko samo opazuje, kot opazuje vsakega mimoidočega, brez kakršnega koli znaka, da bo zdivjal za konjem. Pustil sem ga, da ga opazuje, nato sem ga po nekaj sekundah odpoklical in Moko je takoj stekel k meni na veliko dozo igre. Po mnogih mesecih potrpežljivega odpoklicevanja, si bo moral konj sedaj že kaj bolj zanimivega izmisliti, da bo za Moka zanimiv, na primer klobuk na glavo, sončna očala na nos, "čik" v usta, v taco steklenico piva, pa s harmoniko bo moral kakšno telebajsasto turbofolk skladbo zaigrati.

Izpit programa B-BH disciplina B in programa C disciplina B

2009-05-16T11:13:00.013+02:00

„Klikni, da povečaš sliko.”

Kot pripomoček za tekmovanje iz discipline B programa B-BH (povsem enako velja za program C), sem narisal sliko poteka izvajanja programa. Velike črke predstavljajo ukaze, dočim male črke dejanja, ki jih izvajamo s psom.

Prijava
Izpit oz. tekmovanje pričnemo tako, da z navezanim psom pridemo na poligon, pes sledi levo ob vodnikovi nogi. Stopimo pred sodnika, psa posedimo in se prijavimo: "Vodnik (ime, priimek) s psom (ime psa) se prijavljam na izpit (ali tekmo) po programu IPS B-BH po disciplini B." S sodnikom se rokujemo in nato se na njegov znak postavimo s psom na začetek (Slika 1, oznaka z), ponavadi je to zabiti kol.

Vodljivost naravnost
Psa postavimo v začetni položaj, pes sedi poravnano ob vodnikovi levi nogi. Psa lahko pohvalimo besedno in pobožamo. Pohvala ni dovoljena z igračo, prigrizkom ali podobnim. Pogledamo sodnika, da nam da znak za pričetek izvajanja vaje (Slika 1, oznaka !). Vodnik lahko stoji nekoliko razkoračeno (to ni obvezno) in ob začetku stopi skupaj, s tem nekako signalizira psu, da od tega trenutka dalje se izvaja disciplina. Psu ukažemo "poleg" (Slika 1, oznaka P). Psu lahko poveljujemo s katero koli besedo, pomembno je, da je za vsak ukaz ista beseda. Z navezanim psom v normalni hoji ravno izvedemo 40 do 50 korakov (Slika 1, 40-50k). Povodca ni dovoljeno zategovati, le-ta mora biti ohlapen ali kako drugače posegati v psa, na primer z roko. Poseganje je izključno dovoljeno ustno, vendar se vsako poveljevanje, ki ni na začetku ali ob spremembi tempa, kaznuje z odvzemom točk. Po 40 korakih izvedemo obrat (Slika 1, oznaka "o"). Le-ta se izvede na mestu v smeri psa za 180 stopinj. Pes gre tesno na desni vodnikovi stran tesno za vodnikom, tako da po obratu pride ob levo vodnikovo nogo. Dovoljeno je tudi, da pes pri obratu gre vzvratno do položaja levo ob vodnikovi nogi (pes ne sede, ampak normalno hodi).

Normalna hoja
Po obratu se pot nadaljuje brez ustavljanja še najmanj 10 korakov normalne hoje (Slika 1, 10k).

Tek
Psu s hitrim ukazom ukažemo "poleg" (Slika 1, oznaka P plus) in začnemo počasi teči 10 korakov (Slika 1, 10k). Pes mora brez zaostajanja ali prehitevanja teči ob nogi. Tip pasjega teka je kas (iztegnjene noge) in ne galop (hitri tek z upogibanjem hrbtenice).

Počasna hoja
Ukažemo "poooooleeeeg", torej počasi in pes mora nemudoma začeti hoditi počasi, ne sme prehiteti vodnika, ob vodniku hodi počasi 10 korakov (Slika 1, 10k).

Normalna hoja z obrati
Ukažemo "poleg" za normalno hojo, ki jo nadaljujemo do izhodišča (Slika 1, oznaka puščica z), zabitega kola. Meter pred kolom brez poveljevanja izvedemo obrat desno (Slika 1, oznaka d) za 90 stopinj. Pes mora slediti ob nogi. Nato 15 korakov (Slika 1, 15k) nadaljujemo ravno, kjer zopet zavijemo desno brez ukaza in pot nadaljujemo 15 korakov (Slika 1, oznaka 15k). Brez ustavljanja naredimo obrat (Slika 1, oznaka o) in po isti poti nadaljujemo z normalno hojo. Na sredini med 15 koraki, torej nekje v razdalji pri 7 in pol koraka, se ustavimo in pes mora brez poveljevanja takoj sesti, tako da je postavljen v osnovni položaj, pes sedi levo ob vodnikovi nogi (Slika 1, oznaka u). Ko pes sede, ga lahko pohvalimo - ustno in/ali s čutnim vplivom (Slika 1, oznaka b), vendar pes mora med pohvalo sedeti. Pogledamo sodnika, na znak za nadaljevanje (Slika 1, oznaka !). Ukažemo "poleg" (Slika 1, oznaka P) in s psom nadaljujemo naravnost. Z očmi spremljamo, kje je postavljena skupina, tako da se bomo lažje usmerili na skupino. Nato izvedemo levi obrat za 90 stopinj (Slika 1, oznaka "l"). Pes mora slediti ob vodnikovi nogi brez poveljevanja.

Skupina
Nadaljujemo hojo ob nogi in se ustavimo kakšna 2 metra pred skupino (Slika 1, oznaka u). Pes mora samodejno sesti brez poveljevanja. Ko sede ga lahko pohvalimo (Slika 1, oznaka b). Počakamo na znak sodnika (Slika 1, oznaka !) in poveljujemo "poleg" (Slika 1, oznaka P). S psom gremo tesno ob skupino (Slika 1, oznaka t). Skupina štirih ljudi (na sliki označeno z malimi odebeljenimi elipsami) se na mestu prestopa v obratni smeri urinega kazalca. Pes mora ob vodnikovi nogi tesno priti do prvi dve osebi v skupini. Ne sme se jih dotikati, ovohavati, ne sme kazati znakov strahu ali agresivnosti, torej povsem brezbrižno kot da skupine ne bi bilo. Na koncu skupine sledi obrat (Slika 1, oznaka o). To je povsem običajen obrat (slika kaže nekoliko popačeno obliko, ker želi ponazoriti, da se po obratu usmerimo do sredine skupine). Nato se vrnemo skozi skupino in sicer gremo tokrat po sredini (ne več tesno ob skupini) med skupino in se na sredini ustavimo brez poveljevanja (Slika 1, oznaka u). Ko pes sede ga lahko pohvalimo (Slika 1, oznaka b). Pes mora sesti. Počakamo na znak sodnika in nadaljujemo normalno hojo do konca skupine (recimo meter, dva po koncu skupine). Naredimo obrat (Slika 1, oznaka o) in se ponovno postavimo in ustavimo pred skupino (Slika 1, oznaka u). Ko pes sede ga lahko pohvalimo (Slika 1, oznaka b). Pes samodejno sede.

Brez povodca
Snamemo povodec (Slika 1, oznaka p minus). Povodec damo v desni žep ali ga obesimo preko ramen, tako da visi na desni vodnikovi strani. Počakamo na znak sodnika (Slika 1, oznaka !) in brez povodca nadaljujemo z vajami (Slika 2). Od tega trenutka naprej brez povodca izvedemo enake vaje, kot smo jih do sedaj izvedli s povodcem (vse oznake v Sliki 2).

Normalna hoja
Po koncu izvajanja vaj brez povodca (Slika 2), se vrnemo na izhodišče (Slika 2, oznaka puščica z). Pridemo v začetni položaj (Slika 3, oznaka z), kjer pes sedi levo ob nogi. Pred začetkom počakamo na znak sodnika (Slika 3, oznaka !). Vodnik ponovno lahko stopi nekoliko razkoračeno in pred začetkom stopi skupaj, da signalizira psu, da se zopet začne disciplina. Ukažemo "poleg" (Slika 3, oznaka P) in še vedno brez povodca izvajamo vajo poleg in sicer 10 korakov.

Sedi v gibanju
Nato ukažemo "sedi" (Slika 3, oznaka S z malim g), pes sede in čaka vodnika, vodnik pa v ravni črti nadaljuje s hojo (Slika 3, oznaka v). Vodnik mora hojo nadaljevati brez ustavljanja, brez gledanja nazaj ali je pes sedel, torej povsem normalno nadaljuje hojo (Slika 3 črtkane črte - slika je morda nekoliko zavajajoča, prikazati pa želi, da vodnik sam nadaljuje hojo). Po 30 korakih (Slika 3, oznaka 30k) vodnik sam naredi obrat (Slika 3, oznaka o), pes seveda med tem časom mora sedeti na mestu. Vodnik pogleda sodnika na znak za nadaljevanje (Slika 3, oznaka !) in nadaljuje ravno pot nazaj do psa (Slika 3, oznaka puščica p). Psu se vodnik lahko približa z vodnikove leve in se tako obrne proti psu ali pa z vodnikove desne tako da gre okrog za psom in se postavi tako, da je pes levo ob nogi v osnovnem položaju. Ko smo v osnovnem položaju lahko pohvalimo psa (Slika 3, oznaka b).

Uleganje v gibanju
Počakamo na znak sodnika (Slika 3, oznaka !) in ukažemo "poleg" (Slika 3, oznaka P) in s psom v ravni črti nadaljujeta 10 korakov (Slika 3, oznaka 10k). Nato psu ukažemo "prostor", lahko tudi "dol" ali kaj drugega (Slika 1, oznaka D z malim g). Pes se mora takoj uleči in čakati vodnika, vodnik pa brez ustavljanja ali obračanja ali drugih signalov, torej v normalni hoji nadaljuje (Slika 3, oznaka v) ravno 30 korakov (Slika 3, oznaka 30k). Vodnik sam naredi obrat (Slika 3, oznaka o) in počaka na znak sodnika (Slika 3, oznaka !). Nato pa odpokliče psa z ukazom "sem" (Slika 3, oznaka K), lahko pa tudi po imenu psa ali kaj drugega. Pes mora takoj steči k vodniku v ravni črti in se pred vodnika usesti, tako da vodnika gleda v oči. Vodnik počaka na znak sodnika (Slika 3 oznaka !) in ukaže psu "poleg" (Slika 3, oznaka P z malim o). Pes mora samodejno ob vodnikovi desni strani okrog vodnika na levo vodnikovo stran in samodejno sesti. Dovoljeno je tudi, da se pes vzvratno postavi ob vodnikovi levi nogi v začetni položaj. Psa pohvalimo (Slika 3, oznaka b) in pripnemo na povodec (Slika 3, oznaka p plus).

Odlaganje
Izvajanje poslušnosti vedno izvajamo v paru dveh psov. Vodnik in prvi pes izvaja vaje, med tem časom drugi pes izvaja odlaganje. Nato se menjata. Ko je konec izvajanja poslušnosti (Slika 3), se vodnik in pes podata na izhodišče za odlaganje. Pes je navezan na povodec. Pes mora slediti levo ob vodnikovi nogi. Pri mestu za odlaganje, se vodnik ustavi (Slika 4, oznaka u), pes pa mora samodejno brez poveljevanja sesti. Počakaš na znak sodnika (Slika 4, oznaka !) in nato ukažeš "prostor" (Slika 4, oznaka D) in pes se mora uleči. Psa pripneš na privezno vrv (Slika 4, oznaka v plus), tako da pes ne bi stekel drugemu psu naproti. Vrvica mora biti sproščena, da ne zateguje psa. Vodnik počaka na znak sodnika (Slika 4, oznaka !) in se oddalji 30 korakov stran od psa (Slika 4, oznaka 30k). Vodnik lahko pogleda sodnika, ki mu lahko signalizira pravšnjo razdaljo. Vodnik je s hrbtom obrnjen proti psu. Idealno je, če pes vodnika nepremično gleda v hrbet, dokler se le-ta ne vrne k njemu. Vodnik čaka, da drug vodnik s psom izvede celoten program poslušnosti. Nato se na znak sodnika (Slika 4, oznaka !) vrne k psu (Slika 4, oznaka puščica p), se postavi tako, da je pes leži ob levi nogi. Počaka na znak sodnika (Slika 4, oznaka !) in ukaže "sedi", pes sede ob vodnika. Vodnik lahko pohvali psa (Slika 4, oznaka b). Pes sedi, vodnik sname privezno vrv, počaka na znak sodnika (Slika 4, oznaka !) in gre proti izhodišču (Slika 4, oznaka z).

Odjava
Če sta s psom prva odlagala, nadaljujeta z vajo poslušnosti. Če pa sta druga odlagala, gresta k sodniku in se odjavita iz izpita/tekme: "Vodnik (ime, priimek) s psom (ime psa) se odjavljam iz izpita (ali tekme) po programu IPS B-BH po disciplini B." Sodnik sporoči rezultat in vam čestita. Z navezanim psom greste s poligona, pes sledi ob levi vodnikovi novi.

Černobil in mesto duhov

2008-12-19T18:27:00.006+01:00

Leta 1986 se je zgodila velika jedrska nesreča, ko je v Ukrajini eksplodiral jedrski reaktor. Takrat so morali izseliti precej veliko področje. Mesto, kjer je stal Černobil, pa je postalo mesto duhov. V mestu so ostale zgradbe, ostalo je vse, kar so ljudje zgradili in si uredili za svoje bivališče. Danes je to mesto zaprto za javnost, kajti stopnja sevanja je še vedno izredno visoka in tako lahko v nekaj urah dobite dozo sevanja, ki jo povprečni človek dobi skozi vso življenje. V to mesto dejansko ni vstopa brez uradnega dovoljenja države. Zdravstveno je preveč tvegano. Je pa bila na TV zanimiva oddaja, ko je to 'mesto duhov' obiskala novinarska ekipa. V mestu je bila popolna tišina, nobenega ropota avtomobilov, nihče ne škripa z okni in ni kričanja otrok ob njihovi igri z žogo, kot bi prišla kuga in pomorila vso živež. Nikjer ni niti domače živali, ni potepuških psov, ni mačk ni praktično nič živega, razen prosto živeče živali, ptice in podobno. In kaj ima ta nesreča z Mokom? Skoraj nič. Midva z Mokom dnevno hodiva na sprehode mimo pasjega vadbišča. Jeseni so potekali tečaji za šolanje vodnikov psov. Tako da sva vsak dan srečala koga na vadbišču in sva se spotoma malo oglasila, da sva pogledala, kaj počnejo fantje in dekleta s svojimi psmi. Moko je vedno šel pri vadbišču nekoliko nemiren, vedel je, da bo na njem kakšen zanimiv kuža, s katerim se bo lahko malo povohal in ob dobri priložnosti nadivjal. Ko greva sedaj mimo vadbišča, takoj ko zavijeva iz bližnjega gozda, takoj plane k ograji, da pogleda, kje so psi. Pa hitro levo z glavo, pa desno, pa ni nikogar. Pred nekaj dnevi toliko hrupa, sedaj pa brez direndaja. Pravo mesto duhov. Vse kar se sliši so ptice v daljavi, šum vetra, čofotanje premočene zemlje pod nogami, skoraj spokojen mir. Vendar to ni za Moka, on si želi prijateljev, želi si, da bi lahko tekal za drugimi psi ali pa kar še raje počne, on teče in ga drugi psi lovijo. Zamaje z glavo in me osuplo pogleda, kot bi želel reči: "Alo, kje pa je moja druščina?"

Ko hrček poljubčke meče

2008-11-17T18:53:00.012+01:00

„Ježek, jaz sem pozoren nate.”

Kako pritegniti popolno pozornost pri psu? Tako da ga pljuvaš. Pa ne s slino, ampak z najljubšim priboljškom. Najenostavneje je pariško klobaso narezati za mezinec nohta velike kockaste koščke. Lahko tudi kakšno drugo hrano, samo ne hrane, ki jo dobiva za redno dnevno prehranjevanje. Koščke daš v manjšo vrečko, ki jo lepo zavihaš, da je precej majhna in s koščki vred daš v žep. Nato pa v usta spraviš nekaj koščkov in sicer v hrčkov položaj - torej na levo in desno stran lic, sredina pa je prazna, tako da lahko izgovarjaš ukaze. Pljuvanje imava midva z Mokom vsako jutro. Psu rečem: "Pazi." Ko me pogleda v oči, mu iz ust pljunem en košček. Pes košček ujame v zraku ali pa pobere s tal in zopet rečem: "Pazi" - lahko pa rečete tudi na primer "Glej". Najprej psu ne bo jasno iz kot klobasice padajo. Ko vajo nekajkrat ponoviš, pa pes točno ve, kje je izvor hrane. Neprestano gleda v oči in čaka, da bo kaj iz mojih ust padlo. Ko naredi stik z očmi, pljunem in rečem: "Bravo, priden." Poleg ukaza "pazi" imam tudi poljubčke. Saj veste tiste vrste, ki jih na daljavo mečemo. Tako dvakrat zapored hitro 'ljubčka vržem' in pes gleda kot bi bil zabetoniran. Včasih kombiniram: "Pazi" in hitro dva 'ljubča' vržem. Takoj, ko je pozoren, pljunem košček priboljška. Čez čas lahko vajo stopnjuješ, tako da kakšno sekundo počakaš. Lahko žogo vržeš ali kaj podobnega, nato zopet poljubčki. Ne pa pozabiti hrčka nahraniti. Usta morajo biti polna, vendar samo toliko, da lahko normalno izgovorite ukaz.

„Jež v kvadratu. Pozoren pa name.”

Čez nekaj dni pa lahko vajo stopnjujete in sicer tako, da med poljubčki rečete: "Sedi" in takoj ko pes sede, mu pljunete v obraz. Čez čas pa pljuvate povsod. Pes sede ob nogi in vaja "poleg", pes gre lepo zraven vas in vas gleda v oči, pljunete. Nič za to, če pes s tal pobere in za hip zapusti položaj "poleg". Tole delaš povsem sproščeno vajo ponoviš nekajkrat, vendar samo eno vajo na dan. Če delaš poleg, potem samo poleg. Delaš samo toliko, dokler je pes pozoren, ko pozornost mine, takoj prenehaš in se začneš igrati na primer z žogo. Nevarnost je le ta, da boste čez čas imeli lica raztegnjena in vas lahko kdo zamenja za pravega hrčka.

Midva hodiva v vse šole

2008-11-15T09:00:00.000+01:00

Že nekaj mesecev hodiva na obrambo. Na začetku je kazalo, da bo obramba mačji kašelj, pa je nekaj težav, kljub hipeaktivnosti, je namreč pes povsem neagresiven. Tako da sedaj delam obrambo v paru s še enim manjšim psom. Enkrat Moko čaka da tamali ugrizne, potem je on na vrsti. Moko komaj čaka, da bo že na vrsti, tako da lepo laja in vrvica je neprestano napeta. Če je sam na vadbišču, pa je druga zgodba, kot bi se malo dolgočasil. Bomo to že popravili, je pač tako, če ješ sam je drugače, kot pa da iz tvoje sklede še kdo drug puding jé. Ker ima ta mali toliko energije, poleg vseh drugih aktivnosti, hodiva na pasje vadbišče. Ko so ta mali iz male šole na vadbišču počakava, na konec, da nekaj zadnjih minut pse spustijo in da se malčki na igrajo med sabo. Med te malčke pa spustim tudi Moka, ki je največji otrok med njimi. Bi samo divjal in divjal, ti mali pa za njim. Mali seveda ne morejo takšnega tempa vzdržati, zato omagajo. Pa jih provocira tako, da jih z gobčkom dregne v trebuh, pes se obrne, moj zdrvi stran, ta mali pa za njim. Tole ponavlja z več psmi, tako dolgo, da pač vsi obupajo. Bi pričakovali, da bo Moko vse male pse po tleh zmetal in jih pohodil, ter jim pokazal, kdo je ta glavni na vasi. Pa ne, Moko je otrok in bi se samo igral in norel s psmi. Pa prideva na vadbišče tudi, ko je osnovna šola: Ker so že malenkost večji psi, jih ne spustijo, da bi noreli med sabo, da ne bi prišlo do pretepov. Jaz se ponavadi ob vadbišču igram z žogo, pa ne sam seveda, psi pa so navezani ob lastnikih, ki se ob pavzi pogovarjajo, Moko pač 'nori', ker ga v tazadnjo 'čebele pikajo'. Psi lajajo, dva metra proč od nega, jaz pa ga po celi dolžini spuščam z žogo, tako da drvi mimo psov. Moko samo gre po žogo, redko kdaj, se za delček sekunde obrne proti lajajočemu psu, pa ga hitro mine. Tole so sicer prvi znaki, da ima pes dovolj in ga dam leči za kakšno minuto. Midva prideva na vadbišče tudi takrat, ko je nadaljevalni tečaj, pa enako izvajava cirkuse, pa s hrano ga motim, da čim bolj utrjujeva pozornost, takrat ko so poleg drugi psi. Skušava biti čim manj moteča, da ne motiva pouka uka željnim lastnikov psov.

Ko babura misli, da je volk

2008-11-14T13:25:00.018+01:00

Na travniku se žogava. Žogo mečem kolikor daleč morem. Ko sva sredi travnika, se le-ta počasi spušča za dober meter, tako da ne vidim ravno, če je kdo na drugi strani, sicer pa slišim zelo dobro, tako da mi praktično nič ne more uiti. Psu vržem žogo, enkrat v eno smer, drugič povsem v drugo. V tej smeri pa se kljub mojemu dobremu sluhu neslišno približata dve sprehajalki, ki sta zgolj po čudežu bili tiho, kar bi v matematiki rekli nemogoč dogodek. Moj tamali z vso hitrostjo drvi proti žogi. Na enkrat pa poleg štirih korakov mojega psa zaslišim še najmanj štiri noge, ki z vso hitrostjo drvijo stran. Srna? Ne, je prepočasi. Potem pa zagledam, kako dve gospodični pležeta po lestvi na lovsko opazovalnico. Moko seveda nikomur nič žalega ne stori, on pač drvi za žogo in mi jo želi prinesti. Gospodični, pa sta se prestrašili, prva je rekla drugi, da naj beži, ker pridivja volk.Na sredi lestve pa sta videli, da je dejansko pes in da drvi za žogo in ne proti njima. Nekaj časa sta se obotavali, potem pa sta le prišli z lestve. Bile sta precej negotovi in se počasi približevali. Zato sem psu ukazal, da naj leže. Ko sta videli, da pes na daljavo uboga, sta prišle bliže meni. Jaz sem se opravičil, da preprosto nisem slišal. 'Baburi' pa sta očitno skregani ali pa sta si že izmenjali vse dogodivščine iz limoniziranih nadaljevank. Nekaj dni kasneje, na istem travniku se ponovno žogava. Tokrat slišim dobro. Pridrvi mejni ovčar, zadaj še gospodar, vendar je pes precej neposlušen. Na večkratno željo gospodarja, da se pes vrne, le-ta komaj pride. Sem mislil, da je psa navezal na povodec, ko se je sklonil. Zato jaz pač nadaljujem z igro. Psu mečem žogo, sedaj za 90 stopinj stran od prihajajočega psa. Mejni ovčar, ki zmotno sploh ni bil navezan, je to razumel kot grožnjo in se zapodil proti mojemu psu. Nato pa tri metre pred Mokom počakal, velikan je, a ne. Moko je negibno obstal, ni vedel, kaj naj naredi. Psa sem odpoklical in brez težav je takoj pridrvel k meni. Sedaj vedno pazim, da je drug pes navezan, preden v njegovo bližino vržem žogo. Moko pa samo do žoge in takoj nazaj.

Srna trening

2008-11-13T20:27:00.012+01:00

„Umirjeno...”

Dnevi prehajajo v pozno jesen in v povezavi s tem se stopnjuje energija hipearaktivca. Mali ima vedno več energije. Vedno je pripravljen na akcijo. Sicer vem, da dopoldneve on lepo 'spančka', ker se v pesjaku poleg igranja pač enkrat naveliča in kaj ni boljšega kot dobra priprava na popoldanske aktivnosti. Popoldan midva vsak dan greva na sprehod, ki je dolg najmanj eno uro. Tole je seveda za mojega migeca ena hitra malica. Pred sprehodom tako in tako je potrebno razmigati in pretegniti kosti. Pa seveda na sprehodu se ustaviva na velikem travniku, kjer mu mečem žogo do nezavesti, moje namreč. Med popolnim divjanjem za žogo in njenim prinašanjem, opraviva tudi trening, ki gre nekako takole. Pes séde, jaz vržem žogo, pes sedé čaka, rečem naj gre po žogo, pes se z vso hitrostjo zapodi, po pol poti rečem, da naj pride nazaj, pride do mene, zelo nerad, ker bi rad šel po žogo, ga posedem, čez kakšno sekundo pa ukažem naj zdrvi po žogo. Temu jaz pravim 'srna trening'. Niti približno ne želim, da bi mi pes 'letel' za srno, zajcem, kokošjo, mačko, psom, dobro vilo in škratom.

„Ej stari, prideš? Tam se dogaja.”

Zato trenirava odpoklic v najbolj težkih razmerah. Žoga je zelo velik magnet za psa, prav tako kot na primer srna. Če lahko psa odpokličem za letečo žogo, potem ga bom lahko odpoklical tudi za letečo srno. Srna je sicer bolj prebrisana, ležé čaka zelo dolgo, potem pa eksplozivno zbeži. Moko seveda pretegne vse mišice in se postavi najvišje kot je možno. Pazljivo naredi dva tri korake, potem pa nejevoljno pogleda mene, jaz ga takoj odpokličem. Psa imam v gozdu vedno na 10 metrski vrvici, tako da ga lahko v vsakem trenutku še tako zelo nemogočem odpokličem. Preprosto mu ne dam možnosti, da bi enkrat padel v skušnjavo. Sem kot zategla žena, ki hodi po gostilnah nadzirati nebrzdanega moža.

Kot vožnja z avtomobilom

2008-09-11T17:14:00.007+02:00

Ob pričetku 'pasje šole' ljudje sprašujejo: "Kaj pa se bo pes naučil v šoli?" Izraz 'pasja šola' je neposrečen, dejansko je to 'tečaj za vodnike psov'. Razumete, šolali se bodo vodniki psov in ne psi. Šolanje psov je kot šolanje voznikov za vozniški izpit. Ne šolamo avtomobila, da se bo sam vozil, ampak voznika, da bo znal pravilno obvladovati vozilo. Slab voznik bo imel velike težave z vožnjo vrhunskega avtomobila, obratno pa lahko dober voznik obvladuje slab avto. Prav ta primerjava velja tudi za šolanje psov. Slab vodnik bo slabo vodil odličnega psa. In odličen vodnik bo lahko dobro vodil slabšega psa. Na primer Moko po pločniku z mano hodi lepo ob levi nogi, od časa do časa ima kakšen preblisk, vendar ga jaz takoj popravim, obvladam. Ko me je videl daljni sosed, je rekel, da tako naučen pes tako vsakega uboga. Mu dam Moka in pes je takoj izkoristil priliko in hodil meter pred njim. Držal sem se za glavo, kako je psa vodil. Nič ne pomaga vodljiv pes, če vodnik nima znanja o vodenju psa. Tako pes ni nič kriv, če ga vodnik ne zna voditi, kot ni avto nič kriv, če ga voznik ne zna voziti. Pa pravijo 'pasji' učenci v šoli, da njihov pes pa je drugačen, se ga ne da voditi. Učiteljica prime za povodec in popolnoma neposlušen pes se v delčku sekunde spremeni v pozornega in veselo-skakajočega poslušalca. Treba je le psa znati motivirati in takoj v delčku sekunde, še preden pes izvede neposlušnost, ukrepati. Bistvo šolanja se skriva v dveh besedah in sicer doslednost in odločnost. Doslednost - za dan ukaz mora VEDNO slediti izvedba ukaza. Ne, tokrat pa ni treba, ja je treba, če ne mislite resno, potem ne recite ukaza. Odločnost - je posredovanje, da mislite resno, da z vami ni šale. Če se pes na ukaz ne odzove, potem je treba stopnjevati odločnost in sicer glasneje izrečete ukaz, povlečete vrvico, vržete predmet ali kaj podobnega, torej stopnjujete odločnost. Ne pa zamahniti z roko, češ pes pač ne uboga. Podobno, ko z avtom zapeljete v ovinek, ne zamahnete z roko, češ avto je 'prebutast', da bi se sam peljal v ovinek in zapeljete naravnost s ceste.

Tebi je lahko, ker si genij

2008-09-06T22:54:00.009+02:00

„Moko sledar.”

Nekoč je nekdo v pogovoru z Albertom Einsteinom pripomnil, da je njemu lahko delati, ker je genij. Albert je odgovoril, da je 5% v človeku genija, 95% pa trdo delo. Je pač tako da prenehamo z aktivnostmi, ker se čutimo nesposobni, ker v sebi ne vidimo genija. Ko so Albertu pripravili zabavo s presenečenjem, je le-ta prišel povsem preprosto oblečen, da so ga zamenjali za težko pričakovanega vodovodarja. Ali pa druga zgodba, ko je prijatelj opazil, da se Albert brije z istim milom, kot se umiva po obrazu, je Einstein odgovoril, da bi bilo preveč komplicirano imeti dva mila. Če se želimo približati razmišljanju genija, se moramo dejansko približati razmišljanju tepca. Kajti med tepcem in genijem, je 'majhna' razlika, oba namreč iščeta preproste rešitve in zlepa ne odnehata. Tukaj pa prideva midva z Mokom v zgodbo. Odločil sem se, da se bova začela pripravljati na IPO-I, to je izpit po mednarodnem programu, kjer se preizkuša poslušnost, sled in obramba. Imava cilj skupaj z drugimi geniji, pardon tepci, iz društva, da opraviva izpit junija prihodnje leto.

„Moko obramba.”

Nekaj mesecev bo treba trdo delati. Da sem zraven genijev oz. tepcev, me je namreč dokončno vzpodbudilo besedičenje gospoda na vadbišču, da je švicar družinski pes, za razstave in da je preveč nežen za obrambo. Z malim prideva do markerja in ko ga le-ta vzpodbuja z vrečo, tako da Moko ni mogel do nje, se je takoj iz umirjenega psa prelevil v psa norega na delo. Lajal je kot za stavo, kar je mimogrede odlično. Lajanje midva trenirava že od malih nog, pa tudi igračo imava za grizenje, tako da zna lepo ugrizniti brez preprijemanja. Pa sled sva že kar nekajkrat delala in lepo išče po sledi. Vem, da sva za mednarodno 'ligo' midva sedaj še ena velika drekca pekca, vendar če bova redno delala, potem bova po Einsteinu, kljub morebitnemu pomanjkanju 5% genija, imela tistih 95% energije tepca. Pa še tole, moj migec popolnoma nič ne zaostaja za geniji.

Super-reaktivec

2008-08-28T19:40:00.008+02:00

„Kaj lahko sedaj vstanem?”

Verjetno se še spomnite letala Concorde, ki je z nadzvočno hitrostjo pripotoval iz Evrope v ZDA v pičlih 3,5 ure, dočim običajni reaktivci potrebujejo najmanj 7 ur. Prav zanimivo, da so v 60. letih napovedovali, da bodo čez nekaj desetletij vsa potniška letala nadzvočna. Žal pa se je združilo kar nekaj dejavnikov, ki so povzročili propad nadzvočnih letal. Prvi je poviševanje cene naftnih proizvodov. Nadzvočna leta porabijo bistveno več goriva kot običajna leta, to je zaradi upora zraka, ki ga takšno letalo proizvede. Zrak pred letalom se namreč zaradi hitrosti letala močno stisne in le-ta deluje kot nekakšen debeli zid, ki ga mora letalo potiskati. Drugi dejavnik je bil teroristični napad na stolpnice ZDA, ki je zmanjšal potovanja. Tretji pa kar dve zaporedni nesreči letala, kjer so umrli številni potniki in so državne institucije prisilile, da do razjasnitve nesreč, ne sme leteli. In kaj ima Moko s Concordom? Praktično nič, razen svoje super hipearaktivne energije. Da pojasnim, tri dni zapored sva hodila dokaj ležerno pot po dve uri na dan. Vsakodnevna jutranja in večerna 20 minutna telovadba z žogo, je tako in tako obvezna. Nato sva dva dni hodila strmo v hribe po uro in pol, tako da sem jaz bil precej izmučen. Strmina, da skoraj po rokah hodiš. Po eni tej strmini grem na vadbišče. Pa Moku se sploh ne pozna, da je bil na pohodu. Poln energije, sva še dve uri bolj ali manj norela z žogo na vadbišču.

„Meni se zeha. Greva?”

Ko drugi psi pridno ležijo ali pa se ležerno sprehajajo sem ter tja, moj nori kot živo srebro. Bo končno omagal, si mislim? Ma kje neki. Nič že po temi zvečer ob osmih ga jaz tako malo za šalo, malo za res ob vadbišču ob nogi vodim. Mali je neprestano hodil ob moji nogi, tako da se me je dotikal in me neprestano gledal v oči. Kot bi ga začaral. Izvrstno je hodil. Očitno je iz tazadnje izbil nekaj tisoč ton kerozina, da je vajo izvedel kot največji kuža. Pa potem sva še norela z žogo. Mislim iti domov, pa si je nekdo omislil, da bi malo pse spustili, da bi se nadivjali. Ni problema. Psi tečejo v krogih. Moj teče vedno daleč največji zunanji krog in to kot bi bil teden dni z vrvjo na tla pritrjen. Zgleda, da je poln energije kot Concorde, s tem da so njega ustavili, Moka pa težko.

Ukradli švicarsko belo ovčarko - Bella!

2008-08-27T16:39:00.006+02:00

„Sem Bella in nekdo me je ukradel!”

Lučka, lastnica švicarske bele ovčarke Bella, je na tem blogu v komentarjih napisala sledeče obvestilo:

V noči iz 23.8.2008 na 24.8.2008, v času hudega neurja, so iz pesjaka na vrtu v kraju Ig pri Ljubljani (vas Vrbljene), ukradli čistokrvno belo švicarsko ovčarko, ki sliši na ime BELA. V ušesih ima tetovirano številko 220, ki pa jo ni videti od daleč. To je pes velikosti nemškega ovčarja, bele barve, srednje-dolge dlake. Stara je 1 leto. Preiskali smo okolico kraja, vendar ni sledu o njej. Psica je šolana in bi se, če bi bila v bližini, najverjetneje vrnila domov. Prilagam sliko. Prosim bodite pozorni! Če jo vidite ali veste oziroma sumite kje bi lahko bila, nas pokličite na številko: 031-401-742 ali 040-501-096 (dosegljiva tudi na lucijabajt@hotmail.com) Obvestite prijatelje!

Moj komentar: Ne morem verjeti, da nekdo ukrade psa. To je tako, kot bi ti nekdo vzel del tebe, roko, nogo, oko... Pred leti me je šokiralo, da sem na pokopališču videl, da ljudje kradejo vaze, rože in drugo z grobov, sedaj sem ponovno šokiran, da lahko kdo ukrade nekomu živo bitje.

Lučka, upam, da boš psa čim prej dobila nazaj. Vem, kako zelo se človek naveže na žival. Jaz brez psa ne bi mogel normalno živeti.

Sezona se je odprla

2008-08-24T08:38:00.011+02:00

„Sem prehiter zate, da bi me slikal.”

S prijateljico se dogovorim, da greva midva z migecom zraven na pohod. Ona je dnevni hribolazec, tako da bomo videli, koliko imava midva kondicije. Seveda, je treba besedo 'midva' brati kot 'jaz', ker mali ima tako rakete v tazadnji. Hmmm, zanimivo vzpon že takoj na začetku in ga ni in ni konec. Končno le po desetih minutah pridemo blizu potoka. Preko njega pa zelo ozek most, tako ozek, da ga lahko samo en pohodnik hkrati prečka. Moko se je na vse štiri oprl, da ne bi šel čez most. Ni kaj, rečem prijateljici, naj gre ona prva čez most, nato grem jaz z dolgo vrvico in psa vzpodbujam, da pride za mano. Se le opogumi in precej negotov prečka most. In kaj zopet vidim? Vzpon. Tile vzponi bodo pa za psa precejšnja preizkušnja, si mislim. Potem še dobrih dvajset minut pujsamo počasi navzgor. Vsake toliko časa kakšen pohodnik, ki gre navzdol. Ja končno malenkost ravnine. Smo že na cilju. Potem pa prijateljica, pohodne palice, ki jih je nesla v eni roki, preprime v vsako roko posebej. Zakaj pa tole? Gremo navzdol? 'Jok brate odpade.' Pred očmi je takšen breg, da bo treba skoraj po rokah hoditi. Pa kuža? Sploh ni težav, ta mali hodi pred mano, sicer sva sedaj bolj izenačena, tako da pred mano ne pujsa več kot dva metra. Tole hribolazenje je trajalo in trajalo. Prepoten sem bil kot miš. Vmes sem se samo enkrat ustavil, da sem dal psu piti.

„Tako ja, senco mi delaj.”

Tudi jaz sem malo pil - kot krava sem požiral. Pridemo na vrh hriba, globoko diham, kuža tudi. Se za par minut 'počim' na tla, da si oddahnem in kuža tudi. Ja 'malo morgen' kuža ima toliko energije, da je na vrh hriba tekal sem ter tja. Sem bil v skrbeh, da ne bo zmogel, pa vidim, da sem žogo doma pozabil. Nič, po drugi poti nazaj, čez travnike. Pa ne moreš verjeti, vrvica se mi je zapletla pod noge, malo rose in štrbunk na tazadnjo. Še sreča, da je pes ubogljiv in je na povelje takoj počakal, sicer bi pol hriba po tazadnji posankal. Pridemo na izhodišče, do tistega vražjega mostu. Tokrat zanimivo, povsem sproščeno in povsem samovoljno je šel preko mostu. Pa sva se zopet nekaj naučila. Pes hoditi čez most, jaz pa, da se v hribe ne hodi s hribolazci.

Leteči natikač

2008-08-15T00:28:00.003+02:00

Pogovor s starejšo gospo je nanesel na spuščene pse v ogradi, ki jih v naši ulici kar mrgoli. Gospa ni mogla verjetni, da je lahko 'tako veliki kuža' priden, brez da se zaganja ob ogradi in podi vse kar se premika po ulici. Prav zanimivo, rekla je, da so ljudje, ki imajo psa v ogradi spuščenega in se le-ta zaganja in laja na mimoidoče, povsem nekulturni. Lastniki mislijo, da bo spuščen pes v ogradi bolj sproščen in se natekal kolikor bo želel, vendar takšni psi postajajo vedno bolj agresivni. Zakaj? Zato, ker se nenadzorovano zaganjajo proti vsemu, kar se premika na njegovem ozemlju. Moka nikoli nimam samega zunaj spuščenega. Če nimam časa, ga zaprem v pesjak. Vedno se lahko zgodi kakšna 'nemogoča' situacija. Pred dnevi je po ulici šel jahač s konjem in se je Moko zapodil za ogrado. Ga pokličem in je bil gluh, zato sem takoj sezul natikač in že je letel v njegovi smeri. Psa nisem ciljal, samo da je padel nekje v njegovi bližini. Moko me pogleda in na ponovni odpoklic takoj odreagira. Čez nekaj dni ponovno konj po ulici in Moko ga opazi, vendar preden zdivja, me pogleda češ: "Alo, ali vidiš tisto veliko pošast?" Takoj ga odpokličem in pes brez obotavanja steče k meni. Psa zamotim z igro, tako da mu jaz pomenim več kot prihajajoči konj. Danes greva s psom po gozdu. Na daleč vidi srno. Postane zelo pozoren, me enako pogleda kot pri konju in psa takoj odpokličem, sicer ni panike, ker ga imam v gozdu na 10-metrski vrvici. Tudi srna naju opazi in steče stran. S psom se namenoma odpravim na kraj, kjer je bila srna. Moko z vso silo ovohava tla. Jaz pa ga odpokličem, ko je najbolj zatopljen v ovohavanju. Moko takoj priteče k meni, ga pobožam in pustim, da ponovno ovohava. Ponovno odpokličem in ponoviva vajo. Prav neverjetno, greva naprej in čez pol ure srečava drugo srno, a ni lepšega kot to, da lahko v enem dnevu kar dvakrat trenirava. Vsak takšen dogodek izkoristim, da pri psu utrjujem odpoklic, ker prišel bo enkrat dan, ko psa ne bom imel na povodcu in takrat se bo videlo, kako učinkovit je bil leteči natikač.

Gravitacija

2008-08-10T10:04:00.003+02:00

Gravitacija, je ena izmed osnovnih fizikalnih sil, ki deluje na predmeta z maso. Večjo kot imata predmeta maso, bolj se med sabo privlačita. Tako se slon in žirafa izredno privlačita. No, dajte no malo pozornosti, fizika in biologija sta dve različni vedi. Pred leti je pet let star fant zastavil vprašanje in še njegov oče je prikimaval, češ, tole pa je dobro vprašanje: "Zakaj ljudje na spodnji strani Zemlje ne padejo dol v vesolje?" Zato, ker sila težnosti ne deluje od zgoraj navzdol, ampak od zgoraj proti središču Zemlje. Tako ljudi, ki so na 'spodnji' strani, če sploh lahko rečemo, da obstaja spodnja stran, prav tako kot nas sila težnosti privlači k tlom. Moko in gravitacija? Pa tole ne bo zgodba o mački, ki pade z balkona in se ujame na noge. Ne, ni mi pes padel z balkona, daleč od tega. Dejansko sem ugotovil, da ima Moko zelo prefinjeno igro, ki vključuje silo težnosti. Z žogo se spravi pod avto in jo spusti iz gobčka. Tla v garaži so narejena tako, da se od stene proti središču garaže nekoliko spuščajo, da bi v primeru, če bi v klet pritekla voda, le-ta lepo odtekla v odtočno cev, ki je v središču stikališča najnižje točke. Žoga se odkotali na drugo stran garaže, a še vedno pod avtom. Ko gibalna energija pojenja zaradi hribčka, se le-ta prikotali nazaj k psu. Pes to žogo zgrabi in jo ponovno spusti iz gobčka. Seveda je ta, 'gravitacijska' igra možna s težjo žogo in sicer polno polnjeno gumijasto žogo, ki je trda kot kamen in dovolj težka, da se igrica sploh lahko prične. Se pa od časa do časa zgodi, da žoga ne uboga psa in se ne prikotali do točke pasjega dosega, ampak počaka nekje blizu gobčka. Takrat pes z značilnim pol-lajanjem in pol-cviljenjem naznani, da ne more do žoge. Nič, grem po metlo in žogo spravim iz neulovljivega položaja. Čez pol minute zopet cviljenje. Tako da grem zopet v garažo in vidim, da je zopet žoga ušla. Pa čez kakšno minuto zopet. E, pa sedaj pa imam jaz tega dovolj, si rečem. Počakam v garaži, da vidim, kako mu lahko žoga tolikokrat uide. Šele takrat mi je 'potegnilo': "Pes se razume na fiziko."

Nestrpno si želim

2008-08-08T21:55:00.012+02:00

V času potrošništva je prav težko gledati mrke obraze, ko bi radi v že poln voziček v trgovini dali še kakšen izdelek, pa žal denarnica ne prenese vsega. "Pa to bi tako imela. Pa tisto si še moral kupiti. Pa ono mi je tako všeč." Prav duša se mi para, ko vidim, kako ljudje 'trpijo'. Dejansko pa se ne zavedajo, da spadajo v zgornjih 5% najbogatejših ljudi na svetu. Večina ljudi na svetu nima kaj jesti, nima sveže pitne vode, nima kaj za obleči, ne more obiskati zdravnika, imajo pa vojaške spopade, neprestani strah pred tem, da te nekdo ubije, posili, okrade. To, da si ne moreš kupiti hlač, ki jih imaš tako in tako polno omaro, je dejansko ena velika sreča, ki ti pove, da si za večino Zemljanov svinjsko bogat. Ne pozabiti, da imaš tudi streho nad glavo, pa ne takšne iz palmovih listov, ampak takšno, ki ne prepušča ne dežja, ne vročine, ne vetra, ne smrtonosnih komarjev, brez plezajoče strupenjače. Najbolj žalostno je,

„Noga je že pripravljena na dir.”

da ob obilici vsega materialnega,je cel kup ljudi preobilnih, telesno povsem neaktivnih, psihično nestabilnih, zdolgočasenih, osamljenih in po vrhu nesrečnih. A ni ironično, da ob vrhuncu sreče, se sploh ne zavedaš, da živiš v idealnem svetu. Samo drobec nesreče bi lahko imel in bi se rodil med ostalimi 95%. Imajo pa zanimiv hobi in sicer prerekanje zaradi sosedovega drevesa, ki za pol metra seže v vaše zemljišče. Kakšna sreča, da lahko živiš zraven soseda. Kakšna sreča, da ima sosed drevo. Kakšna sreča, da imaš takšno srečo, da veja sili na tvojo zemljišče, ja tvojo. Noro, a ne. Kakšna sreča, da imaš lahko psa. Psa, ki si tudi nestrpno želi. Česa? Tvoje pozornosti. Ja samo tvoje. Pa je popolnoma srečen. Ja dobro priznam, tudi Moko zna biti nestrpen. Kdaj? Ko telovadi okrog hiše in mu z gobčka pade žoga in le-ta se skotali pod avto. Pes se splazi pod avto in tako z značilnim laježem "žoga je pod avtom, ne morem do nje" opozarja, da si nekaj želi. Pa ne želi si žoge zaradi sebe. Želi jo deliti, ja deliti z mano.

Malemu sem vse na svetu

2008-08-05T13:06:00.000+02:00

Kar dva meseca je minilo od konca šolanja psa. Ja to so bili časi, ko se je delalo in to lepo, še domače naloge. Sedaj med počitnicami, pa se dobimo najbolj 'zagreti', enkrat tedensko. Pa je hec, ker se včasih kaj zgodi in ravno ta dan ne moreš. Tako da sem imel enkrat strašanski glavobol, drugič sem psa peljal na cepljenje, nato je naslednji teden izredno močno deževalo z nevihto. Prav neverjetno, kar se lahko na točno določen dan v tednu zgodi. To pa ne pomeni, da s psom ne delava. Delava doma, včasih tri dni zapored, potem kakšen dan odmor. Imam pa psa vsak dan spuščenega za ograjo, tako da vsak dan 'prileti' na stotine fuj, sem, pridi, dol in drugih ukazov. Po nekaj tednih spuščenih treningov, sem se malenkost bal, da bo pes bolj neobvladljiv. Pa ravno nasprotno. Moko je v dveh mesecih precej pridobil na poslušnosti. Ob vadbišču nikoli nisem imel psa prosto spuščenega, ker je energijska bomba, vedno lahko kam odjadrala. Tako da sva včeraj lepo delala na vadbišču, močno sva pridobila na pozornosti. Le-ta je še sicer daleč od želene, pa vendar precejšen napredek. Dam ob gruči psov psa ležati in mu dam vodo za piti. Pes lepo leži, kljub kar nekaj novih psov, ki jih je prvič videl. Ja prvič videl in pes lepo leži. Glede na umirjenost spustim povodec in se pogovarjam z drugimi 'zagriženci'. Nič mali čez čas kakšno milostno spusti, to je znak, da se je stopnja energije povečala in da jo je treba iz tazadnje spustiti. Ob vadbišču so psi ležali, ali bili na povodcih, midva pa sva se dva metra stran žogala. Ja pravzaprav ne morem verjeti, da je pes tako napredoval, da ga ostali psi niso zanimali, vsaj ne v takšni meri, da bi bil jaz za njega manj zanimiv. Žogala sva se kot zmešana, pa zopet ležala, pa zopet žogala. Dolgo sem vztrajal na povodcu, tako da sem bil 100% prepričan, da psa ne bo motila okolica, da bom jaz magnet številka ena. Ko rečem "pridi", pes brezpogojno obrne glavo proti meni in steče k meni. Ni večje sreče, kot da vidim, da tinčku pobalinčku pomenim vse na svetu.

Čarovnica in košara neumnosti

2008-07-31T12:53:00.007+02:00

„Grizem in se zamotim.”

Saj ste tudi vi kakšno prismojeno kdaj slišali, takšno, ko se vam želodec obrne. Na primer pred kakšnim letom je sorodnik rekel, da je njihova soseda čarovnica, da se ljudje pogovarjajo, če položi palico pred svinjo, bo ta čez noč poginila. Jaz sem rekel, da ta palica pa mora biti precej s strupom navlažena. Ali pa tista, še iz starih časov, ko so verjeli, da lahko ženska zanosi že, če moškega samo pogleda. In je ena zanosila in je ljudem okrog trosila pravljice za lahko noč. Moja teta je rekla: "To si pa ga morala globoko pogledati." Sicer še to ne pomeni, da psihična moč ni zanemarljiva. Če v nekaj trdno verjamemo, to psihološko precej vpliva na naše razmišljanje. Pred desetletji so naredili poizkus, na smrt obsojen zapornik je imel možnost ali injekcijo ali pa mu v vratu zarežejo v žilo in bo po kapljicah izkrvavel. Zapornik se je odločil za slednje. Zavežejo mu oči, se vleže na posteljo, zarežejo, vendar tako, da sploh ni kri pritekla in ni bil v smrtni nevarnosti. Pod mizo nastavijo vedro, kamor usmerijo vodo, ki je kapljala iz posode. Zapornik je bil trdno prepričan, da bo umrl in po nekaj urah psihičnega napora je resnično umrl. Torej prepričanje je močna stvar. Še zlasti, če je na kupu polno neumnosti. Pa Moko? Pred dnevi me je znanec vprašal, kaj dajem psu za jest: "Kosti, še kaj?" Ta neumnost s kostmi je stara že kar nekaj generacij, če ne že kar nekaj stoletij. Psom so dajali kosti, ker drugega niso imeli, saj so ljudje sami komaj preživeli. Kosti jaz sploh ne dajem psu, ker kosti nimajo nikakršne hranljive vrednosti. Po vrhu pa si lahko nakopljete težave z zobmi. Zob se lahko odlomi. Po drugi strani, pa se z večkratno prehrano s kostmi, zobje pretirano obrabljajo. Tako da so kosti dejansko samo zaloga iz velike košare neumnosti, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Prav tako sem opazil, da je znanka metala psu kamen in pes je kamen lepo nosil nazaj. S kamenjem se tudi zobje obrabljajo, če se seveda to počne dnevno. "Pa pes si mora zobovje utrjevati." Ja, za takšne reči pa so svinjski uhlji, ki so po vrhu še dobro prebavljivi, razen, če čarovnica pusti svojo palico ob hrani, potem so lahko tudi uhlji strupeni.

Kaj ljudje vse vpisujejo v iskalnik - 3. del

2008-07-29T16:23:00.000+02:00

Spletni dnevnik ima orodje, s katerim vidim, kaj ljudje vpisujejo v iskalnik, ki jih pripelje na to spletno stran. Na podobna vprašanja sem 'modroval' že januarja in maja. Tokrat bom pisal samo o novih vprašanjih, da se ne ponavljam.

Psa kastrirati ali ne?
Tole je predvsem vprašanje ali se boste ukvarjali z vzrejo ali ne. Če ne, potem je priporočljivo, da se pes kastrira, psica sterilizira. S kastracijo/sterilizacijo dosežemo, da je pes veliko manj agresiven, ker ne potrebuje dokazovanja prevlade v krdelu, da bo imel pravico razmnoževanja. Najbolje psa kastrirati ob 6. mesecu starosti. Lahko pa tudi starejšega psa, tudi nekaj let starega. Pri starejšem psu, se lahko del nagona kljub kastraciji ohrani. Bo pa pes manj agresiven.

Zaščita proti klopom in bolham?
Jaz sem pred nekaj meseci dajal psu ampole. Prednost ampul je ta, da pes nima ovratnice in tako, vsaj po mnenju mnogih, lepše zgleda. Je pa hec pri ampulah ta, da 'držijo' le en mesec, tako da je potrebno kar naprej hoditi k veterinarju po 'novo dozo'. Pred kakšnim mesecem sem se odločil, da nabavim ovratnico proti klopom in bolham. Kupil sem belo ovratnico, tako da se pri švicarskemu ovčarju sploh ne vidi, da jo ima. Ovratnica 'drži' 4 mesece proti bolham in 6 mesecev proti klopom.

Ugriz psa, kaj narediti?
Če je pritekla kri, potem pustimo, da kri teče nekaj časa, da se pasja slina čim bolj izloči iz vašega telesa. V slini je možnost virusa, ki povzroča steklino. Vsekakor pa je treba k zdravniku. Če je pes neznan, potem vi morate obvezno dobiti cepivo proti steklini. Če je pes znan in je cepljen, mora psa opazovati veterinar vsak dan deset dni zapored. Sicer pa naredite vse, da vaš pes ne bo ugriznil. Torej na povodec psa, za ograjo pa ne pustiti, da se podi za neznanci.

Kaj dati jesti psom v vročini?
Jaz dajem brikete in malenkost pasje konzerve, tako da ga vzpodbudim, da čim več poje. Moj migec se ogromno giblje in jaz z njim, tako da ga vzpodbujam, da je dovolj hrane. V pasji vročini je treba samo paziti, da ne bo hrana psu ležala cel dan na soncu. Po deset minutah, kaj pes ne poje, mu odstranimo. Sicer pa raje damo manj hrane in potem damo še dodatek, kot pa da se hrana pokvari.

Kaj narediti, če ti pobegne mladi pes?
Prvo, ne pustiti, da sploh pobegne. Torej povodec in 10-metrska vrvica na sprehodu. Če pa kljub temu pobegne, pa ne hoditi za psom, ampak stran od njega. Če je treba tudi počasi teči in ga klicati. Če ne pride, se niti ne oziramo za njim, samo nadaljujemo s hojo. Nikoli se ne razburjamo, ker pes v vašem glasu čuti, da ste vznemirjeni in vas ne bo upošteval. Samo hladnokrvno se obrnite stran od njega. Vi ste 'vodja krdela' in on 'podanik', ki vam mora slediti.

Kako naučiti psa, da ne teče za avtomobili?
Pes ne sme biti nikoli spuščen. Torej psa na povodec. Naučiti psa, odpoklica, kar je osnovno povelje, ki ga mora znati. Pa naučiti psa ukaza 'ne' in pa 'fuj to'.

Kako psa naučiti da da tačko
Zelo preprosto, dvignete njegovo tačko, rečete "taco" in mu date pribolšek. Tole ponovite nekajkrat in čez čas ne dvignite več tačke. Pes bo zelo hitro dojel, kaj želite. Več: Sem tokrat jaz učenec? Tačko daj

Kdaj da pes pokonci ušesa
Odvisno od pasme. Švicarski ovčar ima ušesa vedno pokonci, razen kakšnih izjem, če je prestrašen na primer. Ušesa da pes pokonci, ko je na nekaj pozoren. Na primer hodite v gozdu in nekaj zašumi, pes bo z uhlji usmeril pozornost proti prihajajočemu glasu. Ušesa pes dvigne tudi takrat, ko je pozoren na vsiljivca. Tako da pri švicarju ljudje mislijo, da je agresiven, ko se srečamo na sprehodu.

Mlad pes vleče povodec in poje vse kar vidi
Povsem normalna zadeva, ki pa jo je treba odpraviti. S povodcem psu omejujemo svobodo. Sprva psa samo kratek čas na povodec, kakšno minuto dve. Pozornost pa usmerjamo stran od povodca. Na primer takrat rečemo, naj pes sede. Pes poje ali vsaj oblizne vse kar vidi. S tem zaznava okolico. To je tako kot mali otroci, ko dajo vse v usta. Je pa to neželeno vedenje. Moj mali je drekeca pekeca jedel nekaj mesecev. Svojega, pa če je kakšnega našel. Enkrat je celo celo glavo pomočil v enega mehkega. Psa na povodec in povlečete, če ne pride na ukaz.

Nagobčnik, kako?
Moku nisem še nikoli dajal nagobčnika, ker ni toliko agresiven, da bi to bilo potrebno. Sem pa pri prejšnjem psu, ki je bil bolj 'šarf' imel nagobčnik. Nagobčnik je za psa zelo neprijetna stvar, ki mu onemogoča tako ovohavanje, kot lajanje in grizenje. Psa posedite na sedi, psu se približate zadaj, če ne da miru, ga na rahlo z nogami primete, med tem, ko mu z rokami natikate nagobčnik. Pes bo takoj želel nagobčnik sneti. Tako da ga zamotite in naj ima prvič nagobčnik samo nekaj sekund. Nato to stopnjujte. Ne pa misliti, da bo pes z nagobčnikom manj agresiven. Samo ugrizniti ne bo mogel. Najbolje je, če se le da, da se nagobčniku izogibate. Raje psa v podivjani situaciji 'davite' in sicer tako da povodec dvignete navzgor, tako da se pes obesi. To naredite za sekundo ali dve, ko se pomiri, takoj spustite in pohvalite psa. Pri tem pa pazite, ker vas lahko lasten pes ugrizne, še zlasti, če ste psu vzeli sapo ali pa da je na drugi strani podivjani pes.

Pes renči in ima ušesa nazaj
Tole je ponavadi prvi znak, da se pes boji. Opozorilo jemljite resno, ker vas lahko pes ugrizne. Če pes renči na neznani predmet, je to povsem normalno. S psom se počasi približujte predmetu in sicer tako, da ste vi spredaj in se neznanega predmeta dotaknite. S tem bo pes videl, da mu predmet ni nevaren. Nato psa zelo močno pohvalite. Pretiranega strahu pri psu ne sme biti, ker sicer bo zelo težko z njim shajati.

Pes laja na lastnika in domačega ugrizne
Najprej verjetno renči, nato laja in podobno. S tem izkazuje, kdo je šef v krdelu. To očitno niste vi. Tega pes ne sme početi in pika. Vendar pazite, če ste psu vse pustili, da vas ne ugrizne. Verjetno ste naredili kar nekaj napak pri vzgoji. Več ko je napak, bolj je treba dosledno 'iz riti' zbijati trmo. Psu neprestano dokazujemo, da smo mi šef. Damo psu za jest, vendar mora najprej nekaj za to narediti, na primer sesti ali leči. Pes naj večkrat na dan pred vas leže ali sede. Psa bo potrebno bolj pod nadzorom imeti. Psa obvezno obvezno na povodec in ga takoj korigirati, ko začne delati neumnosti.

Pesjak za dva psa
Pri tem je treba paziti, da ni en pes v izrazitem podrejenem položaju. Da ne bo pes pogrizen in da ne bo stradal hrane. Najbolje je v tem primeru imeti dva pesjaka. Če pa imate enega in se psa razumeta, še vedno dajte dve posodi za hrano in to v različne kote, tako da se ne bosta med sabo 'ravsala'. Upoštevajte pa načelo avtoritete in sicer prvi v krdelu ste vi, nato je eden od psov in šele nato drugi. Vrstni red sta določila psa sama, vi ga samo upoštevajte. Tako daste prvemu psu po rangu najprej hrano, nato drugemu. Prvega najprej pobožate in nato drugega. Ljudem se morda zdi to čudno zaradi načela enakosti, ki se poudarja med ljudmi, vendar med psi vlada načelo avtoritete, ki v divjini omogoča, da se prihrani čim več energije in pa da da močnejšemu možnost prenosa boljših genov na potomce, ki bodo imeli večjo možnost preživetja.

Zakaj takšen cirkus s steklino?

2008-07-26T08:40:00.010+02:00

„Tuhtam, steklina čemu?”

Lani je sosedov 'baterijski' pes ugriznil znanko, ko je proti psu čez ograjo stegnila obe roki in ga za glavo pobožala. Pes je ugriznil, ker se je počutil ogroženega. Potem so imeli cirkus, ker je treba človeka k zdravniku, psa pa k veterinarju. Le-ta je več dni hodil na obiske opazovati ali ima pes steklino. Pa še položnico so dobili od policije zaradi ogrožanja ljudi. Pes mora biti pod nadzorom, pa čeprav je znotraj ograje. Zakaj takšen cirkus s steklino? Zato ker je steklina smrtno nevarna bolezen. Na televiziji sem gledal zelo zanimivo oddajo o steklini. Ko enkrat zboliš za steklino, je smrt gotova. Virus okuži živčni sistem in potem možgani s pošiljanjem električnih impulzov ubijejo lastno telo. V oddaji je bil prikazan edini primer preživetja stekline. Ker ni bilo več pomoči, je zdravnik z dovoljenjem staršev poskusil izredno tvegan postopek. Deklico je 'spravil' v umetno komo, tako da je možgane 'izklopil' in jo le-ti niso mogli ubiti. Po desetih dneh kome, je deklica že tvorila toliko protiteles, da se je ubranila bolezni. To je bil en samcati primer in po tej metodi so poskušali še več ljudi ozdraveti, pa žal brez uspeha. Zato psa v gozdu nikoli imeti spuščenega in tudi za ograjo mora biti pes pod nadzorom. Pa pri veterinarju, ko sva šla po pikico? Moko si misli: "Stric v beli halji ima neko neprijetno zadevo v roki, zato ni dobro biti v njegovi bližini." Po mesecu dni od cepljenja proti kužnim boleznim, se je veterinarja kar malo izogibal. Mali sedi in takoj s pogledom nazaj proti veterinarju, z nedolžnim pogledom: "Pa da mi ja ne boš kaj naredil." Veterinar na pol metra in mali se zasuče, tako da smo malo plesali. Psa sem pomiril in ena dva tri in brez javkanja je injekcija iztisnjena. "Bravo Moko, zelo si bil priden." Pri cepljenju proti steklini dobi tudi tablete proti glistam. Veterinarja sem prosil, da mi jih je dal že ob cepljenju proti kužnim boleznim, ker je priporočljivo, da se psa razglisti dva dni pred cepljenjem, da cepivo bolj "prime". Ja pa še to, deklica je imela celo življenje posledice, ker so bili možgani precej prizadeti.

Moj ata, socialistični kulak

2008-07-19T15:11:00.013+02:00

Se spomnite legendarnega filma "Moj ata, socialistični kulak"? Film prikazuje obdobje po drugi svetovni vojni, ko se je spremenil družbeno-ekonomski sistem. Prej revni kmetje so dobili zemljo in postali neke vrste, kot pravi Tinček, socialistični kulaki (bogati kmetje). Komičnih zgodb v filmu ne manjka. Malek je šel v šolo zaradi neumnosti, ki jih je Tinček pisal v šolskem spisu, in rekel učiteljici, da so klali in je malo telečjega mesa prinesel. Učiteljica se je moralno branila, ker je bilo na črno klano. Pa Malek: "Kaj pa, če na mizi pozabim?" "Ja to pa lahko." Da so to res bili časi sprememb, priča že samo pozdravljanje. V šoli so pozdravljali z "Zdravo". Na poti domov sreča občinskega veljaka: "Zdravo." "Tinček, kaj ne znaš več po pionirsko pozdraviti?" "Smrt fašizmu." "Svoboda narodu." Čez čas sreča vaškega župnika in reče "Smrt fašizmu." "Tinček, kaj ne znaš več krščansko pozdraviti?" "Hvaljen Jezus." "Na veke veke amen." Tinček tako povsem zmeden, vsak mu v glavo vbije drugo resnico. Močno se trudi, vendar vse kar stori je zaman. Tej zmedi se pridruži Moko. Sedaj je skrajni čas, da mi vrženo žogo prinese in spusti v roko. Do sedaj sem vedno z dvema žogama 'operiral'. V žepu imam na kosce narezane klobasice. Vržem žogo in ko prihiti k meni, mu klobasico pred nos pomolim. "Spusti." Spusti žogo, vendar na tla. Ne to ne želim, zato žogo na rahlo brcnem.

„Daj 'baso, saj ležim.”

Skoči za njo, zopet spusti na tla, rečem: "Ne". Pes zbegan, rad bi dobil klobaso. Sede, ker ne dobi, leže. Nič. Zalaja. Vse trike, ki jih zna naredi brez povelja. Povsem zbegan. Jaz pa klobase ne dam. Vedno brcnem, dokler končno ne pride k meni in levo roko pomolim pod gobček, z desno pa s klobasico k gobčku. Končno je pravilno spustil žogo v roko in klobasica je tu. To vajo ponoviva nekajkrat in šele čez čas povsem razume mojo željo, da žogo spusti v roko. Vajo delam z izredno potrpežljivostjo in nikoli žoge na silo ne jemljem. Stopim korak, dva, nazaj in ga pokličem. Če ne uspe, ga dam sedeti in sede lažje opravim. Sicer pa pustim, da je zmeden kot Tinček, kot da na silo jemljem žogo.

Posledice že zdavnaj storjenega

2008-07-16T10:00:00.003+02:00

Ko se 'šetava' po gozdu, mi pade na misel zgodba iz vesolja. Vesolje je nastalo pred približno 14 milijardami let s pojavom imenovanim veliki pok ali Big Bang. No prosim vas, pustite sedaj trgovino s tehničnim blagom in malo koncentracije. Od tistega trenutka naprej, se je začelo vesolje širiti in se širi še danes in to presenetljivo počne vedno hitreje. Zvezde? Teh je ogromno, samo v naši galaksiji jih je okrog 200 milijard. Pa Galaksij? 'Nebroj', najmanj 50 milijard. Velikost vesolja? Če svetloba potuje s hitrostjo milijarda kilometrov na sekundo in je najdje viden predmet 14 milijard let, torej gromozansko. Pa vsega vesolja ne vidimo, pa še širi se. Zanimivo je, da zvezde na nebu ne vidimo, takšne kot so v tem trenutku, ampak s časovnim zamikom, ker svetloba potrebuje 'nekaj' časa, da sploh prepotuje do nas. Torej živimo v svetu neke posledice dogodka, ki se je že zdavnaj zgodil, a ga šele sedaj zaznamo. Pa Moko? Cel dan dež, zvečer pa je le prenehalo, tako da lahko z migecom greva na sprehod. Dež je prenehal že pred dvema urama, vendar v gozdu je še kar drobno deževalo. Kapljice so na listih. Ko ena kapljica pade z lista nad njo, se združita v malenkost večjo kapljico, ki ponovno pade na nižji list in tako dalje dokler ne pade na tla, ali pa meni točno na glavo. V gozdu je že mrak, megleno, sliši se glas vrane, tako kot v grozljivki. Sedaj levo pade kaplja, sedaj desno. Se kakšna veja odlomi. Moko glava levo, šum, droben pok, glava desno. Ta zadnja nazaj, kaplja, tazadnja naprej. Skače kot v cirkusu. Povsem mu je tuje mračno, megleno, kapljajoče ozračje. Vidim Moko, da nisi za grozljivke. Moko, nič se bati, dež je prenehal pred dvema urama, torej sedaj več ne dežuje, ampak vidiš samo odsev posledice že zdavnaj storjenega.

Moko barbar

2008-07-14T08:40:00.010+02:00

„Jaz sem barbar.”

Barbari so bila ljudstva, ki so jih Rimljani in še pred njimi Grki označili kot surove, okrutne, necivilizirane, podivjane horde. Če danes rečemo, da je neko dejanje barbarsko dejanje, potem imamo v mislih suroveža, neotesanca, ki s silo uveljavlja svoj prav. In kje je Moko v tej barbarski zgodbi? Ko me ni doma, ima migeca kdo od domačih na očeh, tako da se znori, kot se spodobi. Pa se pripelje poštar z brnečo 'cvilažo', kolo z motorjem, sestopi z nje in ob približevanju ograje se začne pogovarjati z domačimi. Ko poštar stegne roko preko ograje, da poda pošto domačim, Moko skoči v zrak k ograji in z vso silo zalaja. Poštarja je pes razumel kot vsiljivca v njegovem območju. Stegnjena roka proti ljubljeni osebi ob vsej tej burki, je bila kaplja čez rob 'nevljudnosti' vsiljivca. Psa sam nikoli ne pustim k ograji, kateri se približuje tujec, še zlati, če grem sam k njej. Psu rečem, naj leže, vsaj 5 metrov stran od ograje, jaz pa se z za psa neznano osebo sam pogovorim, brez njegove telesne okrepitve. Pazim, ker še tako umirjen pes, lahko na svojem ozemlju poskuša zaščititi sebe in svojo 'krdel'. Če vaš pes ugrizne tretjo osebo na vaši zemlji, kljub temu da imate na vratih ograje opozorilno tablo 'hud pes', vi nosite vse stroške poškodbe - zdravniške, veterinarske zaradi preventivnega pregleda proti steklini, itd. "Zakaj saj je vendar moja zemlja?" je rekel daljni sosed. Ja, vendar tvoja zemlja ni vojaško ali kako drugače varovano območje, kjer je gibanje strogo prepovedano. Če 'vsiljivec' proti tvoji volji moti tvojo posest, moraš v pravni državi zahtevati prepoved motenja posesti preko sodišča. To ne pomeni, da na svoji zemlji nimaš pravice uporabiti sile, če pride na primer tat in te želi okrasti, vendar le takšno silo, ki je minimalno potrebna za zaščito življenja in premoženja. Ugriz neznanca, poštarja, akviziterja in podobno pa močno presega to pravico, ker vam niso nič grozili ali vam želeli kaj ukrasti. Če že imate spuščenega psa, poleg opozorilne table obvezno imejte tudi domofon z zvoncem. Tako se neznancu ne bo potrebno prebijati mimo 'barbarskega' psa.

Ko še jagenjčki obmolknejo

2008-07-10T23:54:00.011+02:00

„Jagenčki, kje ste?” „Pst!”

Nekaj dni deževja in hladnega vremena, je kot olje na ogenj že tako pregretemu migecu. Iz poležavanja se je preko noči prelevil v poskakajočo kobilico. Ko opazi, da s tal poberem žogo, pridrvi kot modri dirkač. Saj se spomnite te zanimive risanje. "Jaz sem najhitrejša kača na svetu, jaz sem modri dirkač." Vzijunnnnn... in ga že ni več. Moko prav cvili, komaj čaka, da vržem žogo, da se preko dvorišča zapodi za njo. Pa jo prinese prvič, drugič, n-tič, mi prstov na rokah in nogah zmanjka v hipu, da bi vse preštel. Med dirkanjem se celo spomni, da je v pesjaku voda in gre na enega hitrega. Da norenje malenkost popestriva, od časa do časa navidezno vržem žogo, ta mali z vso hitrostjo steče naprej in potem kot zgubljen: "Halo, kje je žoga?" Ko se obrne, rečem: "Dol" in ta mali leže ter nestrpno gleda naravnost v moje oči. Če kakšno sekundo počakam, že na drobno cvili. Ko vržem žogo, se mali izstreli iz svoje ležeče pozicije, zdrvi za žogo in priteče k meni. Preverim, ja pljuča so še na mestu in si mislim: "Še nimaš dovolj?" Ni kaj, psa na povodec in greva na sprehod. Moko se na sprehodu pomiri, si oddahne od divjanja. V gozdu je kar naprej hodil k meni in me gledal. Že ve, da mu bom metal storže in to traja in traja. Rečem: "Pazi," pokažem z roko na moje oči, ko me pogleda, pa rečem: "Žoga," ter vržem žogo. Hočem pridobiti čim večjo pozornost psa. Še zlasti mi je to pomembno, ko na tleh ovoha kakšno zanimivo vonjajo. Takrat ga obvezno spravim v pozornost. Žepe si nabašem s storži kot bi češnje nakradel. Nič, mali po gozdni poti šibne na travnik. Na travniku, daleč okrog sama trava, tako da sem prepričan, da ne bo srna ali kaj podobnega pridrvelo v naročje. Psa spustim s povodca, vendar ko je spuščen, pridobim popolno pozornost. Ponovno vržem storž, kolikor morem, mali drvi, tako da se noge sploh ne vidijo. To ponavljam v vse smeri do bolečih rok. Pa imam dovolj, greva domov, ura je že čez deveto zvečer. Med potjo, je danes prvič sam legel, tako je bil utrujen. Ja si rečem, tudi jagenjčki enkrat obmolknejo.

Moko pridi sem

2008-07-05T17:02:00.001+02:00

Ko sva s ta velikim zunaj in ko se meni nič ne ljubi, tako da zaspano posedam, se prav prileže, če pride kdo k mojemu migecu in se z njim ukvarja. Pridejo sosedovi otroci. Sedaj eden, sedaj drugi. Vendar sem pri tem precej strog. Ne pustim, da se cela 'tolpa' zbere, ker potem delajo same neumnosti. Otroci, če so na kupu, se preveč divjo igrajo s psom. Tako da kakšna gruda prileti za psom, pa kakšen natikač. Psa 'vlačijo' enkrat za rep, drugič za uhlje, pa potiskajo vstran in tako dalje. Tako da moram preveč paziti, da ne bi pes v preveliki prisili kakšnega otroka ugriznil. Moko ni agresiven, vendar če psu nekaj preseda, se bo branil. Tako da najraje vidim, da je pri psu samo eden otrok, ki se dejansko igra s psom. Otroci pa so posrečeni, vidijo, ko jaz psa treniram, in ko pridejo k psu, bi ga samo 'komandirali'. Ni panike, če mu mečejo žogo, tečejo z njim in podobno. Zanimivo pa je, da se s psom 'pogovarjajo', ko mu poveljujejo. Na primer: "Moko pridi sem." Za psa so to trije različni ukazi. Psa pokličem z besedo Moko, takrat, ko je ta mali zginil izpred mojih oči. Torej je nekje zadaj za hišo. Z besedo pridi, od psa zahtevam, da pride k meni, sicer svobodno po prešernu, samo v takšno razdaljo, da ga jaz lahko pobožam in pohvalim, da je prišel. Besedo sem pa uporabim, ko brezhibno želim, da pes priteče k meni in sede pred mano. To je v glavnem na vadbišču ali pa če želim nagli odpoklic. Nekdo je pri vhodnih vratih pa je celo tako zelo pameten, da je vstopil kljub tabli, da je pes pri hiši. Je pa tovrstnih 'pogovarjanj' cel kup, kot je na primer: "Moko sedi dol." Ki so za psa tudi trije ukazi. Sedi rečem, kadar želim, da pes sede, dol pa ko želim, da leže. Otrokom skušam pomagati, tako da samo en ukaz na enkrat izgovarjajo, pri tem pa pazim, da vstrajajo, da pes ukaz izvede. Saj mali je prebrisan in če ni treba, ne bo sedel, a ne zakaj pa bi, če me neki malinovec 'gnjavi'. Enkrat vedno pride do točke, ko rečem, da ima pes dovolj, ker otroci bi psu tečnarili do onemoglosti, pa kljub temu da ima mali jezik pri tleh.

Kot vzmetnica

2008-07-05T10:01:00.012+02:00

„Drobno gledam, a mi nič ne uide.”

Sedaj je prava pasja vročina. Izraz pa je zelo posrečen. To je čas, ko psi po dnevi samo ležijo in spijo. Ko pa bedijo pa na veliko dihajo. V tem času še posebej pazim, da se pes ne pregreje. Pesjak imam na senčni strani, tako da popoldansko sonce ne sije neposredno k njem. Za posodo z vodo imam dvajset litrov velik škaf, to je lesena posoda, ki ima na straneh kovinske ročaje. Vode v njem je vedno najmanj tretjina, sedaj še zlasti pazim, da je voda hladna. Psu ne dajem mrzle vode, vendar topla tudi ne sme biti, ker sicer je ne bo pil. Tako kot mi, se lahko tudi psi prehladijo, če pijejo mrzlo, ledeno vodo. Senca je druga postojanka, ki mora biti psu na voljo. Pesjak imam tako urejen, da ima na vrhu streho, tako da sonce nikoli neposredno ne sije nanj. Pa pasjo uto ima, tako da se odvisno od razpoloženja zateče še v uto. Streha poskrbi, da pes tudi ni moker, kar je pomembno še zlasti pozimi, da psa ne zebe. Ko pa sem doma in imam psa spuščenega iz pesjaka, pa vedno pazim, da so kletna vrata odprta, da lahko ta mali smukne v klet, če mu je prevroče. Jaz sedim na klopci, kjer berem kakšno revijo, dnevni časopis ali kaj podobnega. Moko pa je kot vzmetnica. Če jaz sedim, pes lepo leži,

„Ti na nogah, jaz na nogah.”

ponavadi nekje pod mizo. Ko se jaz pričnem vstajati, še nisem povsem vstal, samo nakažem, da bom vstal, je ta mali že na vseh štirih in že v gibanju. Pa nič ga ne moti, če diha tako močno, da bodo pljuča ven iz prsnega koša skočila. Če jaz vstanem, vstane on hitreje kot jaz. Če jaz sedim in pride kdo od domačih, takoj vstane in gre pogledati, kdo je prišel. Od časa do časa, pa je tudi za njega prevroče, tako da gre v klet, kjer je deset stopinj nižja temperatura. Vendar pazite, nikoli mu nič ne uide. Če kdo pride k vhodnim vratom, kakšen sosedov pes spusti glas, takoj prihiti iz kleti in že pozoren, kaj se dogaja. Agresiven ni, ker mu ne pustim, da bi lajal in se podil za ogrado, ima pa budne oči in gibljiv vrat, tako da je na tekočem kot kakšna baba, ki visi na oknu in 'oblaja' mimoidoče.

Hamburger generacija

2008-06-29T15:25:00.006+02:00

Pred tremi tedni sem pisal o hiperaktivnosti Moka. Takrat sem zaključil, da ima novo ime Moko h.a., kot hiperaktiven. Danes pa sem se tudi nad sabo malenkost zamislil. V soboto zjutraj vstanem, greva s ta malim ob 6.00 na sprehod. Hlad, svežina, užitek. Mali skače po gozdu, mu mečem storže, tako da naredi najmanj dvakratno mojo razdaljo. Po debeli uri, se vrneva domov. Moko utrujen, da kar leže. Nič pobalin ima dovolj. Vzamem kolesarsko opremo, hlače, majico, čelado, liter in pol vode ter 'smuknem' na kolo. Ni kaj grem na malenkost daljšo turo, si rečem, ker je že ravno ponoči deževalo in bo tako hlad. Na zemljevidu si ogledam in skušam zapomniti imena krajev, mimo katerih moram peljati. Kolesarim po neprometnih cestah, da se bolj brez skrbi vozim. Nič prve dve ure je bilo hladno, da je bil kar užitek se voziti. Potem pa je izza oblakov pokukal sonček, ki je največji utrujajoči dejavnik. Nadaljujem pot, sedaj ni več poti nazaj, pridem do vmesne točke. Kolesarim po mestu in si ogledujem čudesa sodobnega sveta. Ja, sedaj pa je treba še domov, tako da je še nekaj ur do doma. Skupaj sem kolesaril 5 ur in prekolesaril 85 km. Doma pa srečam pobalina, ki v pesjaku spi. Nedelja zjutraj. Debela ura s psom na sprehodu, pes v pesjaku leži. Jaz ponovno na pot. Če sem včeraj šel proti vzhodu, grem danes proti zahodu. Če sem včeraj šel po ravnini, grem danes malo po ravnem, pa malo po hribih. Ni kaj zgodba se je ponovila. Po nekaj urah pridem domov tokrat z 80 km. Moko v pesjaku spi. In kdo je sedaj hiperaktiven? Ko je pasja vročina, pes spi. Ko se ozračje ohladi, pa mu ne dohajam. Zvečer ob devetih, pes nori, kot bi prvič žogo videl. Še dobro, da sva dva hiperaktica na kupu. Pa prijatelji in znanci? Vsi po vrsti se debelijo. Posedajo po gostilnah, s pivom v roki, pa pridno 'papcajo' 'burger'. "V tej vročini se mi nič ne ljubi," ja ja, to je besednjak hamburger generacije. "Ti pa kar držiš linijo?" In jaz: "Ti posodim švicarja za dva tedna?"

Pasja kuga

2008-06-29T14:36:00.002+02:00

Leto je okrog in čas je, da ta malega falota peljem k veterinarju na cepljenje proti kužnim boleznim. To cepljenje po zakonu ni obvezno, je pa zelo priporočljivo, da ga pes opravi letno. Bolezni, ki jih to cepivo preprečuje, za človeka niso nevarne, so pa zato za psa smrtno nevarne. Če se vaš pes druži z drugimi psmi, je priporočljivo, da se poskrbi za cepljenje. Če hodite v pasjo šolo, je tam cela množica psov, pri katerih nikoli ne veste ali so vsi psi zdravi. Ko zboli prvi pes s pasjo kugo, bodo vsi psi v krdelu zboleli in če niso cepljeni, bodo vsi poginili. Cepivo se skozi pasjo starost spreminja, kar pomeni, da mladič ne dobi enakega cepiva, kot eno leto star pes. Zato izgovor, da je pes bil lani cepljen, stoji na majavih nogah. Lani je bil Moko pobalin prve kategorije, veterinar je rekel, da je zelo razvajen, tako da sem letos šel malo s strahom k njemu. Prideva k veterinarju in se takoj spomni psa s presenetljivimi podrobnostmi. Da opazko, da je mali zrasel v velikega in da je 'cartek' lep kot sneženi mož. Vrata pri veterinarju so odprta, tako da se v čakalnici najprej pojavi šnavcer, veterinarjev pes, nato njegova mačka, pa še ena gospa je prišla z malim kužkom, tako da bi to lahko bila veselica. Pa nič, veliki lepo pridno leži, vendar kot pravi ovčar glavo obrača za vsemi dogodki, ki se odvijajo v bližini. Primem psa pri vratu, da ne bi imel kakšnega izleta v veterinarjevo roko. Le-ta injekcijo piči v vrat psa. Moku to najbolj ni všeč, tako da s prvimi tačkami počasi vstane v položaj sedi. Veterinar je kar malenkost postal živčen, kot je pojasnil ima že izkušnje z ugrizi, vendar ne pri mojem pobalinu. Jaz psa lepo pomirim in veterinar do konca iztisne injekcijo. Veterinar je rekel, da je zelo priden, da ni pričakoval, da bo tako umirjen. Si morete misliti prijatelji, samo eno leto je bilo potrebno, da je iz pobalina zrasel priden dečko.

Najpogostejše napake

2008-06-15T10:05:00.028+02:00

Pred nekaj dnevi sva se s prijateljem pogovarjala, katere so najpogostejše napake, ki jih 'delamo' lastniki psov. Sestavil sem seznam najpomembnejših napak. Upam, da nisem katere samoumevne spustil s seznama.

Izbira pasme. Zelo pomembno je, da si izberete takšno pasmo, ki ustreza vašemu načinu življenja. Ne si izbrati energične pse, hrte, če ga boste imeli izključno v stanovanju. Ne si izbrati energičnih psov, mejni ovčar, če ste starejši in se ne morete veliko gibati. Ne si izbrati dolgodlakega psa, škotski ovčar, če nimate časa česati psa. Ne si izbrati psa za čuvaja, haski, samojed, za pse, ki niso čuvaji. Najpomembneje je, da si izberete pasmo glede na karakter in ne glede na videz. Videz je samo pika na i. Če piše pri opisu psa, da potrebuje veliko gibanja, to pomeni, da je treba psa vsak dan sprehajati po eno do dve uri, če ima pes vrt. Če vrta nimate, ga je treba sprehajati trikrat dnevno. Nikoli psa ne kupujemo otroku. Psa si morate sami želeti in sami skrbeti zanj. Otrok je samo v pomoč pri igri. Če ima otrok veliko veselje, kupite psa male pasme, ki se bo v večini natekal že na vrtu.
Sprehod s psom. Psa je treba dati na povodec že prvi dan, ko dobiš psa. Prosto se lahko giblje izključno v ograjenem okolju. Na sprehodu psa vedno na povodec. Na travniku in gozdu pa obvezno na 10 metrski povodec. Do 6. meseca ovratnica brez zatega, da psa ne poškodujemo. Imeti spuščenega psa, je daleč največja napaka, ki jo naredi 95% lastnikov. Mali pes gre za vodnikom in se nam zdi, da ne potrebuje povodca. Vendar če želimo, da pride v 100% primerov natanko takrat, ko mi želimo, mora biti na povodcu ali 10 metrski vrvici. Pes mora biti na vrvici vsaj do 14. meseca starosti oz. vsaj do opravljenega izpita iz B-BH. Vendar pes mora priti v vseh primerih, tudi ko je na drugi strani pes, ko srna leti mimo njega in tako dalje. Če ne pride, mora biti na povodcu in pika. Jaz imam psa kljub opravljenem B-BH izpitu in 14 mesecev starosti v gozdu vedno na 10-metrskem povodcu, s tem dosežem, da lahko psa v vsakem še tako nemogočem trenutku odpokličem.
Odpoklic. Ko psa pokličemo, mora vedno priti k vam. Mladi pes to ne bo takoj naredil, zato moramo biti zelo zanimivi zanj. Ko pa je nekaj mesecev star, pa ni nobenega 'pardona', pes mora priti in pika in to brez obotavanja. Za psa moramo biti vedno zanimivi. Na sprehodu pa obvezno na 10 m vrvici in ga povlečemo, če ne pride.
Brez jeze. Jeza je odraz nemoči. Ne se jeziti na psa, če ne uboga ali dela neumnosti. Ne se dreti na psa, ne ga tepsti ali kaj podobnega. Vedno se vprašajte, kaj vi delate narobe. Vi ste razumen človek in on je žival. Ne menjati vloge in vi noreti in se dreti in podobno. Če pes ne uboga, se vprašajte, če nima morda prevelike svobode - pes ni na povodcu, vrt ni ograjen itd. Ne pa pozabiti, da je mladi pes igriv. Ne pričakovati na primer od 6. mesecev starega psa, da bo popolnoma poslušen. Bodite strpni. Če ne naredi želenega, ga vzpodbudite, uporabite motivacijo, igro, žogo itd.
Motivacija in pohvala. Takoj ko pes sede, pride k vam, itd je obvezno potrebno psa pohvaliti in to takoj, ko je izvedel želeno. To je potrebno narediti obvezno, tudi ko pes obvlada ukaz. Jaz sem najmanj v 90% premalo hvalil psa. Pohvala naj bo kratka z besedo "Ja" ali "Priden". Psa pobožamo in to je to. Ne ga božati, 'crkljati' in energijsko spravljati v oblake. S tem boste samo dosegli, da vas bo pes grizel in skakal po vas. Pohvala mora biti kratka in energična. Če pes ne naredi kar želite, ga ne hvaliti, ker s tem utrjujete neželeno.
Ukaz je ukaz. Ko psu nekaj ukažemo, na primer sedi, sem ali kaj podobnega, potem je to potrebno vedno izvesti. Ne psu ukazati, naj sede in če pes ne sede, pa popustiti. Če ne sede, mu s klobasico sežemo nad glavo, tako da že s pogledom sede. Če ne sede, pa je treba tazadnjo potisniti k tlom. Ničesar ne ukazati, pa potem ne izpeljati do konca. Kako naj pes ve, kaj želite, če ne izpeljete do konca.
Ne tečnariti psu. Ne tečnariti za vsako malenkost psu, vi morate poskrbeti, da bo čim manj motečih faktorjev, da ne bo skakal po solati, da ne bo grizel športnih copat in tako dalje. Poskrbimo, da se lahko doma pes prosto giba in da se znori po mili volji. Ločiti moramo okolje psa in nedovoljeno okolje. Tako vrt obvezno ogradimo. Stvari, ki jih ne sme imeti, na primer čevlji, je obvezno potrebno dati na psu nedosegljivo razdaljo. Ne dajati psu starih čevljev, stvari, ki jih ne želimo, da jih pes počne, mu jih niti v sanjah ne dajemo. Svoje igrače naj ima na voljo in naj jih grize kolikor hoče.
Stokrat 'Ne'. Mali pes vas ne sme gristi, ne sme skakati po vas in ne sme delati drugih neumnosti. Ko pes to stori, vedno rečemo: "Ne" in se obrnemo stran, tako da mu ne posvečamo pozornosti. Če pes dela neumnosti, grize malega otroka ali kaj podobnega, ga tudi potisnemo stran od otroka. Kar ne sme delati, je treba vedno odločno reči: "Ne." Psa pa obvezno ignorirati, pes ne sme misliti, da se vi z njim igrate, ne mahati z roko, ne skakati proti njemu in podobno. Zelo pomembno je, da ga naučite ukaza 'Ne'. Ko bo pes odrasel in se bo na primer približal nek drug pes in vaš pes zalaja, če ga niste naučili ukaza ne, potem ga boste težko obvladali.
Socializacija psa. Psa si dobite od priznanega vzreditelja. Glavni del socializacije psa se odvija v času od treh tednov do treh mesecev. Tako da je pomembno, da že vzreditelj psa socializira. Nato pa psa seznanite z različnimi stvarmi: z drugimi psmi (obvezno neagresivnimi), cesto, avtomobili, kolesarji, rolerji, konji, kravami in tako dalje. Z vse s čimer se bo kot odrasel pes srečeval. Vendar ne prehitro iti v največjo gnečo, da se pes ne bo bal. Postopoma mu razkažite čudoviti svet.
Odpravljajte strah in agresivnost. Vse kar psu novega predstavite, se ne sme bati. Vzpodbujate ga, da gre k neznanem predmetu in ga potem zelo pohvalite, ko se je približal in ovohal. Če se boji avtomobilov, se nekoliko oddaljite in se postopoma nekaj dni približujte cesti. Nikoli se stvarem, ki se jih pes boji, ne izogibamo. Če se pes boji drugih psov, se postopoma približujemo drugemu psu - to je v nekaj dnevih. Vendar se ne družimo z divjimi, nesocializiranimi psi, ker bo sicer strah še okrepil. Najbolje je iti v malo šolo, kjer so psi njegove starosti in tako se bo najbolje prepričal, da mu psi niso nevarni. Agresivnost psa odpravljamo že zgodaj. Ne pustiti, da se podi za ogrado za drugimi psmi, mačkami, ptiči in podobno. Ne pustimo, da laja na mimoidoče, ne pustimo, da skače po ljudeh, ki so prišli na obisk in podobno. Najbolje je, če se ne mislite resno ukvarjati z vzrejo, da psa/psico kastrirate/sterilizirate. Bo veliko manj težav.
Psa v šolo. Mala šola je priporočljiva za male in velike pasme. Dočim osnovna šola je zelo priporočljiva za večje pasme. Če velikega psa ne boste obvladali, z njim ne boste mogli nikamor razen doma, pa še tam ga boste zaradi nadležnosti imeli samo v pesjaku. V najslabšem primeru boste zaradi nevzgojenosti psa, le-tega želeli dati stran. V šoli sem se naučil tisoč stvari. Niti v sanjah si nisem predstavljal, koliko je treba o psu vedeti, da je pes poslušen. Sicer šele sedaj spoznavam, kako zelo malo vem o psih.

Ko še zajčki spijo in mravljice tudi

2008-06-14T11:11:00.003+02:00

Od prijateljev slišim, da spijo do dvanajste, celo ene popoldan. Od kar imam migeca, sem tempo povsem spremenil, niti ne namenoma, v to me je nekako prisilila vsakdanja rutina. Kot med delavnikom sem se tudi danes zbudil ob pol šestih, pa sem malo poležaval do šeste, ko je treba vstati, sicer moram potem čistiti pesjak. Pes ima uro in ritem, če ga ne dohajaš imaš dodatno sranje, pa to dobesedno. Ta mali kipi od sveže energije. Ne vem, če mu kdo ponoči ne meče kakšnih energijskih pijač. Ko ga spustim iz pesjaka, se mi tako tišči ob noge, da je pravo veselje. Nato pa gre odtočiti. To je prava poplava, teče in teče in teče. Nato pa seveda pride k meni, da začneva z metanjem žoge. Moji ubogi sklepi, ko bi se mi vsaj ljubilo prepogniti. Nič ena, dva, tri in že dirkava. Psa nekaj-krat gor in dol z žogo. Počakam, da opravi še tisto večjo potrebo in že 'šibava' na sprehod. Ura 15 minut čez šesto zjutraj. Na ulici ni žive duše. Je tako kot pred leti za časa žajfaste nadaljevanke Esmeralde, ko so ljudje čepeli pri TV. Vse kar slišiš in vidiš na ulici je lajež psov. Pa še to bolj osamljeni primeri. Šibava midva v gozd. Tam ta mali opravi še tisti drugi del potrebe in nato se lahko v miru sprehajava. Ja če ne bi imel igle v tazadnji. Debelo uro se sprehajava po gozdu in skoraj celotno pot mu mečem veje, da teče za njimi in jih nosi k meni. Hočeš nočeš delava na pozornosti, še sama se ne zavedava kako. V gozdu se sliši samo žvrgolenje ptic, ti so edini zgodnji. Srn še ni, zajčki spijo, še mravljice niso vstale. Kipeča energija pa zvesto nosi veje, kot bi bil plačan na kilometrino. Nekaj čez pol osmo se vrneva ponovno na ulico. Ljudje se že prebujajo, tu pa tam je že kakšen starejši gospod ali gospa zunaj. Vse kar opaziš ob tej zgodnji uri so penzionisti in naju. Pozdravim: "Dober dan." Odgovor: "Dobro jutro. Sta pa zgodnja." Tristo kosmatih medvedov, ko ti pa upokojenci, ki zgodaj vstajajo, rečejo, da si zgoden, potem pa je že kriza. Še zlasti, ko se zaveš, da so dejansko tudi oni zaspanci.

Dogs must be kept on the lead

2008-06-12T21:15:00.013+02:00

„English? What the f....”

There was sunny weather, beautiful to be in the nature. After the job I just run to the nearest forest. My big, fast moving creature alias swiss white shepherd dog was joyfully jumping with me. On the meadow I unplugged the dog from lead and plugged it into 10 meters long lead just to follow state hunter law: "Dogs must be kept on the lead." Deers have a birth at this time of the season. There are a lot of new deers babies, that are so infirmity vulnerable. A lot of new babies get killed every year as a result of uneducated dog owners that are so free minded to let theres dogs to move freely. There are just some 'strange' people like me that meets this lonely dogs themselves in the forest and asking themselves like in a song: "Who left the dog out?" Last year I was just shocked. Two dogs were barking and hunting down a rabbit. No sign of dogs owners, so truly sad. Today I run into dog and its owner without lead. The dog was just not trained and it run to my dog. The owner was just saying: "I apologize." It is so brazen isn't it? Let the dog do whatever it wants and then if it does something wrong then always an apology can be given. I don't like to accept such an apology but I try to be polite and just tell the dog owner: "If dog does not come to you after you call him, it must not be freely let. It is just dangerous to your dog, to my dog and also to both of us." I just don't like to see that my dog gets bitten. There are just to much troubles. It is very nice to see that my dog is not brutally wild, it is just like a pussy cat. But don't worry if some fighty dog likes to mess with him, it just reacts like a shepherd dog in style of: "Don't mess with me you little boy." But of course I don't let him to show that he is big boy. From the floor I just pick up small branch and throw it. He is very glad to run after it and to bring it back to me, where he can play with me a big boy play 'who is stronger'. I just let him to win this game. It is nice to see how he is proud of himself. Walk is finished, so also this story, which is written in English this time, just to point out to my friend that I can write something meaningless in English too. Eat it!

Politična opcija

2008-06-10T21:52:00.008+02:00

„Desno”

„Levo.”

Pred nekaj dnevi je prijatelj rekel, da se dajo vse stvari razložiti s politiko. Zanimivo, pa poskusimo. Večkrat ste že slišali o levih in desnih političnih strankah. Levičarji so tiste politično nazorske grupacije, ki si prizadevajo za svobodo in čim manjši vpliv države. Dočim desničarji so za tradicionalne vrednote, red in vpliv državnih institucij. Levičarji pravijo na primer, smo za istospolne poroke, ker je to osebna svoboda posameznika. Desničarji nasprotujejo, da gre za uničenje tradicionalne družine in vlog žene in moža. Levičarji pravijo, naj bo marihuana legalizirana, ker je to svoboda izbire in kdor sam sebi škoduje, ima za to vso pravico. Desničarji menijo, da je droga zdravstveno škodljiva in da jo je treba z represivnimi organi preganjati. Torej bolj kot se nagibate v levo opcijo, bolj ste pristaš svobodne ureditve, bolj kot ste nagnjeni v desno, bolj ste nagnjeni k redu, ureditvi, k tradiciji. In kaj ima to politično besedičenje s psi? Na svet lahko po besedah prijatelja vedno gledamo z leve ali z desne. Torej kako je treba psa vzgajati? Z desnega pogleda, to je redom, urejenostjo, tudi s silo, če je potrebno. Ali pa z levo, motivacija, nagrajevanje, svobodno razmišljanje psa itd. Pred leti je vladala le skrajna desnica, ki je vzgojo učila kot dresuro in ob neposlušnosti psa, je potrebno reagirati s silo. Če je potrebno tudi električna ovratnica ali ovratnica z bodicami. Vse samo, da se doseže red. Na drugi strani se sedaj že kar nekaj let močno uveljavlja bolj mehak pristop, kjer je v ospredju motivacija, nagrajevanje s hrano, pohvale ter igra s psom. Smo lahko s psom preveč levo usmerjeni? Ja seveda, če psu vse pustimo, če je vedno spuščen, če lahko laja kadar mu je volja in tako dalje, potem ima pes preveč svobode. Z leve opcije je potrebno vzeti nagrajevanje, iz desne pa doslednost izvajanja ukazov. Pa je res, vse 'modrosti' sveta se dajo razložiti s politiko. In Moko? Apolitičen. Pravi: "Samo 'baso daj, pa sva prijatelja."

You have passed the exam

2008-06-08T20:07:00.006+02:00

Izpit se prične. Odlagava. Pes leži, kot vodnik se 30 korakov oddaljim in mu kažem hrbet. Ležanje je velika preizkušnja za hiperaktivne pse. Mali lepo leži, nato pa vstane. Prve 'vzpodbudne' minus pike. Grem k njemu in ga skregam ter dam ponovno ležati. Od takrat je bil povsem miren, je glavo dal k tlom, da je skoraj zaspal. To je odlično, a ne, energent je umirjen. Na povodcu začneva vajo poleg, mali dela lepo. Obrat, brezhibno. Tek, počasna hoja, normalna hoja brez večjih napak. Obrat desno, obrat levo, ustavitev, prehod skozi skupino ljudi, precej lepo, samo drobne napake. Odpnem povodec za prosto vodljivost in skozi skupino, lepo, ustavitev je malce 'zablokiral', tako da sem mu pomagal z ukazom sedi. Prosta vodljivost ob nogi, obrat, tek, počasna hoja, normalna hoja. Kaj je danes malemu, dela kot veliki kuža. Desno, levo, ustavljanje, zopet samo drobne napakice. Sledi sedi v gibanju, psa prosto vodim in ukažem sedi, jaz pa brez da se ustavim ali pa da gledam za psom, nadaljujem s hojo, pes pa mora sesti. Po 30. korakih se obrnem in pes lepo sedi. Nato prostor v gibanju. Enako kot prej, samo da mora pes leči, vodnik pa nadaljuje hojo. Se obrnem, držim pesti, da je pes legel in ali je? Ja lepo leži. Tole je že znanstvena fantastika, pes dela odlično. Odpoklic, tole ne sme biti težav, ker sva bila osem mesecev na deset-metrski vrvici na vseh sprehodih. S takšno hitrostjo je priletel, da se ni mogel ustaviti, tako da se je zaletel v mene. Pa poškropil me je z vodo, da sem kar pomežiknil. Psa pripnem in od veselja skačem kot mali otrok. Sodnik je sporočil slavnostni stavek: "You have passed the exam." (Opravil si izpit) - tako sem ga vsaj jaz slišal, sicer je rekel v slovenščini, se razume. Jaz sem bil v oblakih. Z vso hitrostjo sva 'letela' z vadbišča, pa direktno v gozd. Skačem, se veselim, pes pa me nemo gleda, če se mi je odpeljalo, ne razume, kaj je botrovalo mojemu veselju. Kot da bi hotel reči: "Pa nehaj no, pa saj to vendar počneva vsak dan."

Zadnji test pred izpitom

2008-06-08T19:17:00.001+02:00

Pred petimi dnevi je bil moj mali migec star 14. mesecev. To je prvi, vendar ne zadostni pogoj za pristop k izpitu B-BH. Izpita A nisva delala, tako da je to prva najina preizkušnja. Druga malenkost za pristop k izpitu je pač nekaj mesečna vadba s psom. Pustimo malenkosti. Reci in piši, sva delala trikrat tedensko na poligonu. Pa potem sva včasih še doma vadila po nekaj kratkih minut. Tako da nekaj malega pa le znava, si rečem. Dva dni po mesečnici, je zadnja neuradna vaja pred izpitom. Jaz sem bil živčen in napet kot vzmetnica pod težo 200 kg prašiča. Ja vem, si je težko predstavljati, kaj prašič počne na vzmetnici. Pa začniva. Na psu vidim, da kipi od energije, tole se ne bo dobro izšlo. Preveč energije pomeni, da znajo biti težave. Na generalki sva delala takšne neumnosti, da so se vsi po vrsti za glavo držali. Vem, vem, 90% je kriv vodnik, 5% pes in 5% še morda okoliščine. Preveč sem bil napet, Moko pa preveč nabit z energijo, da bi lahko normalno izvedla vaje do konca. Obrate je delal z več kot metrskim odmikom od mene, ja pa to so osnove, pa takšna polomija. Bil sem precej potrt, ko sem videl, koliko energije sem vložil in dva dni pred izpitom je bilo skoraj tako, kot da sploh ne bi hodila v šolo. Res je, da sva daleč najmlajša, ostali psi so stari med 16. in 21. mesecev, se pa temu primerno tudi vedeva. Nič kaj bo, pa bo. Vse kar moram narediti za tistih 5% psa je, da mu moram energijo iz ta zadnje zbiti. Psa moram zjutraj nateči, da bo komaj dihal, nato pa mu dati za jest, tako da bo imel polni želodec. Vse v stilu, da hiperaktivca malo polenim, da bova lahko izvedla vaje vsaj toliko, da se ne bodo vsi na vadbišču smejali. Na vadbišče bova šla peš, da poskrbim, da še kakšen atom moči iz njega iztisnem. Psa moram dati v pesjak, tako da bo čim bolj umirjen in sproščen. Tako da bo on psihično in fizično stabilen kot bokser pred tekmo. Sedaj samo še čakam, da prideva v ring. Upam, da ne bova odšla sklonjenih glav. Pa še ena iz šole, prednost skupinskega dela je ta, da se lahko ob uspehih tolčeš po ramenih in ob neuspehih krivdo prevališ na drugega. Rad bi se tolkel po ramenih.

Moko h.a.

2008-06-06T09:22:00.005+02:00

„Utrujen? Ne, ne.”

Celo mladost se ljudje šolamo. Najprej osnovna šola, srednja, pa še kaj za tem. Ko dosežemo kakšno stopnjo, dobimo kakšen dodaten naziv na primer dipl. ing. kot diplomirani inženir in podobno. Pa pravi stric, da on pa ima sodelavca, ki se podpisuje z nazivom Ime Priimek f.d. Pa ga nihče ne upa vprašati, kaj kratica pomeni, ker bi lahko 'trotelj' izpadel. Si mislijo, če je f.d., pa potem je to že nekaj, kaj ne da. Kaj pa je f.d.? Ja fizični delavec. Torej pomembno je, da imaš neko kratico vzadaj za imenom, kakšen ima pomen, sploh ni pomembno. Razmišljam, kaj pa bi jaz dodal Moku in glede na današnje spoznanje, je povsem normalno Moko h.a. Bom malenkost razložil. Ta teden ga vreme precej 'kaka'. Dežuje skoraj neprestano, tako da se je vreme iz poletne vročine že skoraj prelevilo v jesen, kot v pesmi "Jesen u meni tuguje." S to razliko, da si Moko poje: "Jesen u meni luduje" (torej nori in ne žaluje). Ta hlad, ki ga je povzročilo več dnevno deževje je migeca iz 5 voltov spravilo na 220. Kipi od energije. Dež je prava poslastica. Pa da po dolgem času naredimo Cooperjev test, tole je iz športne vzgoje, za test vzdržljivosti v stilu hitra hoja, tek, plavanje, kolesarjenje itd. Najprej psu dobesedno dvajset minut mečem pet žog. Vse kar bi bilo manj kot pet žog, bi se jaz preveč utrudil. Dobro, recite, da sem len, pa kaj. Pes že pošteno diha, pa to je nalašč za sprehod. Zunaj je precej ohlajeno, tako da sem poleg majice in pulovra oblekel še vetrovko. Psu sem slekel zimsko oblekico, ja če verjamete v pravljice. Greva na sprehod. Hoja na pločniku traja deset minut. Pes ne kaže niti trohice utrujenosti, ga moram ob divjanju sosedovih psov miriti, ker suče glavo levo in desno in spremlja, kaj se dogaja. V gozdu mu skoraj ves čas, to je dobro uro, mečem veje, da nori za njimi. Prideva domov in pes povsem nezadihan, kot da sploh ne bi bila na sprehodu. Iz tega pa sledi tista kratica Moko h.a., na katero sem vas pustil čakati in sicer pomeni Moko hiperaktiven.

V dežju pes ne živi

2008-06-06T08:46:00.007+02:00

„Tačko umazano. Norim po dežju.”

Prava nočna mora, cel teden že dežuje. Pa ne samo dežuje, plohe, nalivi in podobno. Tako da sva s ta malim manj časa skupaj kot običajno. To pa ne pomeni, da nimava utečenega dnevnega urnika. Zjutraj ob šestih ga spustim iz pesjaka, da se 'zdivja'. Nato se greva igrice, predvsem metanje žoge, vlečeva kakšen predmet ali kaj podobnega. Skoraj dnevno srečava gospo, ki gre zjutraj v službo peš, tako da se skoraj vedno ustavi, da vidi, kako je kaj 'migec'. Pred meseci je ta mali skakal kot zmešan po cipresah, lajal od navdušenja in po ograji s tačkami plezal. Te razvade sem odpravil, tako da sedaj umirjeno čaka pri ograji, izza cipres se vidi samo glava. Zgleda kot bi bil na sliki narisan. Gospa ima rada živali, to se že na daleč vidi. Doma ima mačko, za psa pa pravi, da je preveč obveznosti. Pa ne more se načuditi, kakšen ustaljeni red imava midva s ta malim. Ker je dež že stalnica, me gospa vpraša: "Kaj po dežju sta tudi zunaj? Joj, to pa mora biti hudo." Jaz pa začudeno: "Hudo?" Se nasmehnem. Niti na pamet mi še ni prišlo, da bi mi bilo hudo. Jaz sem rad s svojim psom, tako da uživam. Če je slabo vreme, me to sploh ne moti. Na vreme nimam vpliva, imam samo na svoje počutje in delno na počutje psa. Nadaljujem: "Ni mi hudo, jaz sem rad s psom." Pa pravi: "Če bi bila jaz na tvojem mestu, bi še sedaj spala, ti pa že 'noriš' s psom." Jaz pa še enkrat: "Jaz sem rad s psom..." Gospe sem se v dno duše zasmilil, pa potem še jaz sam 'gruntam' in se sam sebi zasmilim. Si pravim: "Kaj pa je tebe treba bilo, dete ljubo, dete lepo..." Nato pa v jok in na drevo. Saj ne, zakaj pa bi se smilil sam sebi, če pa sem rad s psom. Alo, še enkrat, jaz sem rad s psom, zato mi ni težko zjutraj vstati. Sicer pa sem razmišljal, kaj je gospo tako impresioniralo? To, da sem v dežju bil s psom? Pa nič, sploh ne vem, od kot mi ideja in lepo rečem: "Kaj pes v dežju pa ne živi?" V vsakem vremenu pes živi in če sem se odločil za psa, pač to pride v paketu, kot bi rekla ženin in nevesta: "V dobrem in slabem."

Skriti zaklad

2008-05-29T17:58:00.006+02:00

„Jaz imam igračko, ti je pa nimaš.”

Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste neko stvar založili in jo potem kasneje, ko jo več niste potrebovali tudi našli? Pobalin jé brikete tako, da lepo leži zraven posode s hrano in v miru uživa hrano. Ko je sit, pa se začne igra. Tako da včasih najdem hrano po celem pesjaku razmetano, posodo s hrano pa povsem na drugem mestu, kot je običajno. Danes je tinček pobalinček hrano zasipal tako, da jo je polovico bilo pod pasjo uto. Uta je namreč za pet centimetrov dvignjena od tal, tako da je možno, da se kakšna briketa odkotali pod uto. Okrog in okrog ute so majhni zidaki, še od časov, ko je bil še svet še črno bel, oziroma ko je bil tinček še mali 'picek' in da ne bi glave v luknji pustil. Odmaknem zidake in kaj vidim? Pod uto je pravi zaklad. Našel sem pet žog, eno veliko, eno majhno in tri srednje velikosti. Pa te žoge sem iskal kot Indijana Jones skriti zaklad.

„Halo, najdi si svojo igračo.”

Pa to še ni bilo vse, pod uto je bila še kanglica in piskajoča račka. Ja račka, ja piskajoča. Oj, kakšno veselje ob snidenju s starim prijateljem. To račko je tako stiskal, da je bilo pravo veselje. Legel je na travo in naenkrat sem jaz bil peto kolo. Pa tista mala žogica je bila zanimiva, sem mu jo dal, ko je bil res še mali palček. Legel je na hrbet in metal žogo v zrak in zraven na žogo renčal. Hec je ta, da nimam pojma, kako je lahko pod uto pravil vse te igrače. Sem sedaj odvečne zidake odstranil, ker mi je kapnilo, da je tinček pobalinček že odrasel in da ne bo več glave noter pustil. Nič še metlo vzamem in počistim ves prah, ki se je nabral. Sem mislil, da bo tole dolga zgodba, vendar je veliko žogo že zgrizel, pa raca ima tudi že drobne luknje, tako da so ji ostale le še minute do dokončnega prenehanja piskanja. Pa to še ni vse. Iščem še eno žogo. Vprašanje, kako dolgo se bom še šel raziskovalca, dokler ne bom zopet ugotovil, da je le-ta pred nosom, vendar dobro skrita na nepredvidljivem mestu. "E daj Moko, ne me 'zezat', pa sem prestar 'butl', da bi se šel skrivalnice."

Iz skupnega 'korita'

2008-05-28T19:07:00.003+02:00

Greva zgodaj zjutraj, ko še ni vročine, na sprehod. Jaz hodim, Moko skače, ovohava, ostaja zadaj, teče naprej in podobno. Prideva na jaso, kjer se srečam s sorodnikom, ki ima nemško dogo. Pes je star okrog šest mesecev, moj 'migec' pa že skoraj 14. Pred ograjo oba norita, vsak na svoji strani, nekaj bi rada lajala, pa sta še oba 'preslinava', da bi to resno počela. Ker sem jaz na deset metrski vrvici, moram paziti, da ne bi mene za nogo kaj potegnilo in štrbunk na glavo. Spustim mojega 'migeca' k ta malemu psu. Sedaj opazim, da 'nemec' niti ni več tako mali, je skoraj tako velik kot moj Moko, mogoče centimeter manjši. Se povohata in potem se začnejo dirke. Švicar seveda zunanji krog, 'nemec' pa notranjega. Pa ne, da bi se migec doge bal, on ima poseben ritual in sicer z gobčkom 'butne' v nasprotnika in zbeži, tako da pes leti za njim. Zgolj igra in taktika Zmaga Sagadina v košarki, ko je bil še trener Olimpije, je nasprotnike zlomil z dolgo klopjo. 'Migec' pa to počne s tekanjem. Ima toliko energije, da je doga omagala, kljub temu da je vedno tekla notranji krog. Med divjanjem se je zgodil najlepši trenutek. Doga je žejna, pa moj Moko tudi in kaj se je zgodilo? Oba hkrati sta pila iz iste posode! Pa to je posoda za enega psa, pa nista bila niti malo agresivna eden do drugega. Kot najboljša prijatelja, si delita skupno korito. To skupno bratstvo sta ponovila kar trikrat. Ni kaj, moram dirkanje prekiniti in sem psa dal na prostor v senco, če želiva še pridi dopoldan domov. Ta mali je bil tako 'zbit', da sva potem vsakih 10 minut 'pavzirala' v gozdu. Je tako globoko dihal, da je skoraj pljuča iz trebuha izpljunil. Nič, sva vodo pila, na veliko ležala, namakala gobček in tačke. Teden dni kasneje, pa sva šla na vadbišče. Je mislil s štiri lete staro psičko enako srkati vodo v dvoje, pa ga je le-ta skoraj 'šavsnila'. Se bo moral naučiti, da če želi piti iz istega korita, se mora igrati s politikom istega kalibra.

Generalka oz. kdo je sedaj gospodar

2008-05-27T08:58:00.008+02:00

„Po krtačenju sem lep.”

Včasih je bila navada, da se je pred veliko nočjo, okrog hiše in v njej na veliko pospravljalo. Tako da se je po domače reklo, da se dela generalka. Hiša se je pošteno očistila, vsa krama, ki se je čez leto navlekla, se je odstranila in okolica uredila. Tako nekako sva s psom naredila generalko. Šla k 'frizerju', jaz v vlogi frizerja, ter se pošteno počesala. Tu pa tam, predvsem pri ušesih, se je nekaj dlake tako zelo sprijelo, da je nisem mogel razčesati. Vzel sem škarje in vrhnji del dlake odrezal, nato pa preostali del skrtačil. Bila sva tudi pri 'zobozdravniku'. Sva gobček odprla in sem temeljiteje pogledal ali ima še vse zobe. Saj ne, pogledal sem, če ima kaj umazane zobe. Tu pa tam se je malenkost nabralo majčkeno umazanije. Ga hranim z briketi, tako da ne rabim vsak dan čistiti zob. Moram pa k mesarju po vampe. Z drgnjenjem vampov ob zobe, se le-ti precej dobro očistijo. Greva k otorinolaringologu. Ste si 'zlomili' jezik? To je zdravnik za ušesa, nos in grlo. Pogledava ušesa in jih z vlažnimi robčki za dojenčkovo ritko, počistiva. Sicer ne grem preveč globoko v uhelj, je pa nekoliko neprijetno, tako da se nato z glavo otresa. Sledi, kopalna terapija, nekako tako, kot dama leži v banji in ji prijazen gospod umije hrbet. Moko stoji kot da bi bil na tla privarjen. Jaz pa skačem okrog njega in ga šamponiram in spiram z vodo. Po kopanju? Masaža. Ko se otrese, ga s krtačo počešem, da mu dlaka ne štrli na vse strani. Pa naprej? Pedikura in manikura. Za enkrat nista potrebna, ker veliko hodiva po asfaltu, tako ta negovalna razvada za enkrat ni potrebna. Pa naprej? Kozmetičarka in stiliska. Mu moram oblekico obleči in ga s pudrom namazati. Ajd, ne ga lomit. Nisem tako prismojen kot Paris Hilton, ki ima v Angliji celo resničnostno oddajo o oblačenju psov. Konec koncev pa se jaz sedaj vprašam, kdo je sploh gospodar in kdo sluga. Sem se toliko nagaral, da bi tokrat tudi jaz bil pes in nejevoljno dejal: "Ajmo služičad, pohitite, postrezite me, imam že vse štiri od sebe."

Pes je strup

2008-05-18T21:13:00.041+02:00

„Jaz sem hud? V redu, če ti tako praviš.”

Zadnje dneve me cel kup neznancev ustavlja po ulici in sprašuje, kaj te imam jaz za eno čudo. "Glej, glej, kako je priden, pa tako lep je kot ovčka." To so babje čenče. Sedaj niti ni pretirano lep, zimsko dlako je skoraj povsem zgubil. Po hrbtu je prej podoben prašičku kot pa kakšni ovčki. Pa kaj se zgražate, saj so svinje tudi prekrasne živali, če so lepo negovane. Ob vratu ima še nekaj zimske dlake, ki počasi izpada, tako da mi sedaj niti ni preveč všeč. Najlepši je pozimi, ko dobi košato dlako. Priden? Ja, Moko je do ljudi povsem umirjen, brez najmanjše trohice agresivnosti. Na sprehodih pa slišim neumnosti: "Ta kuža pa je hud, ima ušesa pokonci." Švicarski ovčar ima vedno ušesa pokonci, tako da se iz tega ne da razbrati ali je hud ali ne. Ali pa kot me je gospod ustavil iz avtomobila in rekel: "Tale pes pa je pravi strup." "Strup," začudeno jaz. "Zgleda kot volk. Njega pa se morajo ljudje bati, je hud, a ne?" Moko je 'mucka', ker sem zaradi malega otroka, psu vsakršno najmanjšo agresivnost načrtno preprečeval. To pa ne pomeni, da pes ne zna biti 'šarf' (hud). Sem zadnjič bil malenkost nesramen. Je ena gospa tako težila preko ograje in kar naprej z rokami telovadila,

„Strup. He, he, he...”

tako da je psa delala malo živčnega. Psa ne zna pobožati, ga po očeh boža. Kar pa je povsem normalno, da bo pes, začel roko grizljati. Ker ne želim, da se pes vzpodbuja k 'grickanju', sem rekel psu: "Glas" in v hipu se 'mucka' spremeni v 'Sultana'. Dvakrat, trikrat zalaja na ves glas. Če blizu njega stojiš, slišiš bobnenje v ušesih, kar zna biti precej neprijetno. Sem ga zelo pohvalil, ker je dal glas in v ga v sekundi ponovno pomiril, tako da je bil zopet 'mucka'. "Joj, kako je hud." Gospa ni razumela, da je pes na povelje agresiven in na povelje popolnoma umirjen. Mimogrede, ne okrog govoriti, da je moj pes 'mucka', recite, da je strup, da zgleda kot volk in da ima ušesa pokonci. Naj se ga vsaj tatovi bojijo, če se ga že sosedova mačka ne.

Zakaj je pes agresiven?

2008-05-08T18:44:00.002+02:00

Na sprehodu se ob najinem sprehajanju z Mokom, psu za ogrado povsem 'odtrga'. Laja, skače po ograji in besni od jeze. Gospodar reče, kako lepo moj pes gre brez divjanja. Njegov pa je povsem zmešan. Vpraša, zakaj je njegov pes agresiven. Pa pride na vrsto moj monolog: "Zato, ker je to povsem v naravi psa. Agresiven je lahko do drugih psov. To je povsem naravno, ker se bori za hrano, življenjski prostor, partnerja in želi prevlado v krdelu. Pretirano agresivnost je pri psu treba preprečiti, če pa se je že pojavila pa odpraviti. Pes je lahko agresiven tudi do ljudi ali do lastnika. Če je pes dominanten, mu morate dopovedovati, da ste vi 'vodja krdela'. Sicer pa 'zlata pravila': pes vas ne sme gristi, skakati po vas, renčati na vas, lajati na vas, kazati nobene najmanjše agresivnosti. Vi morate vedno biti šef. Če pes renči, ko jé, mu hrano takoj vzemite. Vrnite mu jo, ko bo nekaj naredil, na primer sedel, prostor ali kaj podobnega. Če je dominanten, ničesar ne sme dobiti 'brezplačno'. Ob agresivnosti do drugih psov, se nikoli nanj ne derite, ker s tem ga vzpodbujate. Psa za dve tri sekunde 'davite' in sicer tako, da ga ravno s povodcem dvignete v zrak. Ko psu zmanjka sape, bo nehal noreti. Psu z odločnim glasom, vendar brez drenja, recite: 'Ne.' Do predmetov in živih bitij, ki se jih boji, se postopoma približujte. Nikoli pa se tem predmetom ne izogibajte, sicer bo pes dobil potrditev, da so stvari nevarne in bo tako še bolj utrjeval strah. S strahom se je potrebno spopasti, vendar počasi, z veliko mero potrpežljivosti in pohvalami. Pa psa ne imejte samega spuščenega v ogradi, da nori za vsem živim. Naj bo v pesjaku, vi pa si vsak dan vzemite čas in z njim preživite del dneva. Vsakršno nenadzorovano 'divjanje' potrjuje njegovo dominantnost, ki jo morate preprečite..." Ker je kar naprej spraševal, sem na veliko 'modroval'. Ko pa sem šel čez nekaj dni mimo, je pes še vedno 'pridno' divjal. Moje besede, pa so šle v eno uho noter in drugo ven.

Bodi melanholičen

2008-05-06T19:30:00.001+02:00

„Še vedno si preveč vesel.”

Moj migec Moko ima ogromno energije. Bolj kot hodiva na sprehode, več ima energije. Psa pred odhodom na vadbišče še posebno telesno sprostim, da bi prišel na vadbišče malenkost ustrujen. V šolo greva peš, da porabiva čim več odvečne energije. Po prihodu dam psa v šolski pesjak, da se pes čim bolj umiri. Ko prideva na vrsto za izvajanje vaj, skočim po psa. Pes deluje zelo umirjeno, vendar le za kakšno sekundo. Ko ga navežem, je že kot da bi bika poslal v areno. Psa vzpodbudim: "Greva delat." In že vsa energična čakava na povelje za začetek izvajanja vaj. Pes navezan na povodec, preveč energičen, tako da mi uhaja naprej. Vzpodbujam ga, da mi hodi ob nogi, vendar hodi, kot bi ga kdo v ta zadnjo s šivanko pikal. Se obrneva nazaj proti izhodišču in pri začetni točki snamem povodec ter izvajam vaje brez povodca. Tole dela bistveno bolje, očitno si pri povodcu pušča neko rezervo. Je pa res, da sva zadnje dneve doma delala izključno brez povodca. Tiste vaje, ki jih vadim dela v redu, tiste, ki pa mislim, da že obvlada, začne delati na pol. Psa pohvalim, malenkost preveč pobožam, tako da psa psihološko že tako visoko, še močneje dvignem, tako da ga še težje obvladam. Kljub temu sem prepričan, da sva kar lepo napredovala. Sledi analiza učiteljice, da mi pove, kaj vse je potrebno še izboljšati. Najpomembneje je, da moram nujno postati melanholičen. Pogledam v Slovar slovenskega knjižnega jezika in evoti definicija: čustveno zelo prizadet in pesimistično razpoložen. Problem je, ker imam energičnega psa in po vrhu sem še jaz energičen, torej eksplozivna zmes. Tako da sem dobil za domačo nalogo, da moram hoditi nerazgibano, naučiti se zehati, delati zaspano in tako dalje. Torej povsem v nasprotju kot večina vodnikov, ki morajo pokazati bistveno več energije. Med vrsticami prebrano, celo noč naj 'žuriram', da bom nenaspan, nastaviti moram 'muda', da bom hodil na O, gledati mehiško limonado, da mi bodo oči sozle zalile in poslušati glasbo kakšne slovenske izvajalke.

Havaji hlačke

2008-05-06T19:28:00.002+02:00

Toplina se je razlegla. Počasi se pomlad prebuja v poletje. Kakšen dan je že lepo toplo. V programu šolanja psa je tudi hoja v urbano naselje. Pred kakšnima dvema tednoma smo šli prvič, takrat se je ulil dež, tako da smo kot palčki hodili po dežju. Mulci pa seveda polni energije in ovohalnih spretnosti. Tokrat je povsem drugače, sonček že tako lepo peče, da sem letos prvič oblekel kratke hlače in kratko majico. Pa tokrat za spremembo sem oblekel 'Havaji hlačke', to so običajne kratke hlače, vendar v 'bojnih' barvah, ki spominjajo na daljne Havaje - polno živih barv, tako da bolj padem v oči kot moj belinko. Pred trgovino naredimo prvo vajo. Psa privežem za okensko rešetko in grem v trgovino. Pes mene ni mogel videti, ker je bil privezan stran od vhodnih vrat. Med mojim obiskom trgovine, je drug vodnik z navezanim psom šel mimo mojega migeca in ta pes je lajal. Po pripovedovanjih, je moj ostal miren, brez da bi lajanje vračal. Odlično, sem mislil, da bo začel peti v zboru. Nato se v vrsti zbor sprehodimo po mestu. Ljudje na pločnikih so bili malenkost zbegani, cel kup cirkuških psov se vali po mestu. Verjetno še nikoli niso videli na kupu tako omikane pse. Ni bilo nobenega strahu čutiti. Pridemo v park, kjer pride druga 'etapa' preizkušnje. Mimo nas hodijo ljudje, tečejo tekači, se vozijo s kolesom, pa z motornim kolesom, naši pobalinčki pa so 'hladni kot špricer'. Psa navežem na stoječo luč sredi parka in se skrijem za drevo. Mimo navezanega psa se sprehajajo ljudje in vodniki z navezanimi 'pobalini'. Moj mali lepo čaka brez lajanja. Čez čas pa povsem v njegovem stilu začne narahlo cviliti. To je znak, da me pogreša in da pač ne rad čaka, da se bo skrivajoči mož prikazal izza drevesa. Tako kot moj, so tudi drugi psi bili odlični, eden boljši kot drugi. Brez nervoze, agresivnosti, laježa ali kaj podobnega, so vsi lepo čakali na mestu. Torej urbano naselje: mala malica. In potem smo odpujsali domov.

Južni otok

2008-05-06T19:27:00.026+02:00

Je južni otok Je!
Daleč v neznanem morju
je pika na obzorju.
Je lisa iz megle.

Med svitom in temo
iz bele vode vzhaja.
In neizmerno traja.
In v hipu gre na dno.

In morje od slasti
je težko in pijano.
In sol zatiska rano.
In slutnja, da ga ni.

Da so na temnem dnu
samo zasute školjke
in veje grenke oljke
in zibanje mahu.

A voda se odpre
in močna zvezda vzide
in nova ladja pride
in južni otok je!

Pa bodimo za spremembo malo poetični... Pesem od Kajetana Koviča Južni otok govori o upanju, ki ga južni otok simbolizira. Lahko pa tudi razumemo kot razpoloženje. Najprej smo močno prepričani, motivirani. Čez čas vidimo vse tegobe in trdo delo. Na koncu pa le dočakamo želeno. Nekako tako kot v šoli, ko je za oceno ena od 0 do 50 odstotkov, ponekod še več do 60 ali več, še vedno negativna ocena. Torej ogromno znoja in dela za slavni stavek "you passed the exam" (ang. opravili ste izpit). Na vadbišču delamo po dva hkrati. Eden leži, torej odlaga, drugi pa izvaja vaje. Odlaganje je za mojega hitro-migajočega in neučakanega migeca težka vaja. Tokrat za spremembo delamo malenkost drugače. Kako? Vseh pet vodnikov in psov na kup in na vadbišče. Ej, si mislim, danes bom zopet prepoten kot miš. Šok, dajte povodce dol, se oglasi učiteljica. Kako dol, si mislim in gledam vodnike. Povodce smo morali sneti in jih dati čez ramo. Zanimivo a ne. Jaz sem bil že nekoliko živčen, to zna biti tempirana bomba za mojega migeca. Začnemo maširati, vsak v svoji navideni črti naprej. Mali brez težav mašira zraven. Sedi, mali sede. Pes sedi, mi gremo naprej. Sem že mislil, da bo letel za mano, pa ni, je pridno sedel. Se obrnemo, gremo k psom in maširamo dalje. Nato prostor in se oddaljimo od psov. Čudežno, tudi tokrat je potrpežljivo ležal. Se obrnemo proti psom. Čakamo nekaj sekund in reče učiteljica: "Odpoklic". E, to pa zna biti zabavno. V zboru odpokličemo. Jaz sem navajen na ukaz: "Sem" in glej ga ponovno čudež, vsi psi s polno hitrostjo do vodnikov, tudi moj migec. Si mislim, južni otok je.

Podmornica

2008-05-06T19:20:00.000+02:00

Iz časa hladne vojne med Američani in takratnimi Sovjeti, je bilo ogromno situacij, ko je bilo za las, da se ni začela tretja svetovna vojna. Američani so imeli podvojeni sistem obveščanja. Tako je na primer en računalnik kazal, da so Sovjeti izstrelili cel kup raket, drug računalnik pa ni kazal ničesar. Vprašanje, kateri se je pokvaril, ni zanemarljivo. Da bi se pripravili na morebitno jedrsko vojno, so v vojski trenirali celoten postopek. Tako so v podmornici izpeljali celoten postopek razen dejanske izstrelitve, ki je bil dejansko samo še pritisk na gumb. Gene Hackman je v filmu Crimson Tide izveden zanimiv scenarij. In sicer ko je v kuhinji zagorelo, zaradi nepazljivosti kuharjev, je izvedel vajo "jedrske vojne". Torej v trenutku, ko je bila panika na podmornici, je izvajal še zahtevno vajo in na vprašanje ali se mu je zmešalo, je odgovoril, da sovražnik ne bo čakal, da se pogasi ogenj. V tem duhu treninga greva midva z Mokom na sprehod. Še vedno vztrajam na deset-metrskem povodcu. Pri odpoklicu Moko sedaj dela že brezhibno, vedno pride nazaj. Če smo natančni ne pride samo v izjemnih primerih. In katerih? Greva ob gozdu in na enkrat se izstreli srna iz čistega miru. Moko je eksplodiral in jaz? Princip podmornice, takrat ko je najhuje, ga jaz odpokličem. To pa je svinjsko težko, a ne, ker se z vso silo zaleti v nategnjeno vrvico. Drugič ob podobnem primeru, pa mu spomin zelo dobro dela in glava dol, me pogleda in počasi pride. Jaz želim, da pes pride, če tudi sekire padajo z neba. Izjem preprosto ne sme biti. Ko ga imam doma spuščenega v ogradi, mu tudi ne pustim, da bi letal za avtomobili, tovornjaki, pesi, ki gredo po ulici, mačke, ki se sončijo pri ogradi, ptiči, ki nizko galopirajo in podobno. Torej ne pustim nobenih hitrih in agresivnih odzivov. Če pa mi slučajno lene očke ne omogočijo, da bi zaznal prihod izstrelitve, pa se takoj odzovem z glasnim 'fuj to' in takojšnim odpoklicem, kljub temu da me mimoidoči gledajo kot da bi z lune padel.

Kaj ljudje vse vpisujejo v iskalnik - 2. del

2008-05-04T23:04:00.003+02:00

Spletni dnevnik omogoča, da lahko vidim, kaj obiskovalci vpišejo v iskalnik, ki jih je pripeljal do mojega bloga. Na tovrstna vprašanja sem že odgovarjal januarja letos. Tokrat pišem o novo postavljenih vprašanjih. Če bom kakšno neumnost napisal, prosim napišite komentar.

Kako dolgo naj pasjemu mladičku namakam brikete?
Jaz psu nisem nikoli namakal briket. Psi imajo dovolj močne zobe, da lahko sami jedo brikete brez namakanja. Pomembno je, da kupite brikete, ki so namenjene za mladičke. Tovrstne brikete imajo navadno na ovoju napisano besedo "puppy".

Kako naj dam ime psu?
Ime naj bo sestavljeno iz dveh zlogov, kot je na primer Mo-ko. Ne dajajte imena kot je na primer 'Paris Hilton' ali kaj podobnega, ker je to predolgo ime, da bi pes vedel, da njega kličete. Prav tako odsvetujem človeška imena. Na primer: Jaki, Mirko in podobno. Ljudje, ki jim je tako ime, so lahko s takšnim imenom psa užaljeni. Menili bodo, da jih namenoma ponižujete. Pes naj bo pes in ga torej ne poskušajte počlovečiti. Če ima pes rodovnik, je ime sestavljeno iz več besed. V tem primeru izberite krajšo ime za klicanje psa. Na spletu je polno spletnih strani, ki se ukvarjajo z imeni psov. V iskalnik vpišite na primer "dog names" in dobili boste cel kup spletnih strani.

Kako narediti pesjak?
Pesjak je najbolje narediti tako, da je ograjen z ograjo. V pesjaku naj bo pasja uta, ki je pomembno, da je narejena z ločenim vstopnim prostorom, da psu predvsem pozimi ne piha. Kako naj bo velik pesjak? Ravnokar berem vprašanja za izpit B-BH in iz prve roke. Velikost pesjaka je odvisna od velikosti psa. Veliki psi: dolžina pesjaka 9 m, širina 1,5 m; srednji psi: 6,8 m - 1,2 m; majhni psi: 5,6 m - 0,8 m in pritlikavi psi 3,5 m - 0,6 m.

Kako naučiti psa, da ne bo 'kakal' v pesjaku?
Psu morate po desetih minutah, ko je prenehal jesti, hrano vzeti. Pes ne sme imeti hrane cel dan na voljo. Načeloma pes opravi potrebo po desetih minutah od koncu hranjenja. Najenostavneje je, da se odpravite na krajši sprehod na travnik ali gozd, predvsem tam, kjer je veliko vonjav. Pes v takšnih vzpodbujevalnih okoliščinah hitreje opravi potrebo. Toda bodite olikani do soljudi in ne pustite psa, da opravi potrebo sredi poti, da ne bo kdo kakca pohodil. Psa tudi ne preganjajte, če je že začel opravljati potrebo. Naj naredi do konca in potem počistite z vrečko. Še zlasti je to pomembno, če živite sredi mesta, kjer ni travnikov. Obvezno počistite za psom, če se onesnaži na pločniku.

Kako naučiti psa, da bo ostal sam doma?
Ne razumem najbolje vprašanja. Ali pes laja? Je mlad pes? Če nimate druge izbire, pač morate psa pustiti doma, pa čeprav laja. Če je težava v tem, da vam pes pobegne od doma, potem psa nikoli ne imejte spuščenega, ko odpirate vrata. Pripnite ga na povodec ali pa psu ukažite, da sede ali leže. Pes ne sme pridobiti izkušenj, da lahko 'švigne' po ulici. Pazite tudi, da ne odpirate vrat, ko je na cesti sosedov pes, to zna biti za psa prevelika preizkušnja.

Kako naučiti psa, da te uboga?
Zelo široko vprašanje. Najboljši odgovor je, da greš v malo šolo, kjer te naučijo osnov. Če je pes že starejši pa v osnovno šolo. Psa nekaj naučiti ni tako zelo preprosto. Najbolje je, da ti nekdo, ki s psi zna ravnati, pokaže. Težava, na katero ljudje naletijo je ta, da od psa prehitro pričakujejo preveč. Tako da začno preveč na silo delati. S psom, predvsem mladim, je treba delati zelo potrpežljivo, vedno z nagrado pribolšek in pa z igračo. Nikoli več kot nekaj minut. Bolje je s psom delati deset-krat po tri minute, kot enkrat trideset minut skupaj.

Kako naučiti psa pasjih trikov?
Jaz sem psa od trikov naučil le dajanja tačke. Pa še to je le za publiko. Pes pa je včasih potem zmeden, rečeš, da naj sede in že moli tačko. Ali pa, da rečeš, da naj se naredi mrtvega, pa potem na vadbišču, ko je pes še pod pritiskom, namesto prostor dela mrtev in podobno. Če mislite resno izvajati vaje, pazite, da delate trike v različnem vrstnem redu. Na začetku delajte prostor in nato mrtev. Potem pa v različnem vrstnem redu, na primer sedi in mrtev ter prostor in mrtev in podobno. Če boste izvajali vedno prostor in mrtev, bo pes ob ukazu prostor že naredil mrtev.

Kako pes shujša?
Enako kot ljudje! Zdrava prehrana in veliko gibanja. Pri hrani čim manj sladkorja in nasičenih maščob. Eni lastniki psom dajejo za jesti 'svašta', tudi sladkarije. Psu nikoli ne dajem sladkarij in tudi nikomur ne pustim, da bi mu jih dajal. S sladkarijami je cel kup še drugih problemov kot je na primer gniloba zob. Najenostavneje je, da se hrani z briketi, ki vsebujejo vnaprej pripravljeno ustrezno razmerje med maščobami, ogljikovimi hidrati, beljakovinami, vitamini in tako dalje. Drugo pa je gibanje. Če imate tudi vi kakšen obroč okrog pasu preveč, potem bodo sprehodi tudi vam koristili. Psa najmanj enkrat na dan peljite, peš ne z avtom, na sprehod. Če imate majhen vrt ali pa psa v stanovanju, potem morate na sprehod trikrat in sicer dva krajša in eden daljši.

Kako postriči psa?
Dva pristopa. Enim psom izpada dlaka in te pse krtačimo, najbolje z glavnikom, ker s tem sčešemo še poddlako. Pse, ki je potrebno striči, pa je najbolje peljati usposobljenemu gospodu ali gospe, ki striže pse. Pomembno je, da vaš pes ne grize in da je vajen prijemov in dotikov drugih ljudi. Če ne, boste tako vi kot frizer dobil živčni zlom. Naslednjič pa vam bo rekel, da psa ne vozite več k njemu.

Kako psa naučiti na prostor?
Psa daste sedet in nato hrano pomolite blizu tlom, tako da se pes mora skloniti. Če pes vstane, mu ne dajte hrane. Če v nekaj poskusih ne uspete, z roko bodite zelo blizu zadnjega dela hrbta, tako da preprečite, da vstane. Če je pes že malenkost večji, znajo biti malenkost večje težave. Prostor je namreč oblika podrejanja in dominanten pes ne bo rad legel. Dajte ga na sedi in z levo roko pazite na zadnjem delu hrbtu, da ne bo vstal, z desno roko pa psu zmaknite prednje tačke in sicer naprej v smeri položaja psa. Ko vam uspe, takoj nagradite psa. Pes bo zelo verjetno hitro vstal. Vaja dela mojstra, tako da pač ponavljate.

Priprava za sprehod v gozd?
V gozdu nikoli psa ne imejte spuščenega. Jaz vedno grem z deset-metrsko vrvico in tako preprečim kakšno koli divjanje za morebitno srno ali zajcem. Če je na vrvici boste psa lahko enostavno odpoklicali, če ne drugače s potegom vrvice. Psa je potrebno zaščititi tudi proti klopom. Dobijo se ovratnice proti klopom in pa ampule. Ampule delujejo proti klopom tri tedne in tri mesece proti bolham. Zato je treba ampule obnavljati. Ampula pa ne preprečuje, da klop ne bi ugriznil, ampak klop ugrizne in pogine.

Kako doma učiti psa?
Najprej na samem. Čim manj, stvari, da ga motijo. Nobenih otrok, psov, drugih ljudi v bližini. Naj bo čim večja tišina. Prav tako naj ne bo polno vonjav. Na primer od hrane, ritje krta, sledi od sosedove mačke in podobno. Najbolje, da začnete na netravnati površini, ker je na betonu, ploščicah itd manj vonjav. Odstranite vse igrače, ki ležijo na tleh. Prav tako, če leži hrana na tleh, jo odstranite. V žepu imejte hrano in igračo. Vse kar psa naučite, ga takoj pohvalite in nagradite z igro ter hrano.

Črnogorski fitnes

2008-05-02T07:40:00.008+02:00

„Bzzzzz...”

Ne želim biti žaljiv do narodne skupnosti, vendar je po svoje povsem razumljivo, da v črnogorski poletni vročini, se nikomur nič ne ljubi. V soparnih, vročih, peklenskih dnevih, se prileže le ležanje v senci. Temu pri nas hudomušno pravimo 'črnogorski fitnes'. Zakaj ravno fitnes? Vležeš se na ležalnik, ki je trd kot kamen, na toplega sončka in ko je vse tako lepo sproščujoče, zaspiš. Po eni uri se zbudiš, opečen od sonca, hrbet pa boli kot bi bil na fitnesu. Torej si zdelan kot svinja. Topel sonček je žgal kot že dolgo ne. Pa ta fitnes sem moral dati skozi. Mali je bolj brihten kot jaz, je legel v senco in tudi lepo zaspal. Jaz pridno 'pančam' in po kakšni uri, me neka mokrega poliže po obrazu. Oooo blondinka si ti? "A, ha, a, ha,..." je globoko dihala. O super, odprem eno očko in res pred mano je blodinka, moj Moko. Se malo nasmejim, in zastokam: "Aaaa," lice mi je skupaj zlepilo - sonce ožgalo. Si mislim, gremo v senco še malo lenariti. Žal, ne bo šlo. Pobalinček je spočit in treba bo delat. Malenkost se oblači in greva midva na sprehod. V gozdu je tako hlad, tako da ni problema, če kakšno 'turo udariva'. Pot pod noge in že greva na eno uro dolg sprehod. Prideva na staro mamino domačijo, kjer smo pred dvema dnevoma pokosili travo.

„O moja 'basika'...”

S ta malim že kakšen mesec delava sled, predvsem takrat, ko jaz nisem len. Na travniku poiščem primeren prostor in začnem hoditi stopalo ob stopalu in za vsakim korakom nastavim hrano. Nato 'ovohalček' gre in sledi moje stopinje, torej išče mojo sled. Hkrati pa dobiva za vsak korak hrano. Ni boljše motivacije. Voha: zelo rad, jé priboljške: zelo rad. Postavim psa pred sled in začneva. Prvič po kar nekaj poskusih je naredil sled zelo dobro. Pustil je samo en priboljšek, dejansko preskočil. Ko najde zadnjega, sledi zelo pomembna naloga. Psa je potrebno iz lovskega nagona 'spraviti ven'. Mečem žogo, da ga spravim iz tira ovohavanja. Hlad se že čuti, jaz izčrpan, Moko s polnimi baterijami. Nič, greva domov, saj je samo ena ura hoje. Tako si misli Moko, jaz pa 'čem crknit'.

Hiter kot kuga

2008-04-29T17:35:00.011+02:00

Od srednjega veka dalje so se pojavljale tri velike nadloge: kuga, lakota in vojna. Teh treh nadlog so se vsi zelo bali. V srednjeveški krščanski cerkvi so celo molili: "Kuge, lakote in vojne, reši nas o Gospod." V razvitih državah smo se rešili vseh treh, žal pa še vedno ne povsod po svetu. Če je pri lakoti in vojni jasno, kdo je sovražnik, pa pri kugi temu ni bilo tako. Srednjeveški prebivalci so mislili, da jih je kazen doletela zaradi grehov. Čez čas so ugotovili, da se širjene kuge da omejiti s sežiganjem vsega, kar je prišlo v stik z njo. Kugo dejansko prenašajo mikroorganizmi, ki se z vročino ognja uničijo. V tistem času, ko se je zvedelo, da se je v mestu pojavila kuga, so vsi bežali iz mesta daleč proč. Bežali pa so tudi okuženi. Zato se je kuga hitro širila na velike razdalje. Še dan danes je v uveljavi pregovor 'hiter kot kuga'. Kuga? Hiter kot kuga? Ali se vam že kaj sanja, kdo bi to lahko bil? Tinček pobalinček? Rusko: njet, njet... Eden in edini, Moko. Na vadbišču delava prostor v gibanju. Pes hodi ob nogi, na povelje leže in leži, vodnik pa 'šprancira' ravno naprej. Nato se vodnik obrne, počaka nekaj sekund in odpoklic psa. Dobro zadeva se ne sliši preveč komplicirano. Moko leži in čaka, se obrnem, ga pogledam v oči, kot Julia Roberts v filmu Pobegla nevesta in iskra preskoči, mali 'leti' brez odpoklica. Jaz pa moram: "Ne, ne, ne..." in psa ponovno na prostor. Dobro ponoviva vajo, grem, se obrnem in tokrat ga ne pogledam, počakam sekundo, dve in odpoklic. Ta mali je startal kot ameriški vojaški reaktivec s podmornice. V drobcu sekund je bil že pri meni. Jaz imam v mislih "eject, eject..." (ang. izstreli se) iz sedeža. Ne bo šlo... trk, nesreča. Moko z 90% hitrostjo zadane v mene. Ni se mogel ustaviti. Pa to je dobro in slabo. Dobro, ker je odpoklic brezhiben, slabo pa, ker je vajo izpeljal v stilu: "više nego je potrebno."

Provčki

2008-04-19T09:40:00.007+02:00

„Pri enem letu.”

„Pri treh mesecih.”

Po koncu vadbe naših "velikih psov", pridejo malčki na vrsto. To so oni "provčki", iz prvega razreda. Tako smo vsaj v srednji šoli pravili prvošolcem, seveda mi četrtošolci napol odrasli, dejansko pa še vedno zelo zeleni, smo se počutili "nekaj več", ker smo mukotrpno pot že prehodili. Tokrat sem bil v vlogi motečega motilca. V vrsto smo se štirje postavili in kužki so morali slalom delati med nami. Naša naloga je bila, da pse čim bolj motimo, vendar z določenimi pogoji: stati smo morali bolj ali manj na mestu, psov se nismo smeli dotikati, jim dajati hrane ali jih strašiti. Bistvo je, da smo jih morali klicati k sebi, da bi se z nami igrali. Tole je za ta male kužke zelo velika skušnjava. Vem, kako težko je bilo mojemu mulcu, ko je bil v kužkovi vlogi, tako da sem mu v nos "klačil" klobaso, da sem ga malo pritegnil. No ne dobesedno. Mi štirje motilci smo včeraj kar tekmovali, kdo bo bolje pritegnil kužke. Ko so vajo kužki nekajkrat ponovili, smo se že smejali in napovedovali: "Ej, tale bo pa mala malica." Nato pride na vrsto kvadrat. Štirje motilci se postavijo v navidezni kvadrat. Kuža gre v sredino in sede. Motilci se po diagonali približamo na meter razdalje, "migec" pa mora sedeti. Se prav vidijo razlike med pasmami. Manjši psi se pogosto tega ustrašijo. Eni psi so igrivi in takoj pridejo k motilcu. Ovčarji pa so zelo radovedni. Ponavadi lepo sedijo, vendar "glava" dela in vrat se suče v vse smeri. Pravzaprav sem šele včeraj opazil, koliko je moj kuža napredoval od male šole. Z njim sem vsak dan, tako da napredka ne opazim, dokler ne dobim oprijemljive primerjave. Tem malim "mulčkom" resnično ne gre po glavi nič drugega kot skakanje, igranje in oh in sploh vse druga razen poslušanja gospodarja. Pa takšen je bil tudi moj pobalin, pa to je pri malčkih povsem normalno, saj so še vendar otroci. Je pa vodnike teh pobalinov prav zanimivo opazovati, kako jih kužki utrudijo. Ko sem jih gledal, sem opazil najpomembnejšo stvar in sicer šola ni namenjena učenju psov, ampak vodnikov.

Pressing

2008-04-18T22:03:00.011+02:00

Pri košarki sta v osnovi dve obrambni strategiji. Prva je conska postavitev, kjer obrambni igralec brani prostor. Druga pa je t. i. pressing (pritisk), kjer obrambni igralci krijejo napadajoče in to precej na tesno, tako da so neprestano na meji prekrška. V takšnih razmerah so napadalci pod pritiskom in delajo napake. Zakaj sploh pišem o pritisku? Pes je v druščini drugih psov precej pod pritiskom. Psa na vadbišču med odlaganjem mika, da bi se poigral z drugim psom, pa to dejansko ne sme, ker mora lepo ležati. To je za energičnega psa tipa mojega migeca precej mučno. Sem razmišljal, kako bi jaz doma vadil s psom. Pes doma lepo odlaga. Se je sprijaznil, da mislim resno in da pač mora ležati. "Cartek" lepo leži in se dolgočasi. Kaj pa pritisk, ki je prisoten na vadbišču? Kaj Moko obožuje? Žoga seveda. Dam psa na prostor in zelo na rahlo recimo dva metra vržem žogo po tleh in predem vržem žogo, še enkrat rečem: "Prostor." Jaz sem med psom in žogo, ker je zelo velika verjetnost, da bo pes planil po žogi. V takšnem primeru mu ne dovolim, da gre po žogo, ampak zahtevam prostor. Torej sem psa spravil pod 'pressing'. Rad bi šel po žogo, pa mu ne dovolim. Podobno kot na vadbišču, bi rad norel z drugim psom, pa mu ne dovolim. Po nekaj sekundah skupaj tečeva po žogo, da ne bo dobil občutka, da mu jaz potem dovolim, da divja za nedovoljeno stvarjo. Med metanjem žoge, mi le-ta uide k sosedom. Ko grem po žogo k sosedom, pes vedno nori, se postavlja na ograjo, laja, cvili in podobno. Postavim psa na prostor in zapustim domače ozemlje. To je za psa precej mučno, ker v tem času je navajen protestirati. Na mene je pozoren kot železo na magnet. Povsem normalno je pričakovati, da ne bo ostal na prostoru, vendar jaz sem bolj trmast kot on in vztrajam, da leži. Za prvič delam samo nekaj sekund, nato vajo stopnjujem. Po vsaki takšni psihološko naporni vaji, obvezno še dodatno norim s psom, tako da mečem žogo, se loviva in vlečeva cunjo. Čez kakšen teden, bo verjetno Moko na pressing že hladen kot "špricer". Upam samo, da ne bo na odlaganju zaspal, kot sotrpinki na izvajanju izpita.

Zizniki in Jack Razparač

2008-04-17T20:10:00.010+02:00

„Kaj piskaš ziznik mali?”

V šoli je profesor zelo rad komentiral politične dogodke. Sam je, kolikor se je videlo, navijal za eno politično opcijo. Ne bom sedaj razpredal za katero, ker to ni politični forum. Nasprotnikom je pravil, da so zizniki. Zizniki, mi začudeno? Ja zizniki so mali prašički, ki še zizajo, dojijo, pri mami pujsi. Lahko bi jim rekli tudi odojki, pa bi to lahko kdo razumel že kot kos mesa na krožniku. Zizniki pa so najprej mali, potem pa rastejo kot gobo po dežju. Če bi ljudje rasli s takšno hitrostjo kot prašički, bi v enem letu tehtali več kot 500 kg. Dobro dovolj je besed o politiki. Naj prašiči in politiki, nekateri pravijo, da je to eno in isto, lepo v miru "papcajo" iz svojega korita. No povsem po naključju, dejansko smo samo morali v trgovino, je k nam prišel 100 kg ziznik. Ni bil ravno tako zelo težak, velik pa je bil tako, kot še ziznika nisem videl. Mali pujs, je bil dejansko veliki pujs.

„Še po nogici dobiš.”

Ponavadi se v trgovinah dobi pol manjši, pa je takšen po besedah trgovke za male kužke, moj velikan pa mora imeti velikega pujsa. Dobro, sem podlegel argumentom trgovke in kupim velikega ziznika. Pa da vidimo, kako dolgo bo ta prašiček zdržal, preden bodo iz njega narejene krvavice. Moko je bil čisto nor, ko sem s prašičem zapiskal. Tega ubogega prašička je metal po zraku, se z njim kotalil, momljal, skratka veliko veselje. Dam zvečer psa v pesjak in na daleč slišim, kako ubogi prašiček spušča glasove iz tazadnje. In zjutraj? Prašiček brez glave in že preparan po trebuhu. Sem spraševal sosede, če je bi pri nas mesar. Pa pravijo, da je bil. In kako je mesarju ime? Pravijo, da Moko Razparač, baje po nekem Jacku Razparaču, ki se je učil na ljudeh.

Nas i Rusa ima 200 milijuna

2008-04-10T21:47:00.006+02:00

Še iz rajne Jugoslavije je poznan srbski rek: "Nas i Rusa ima 200 milijuna" (Nas in Rusov je 200 milijonov). Rek pa želi poudariti, da je Rusija zaveznik in da se ne igrati z velikim bratom. Ali pa izjava Danny DeVita v filmu Dvojčka, ko ga brat dvojček v vlogi Arnolda Schwarzenegger reši pred 'gorilo': "Who messes with me messes with all my family." (Kdo se zaplete z mano, ima na grbi mojo celotno družino.) Ponovno sklicevanje na večjo avtoriteto. Pa da nadaljujem z zgodbo. Z Mokom sva skupaj težka 100 kg. Tako da z nama ni šale. Danes sem psa tehtal z domačo tehtnico, da sorazmerno s težo doziram ampule proti klopom. Najprej jaz stopim na tehtnico odčitam težo, nato v naročje dvignem psa in ponovim zgodbo, s to razliko, da mora nekdo drug odčitati težo na tehtnici, ker na srečo nimam tako dolgega vratu kot žirafa. Nato pa osnovnošolska matematika pove, koliko je pes težak. Komaj dam psa na tla, pes je težak kot svinec. Se že kar nekaj mesecev nisva tehtala, pa je vedno bil zelo nadležen z grizenjem, danes pa je bil miren kot "bubica". Tehtnica je pokazala, da se ta mali iz meseca v mesec redi, jaz pa iz meseca v mesec hujšam, če lahko rečem, da je 5 kg sploh hujšanje. Ja, ja, vem, dekleta bliža se poletje in bo treba pomarančasto kožo skriti, da se ne bo bohotila v kopalkah. "Jaz sem izkusil na lastni koži in govorim iz izkušen, da ta izdelek resnično pomaga. Izberite naravno terapijo Mokogon. To je pes Moko, ki te 'goni' po dolgih sprehodih." Sicer pa klopi že lezejo na veliko. Še sreča, da je ta mali, torej sem jaz veliki brat, če še niste razvozlali, bele barve in zelo hitro opazim, če je kakšna premikajoča črna pika. Sicer je najboljša 'terapija', da psa po sprehodu dobro počešete, saj klopi dolgodlakega psa ne ugriznejo takoj, ampak šele po dveh urah. Moram pa s klopi paziti, da češem na beli podlagi, da naslednjič ne napišem: "Midva z Mokom imava skupaj deset klopov."

Mokomania in Mokofobija

2008-04-08T19:52:00.011+02:00

„Od mene ste odvisni?”

Na svetu obstaja nešteto fobij, to je podzavestnega strahu do nečesa, kar nas ne bi smelo biti strah. Na primer strah pred zaprtimi prostoril, klavstrofobija. Pa na primer strah pred pajki, temi ubogimi drobnimi živalcami, arahnofobija. Ali še bolj eksotičnimi dendrofobija, kot strah pred drevesi ali pa na primer aerofobija, strah pred vdihavanjem zraka. Ali pa na primer fobija, za katero večina moških trpi, taščofobija, strah pred taščo. Tole ta zadnjo sem si izmislil. Na eni strani obstajajo fobije, kot strah pred nečem običajnim, na drugi strani pa obstajajo manie. Mania pa je obsedenost, prevelika navdušenost od nečesa običajnega. Na primer med mladimi pogosto obstaja mania do glasbenih in filmskih zvezd. Sem pred nekaj dnevi povsem naklučno, ali mučno, gledal Ophra show, kjer ne moreš verjeti, kako je "raja" obsedena z glasbenimi idoli. Štirideset in več let stare babure hodijo na vse koncerte piskajočih glasbenikov, ki pokažejo svoj "ljubavni tepih" oz. poraščen trebušček in se prebijajo v zakolisje, da bi se lahko dotaknile piskača. Ko ga vidijo, padejo v manio, neko obsedeno stanje. Glede na komentarje v prispevku Zatišje pred nevihto vidim, da kar nekaj ljudi bere ta blog in ne samo to, da bere, ampak če nekaj dni zaradi zasedenosti ne utegnem nekaj neumnosti spisati, se že pojavljajo negodovanja, nestrpnosti, neučakanosti. Pa sedaj ne vem ali sem povzročil kakšno manio ali celo fobijo. Eni nestrpno čakajo, na novo zgodbo, ker so zasvojeni z novimi zgodbami, druge pa že obdeluje strah in se obremenjujejo s "to ni fer" variantami. E, moji dečki in deklice, gospodi in gospe, tovariši in tovarišice, nehajte že za božjo voljo jemati življenja tako zelo resno. Glede na moje znanje, oziroma neznanje o psih, sem jaz vedno bolj v precepu: "Vem, da nič ne vem." Ne boste nič zamudili, če boste kakšno neumnost spregledali. Sedaj pa se odrečite Mokomaniji in pojdite k migecu, globoko izdihnite in ga z nasmeškom pobožajte.

V pričakovanju Godota

2008-04-08T19:15:00.006+02:00

„Koga čakamo? Godota?”

V srednji šoli pri predmetu slovenščina, smo morali "požreti" marsikatero literarno neumnost. Da se ne pogovarjamo o razni Antigoni in podobnih prvošolskih duhomornosti. Ena izmed najbolj odklopljenih zadev, kar se jih spomnim pa je knjižje delo V pričakovanju Godota, ponekod sem videl celo naslov Čakajoč Godota, ki mi je celo bolj všeč. In kaj se dogaja v tem knjižnem delu, dva "bedaka" čakata na Godota in sploh ne vesta ali bo prišel ali ne. In eden drugemu težita, kdaj bo prišel, če bo prišel in tako dalje. Prava mora. V redu, prideva na vadbišče in učiteljica reče, Igor ti greš odlagat, drugi vodnik in kuža pa gresta izvajati vaje. "Odlagat? Kaj pa je to?" Ta mali se mora vleči in ležati, dokler prvi pes izvaja vaje. Dobro, dam psa na prostor in pes leže. Koliko časa zdrži? Pa reci in piši dve debeli sekundi. Potem vidi, kako drug pes dela in bi on norel. Tako da sem ga moral vsakih nekaj sekund na tla "potunkati" - potisniti, ker ni želel ležati. Ta mali je bil čez čas že od samega ležanja oziroma pravilno vstajanja od ležanja precej izmučen. Jaz pa podzavestno postajal precej nejevolen. Pa moji stari "glideki" niso več tako gladko namazani, da bi se lahko tolikokrat prepognili. Jaz sem bil že precej nervozen, pes pa še najmanj desetkrat bolj, da so že kar iskre skakale od naju. Samo malo dlje bi skočila, pa bi oba eksplodirala. Tole je prava nočna mora za psa. Pa Moko je raketa, ki komaj čaka, da se bo izstrelila iz startnega položaja. Pa on mora ob vseh teh možnostih ležati in čakati. "Čakati na kaj?" "Na Godota." "Pa pride Godot?" "Pa kdo ve? Mogoče pa pride." "Oh, nehaj no že težit s tem Godotom. Jaz bi rad norel, pa moram ležati." Ta malemu ležanje ni bilo niti približno po godu. Preprosto ne ve, kaj je lastnika piknilo, da se je podal v takšno "norost". Tole bo šele veselica. Upam, da pride Godot, da naju reši muk in trpljenja.

Napetost gre po vrvici navzdol

2008-04-08T18:56:00.005+02:00

„Ej, ti kva dogaja?”

Poln pozitivnega naboja se midva z velikim "migecom" odpraviva v šolo k "ta velikim psom". Novi obrazi ljudi, novi psi, nove vonjave, vse je novo. Pa da vidimo, koliko ti ta "veliki" znajo. Sedaj prvič vidim, da se vaje izvajajo v parih in ne več cela drhal na enkrat. Zakaj? "Priprava na izpit," slišim. Pa dobro. Gre prvi par na vadbišče. Eden posadi psa na leži, drugi lastnik pa, sedaj pa pazi, dela brez vrvice! Ko jaz to vidim, mene skoraj kap zadane. To so res "veliki" psi, ki že "svašta" znajo. Kolikor sem razvozlal, so bili že lani v osnovni šoli in so letos ponovno prišli, ker se pripravljajo na izpit B-BH. Torej sva midva prišla iz prve kmečke lige, kjer so bili telebajski, v Bundesligo med "profije". Tako da sem kar na debelo slino požiral, ko sem videl te velikane. V redu ni panike, greva na vadbišče. Najprej odlagava. Pes ni zdržal niti nekaj sekund. Pa tole gor in dol in gor in dol sem neprestano moral ponavljati, tako da je bil pes ves iz sebe. Pravi "pressing" Budeslige. Po recimo 15 minutah, ko je ta mali bil že ves iz sebe, greva midva delati. Jaz sem bil živčen kot da me bo kdo prebil na steno. Napet sem bil kot struna na kitari. Pes je bil popolnoma gluh, popolnoma nič me ni ubogal. Rečem poleg in namesto, da bi šel ob levi nogi, je po dveh korakih že bil na moji desni strani s hrbtom obrnjen povsem v desno. Za vsako takšno neumnost, ki so se vrstile kot štafeta eno za drugo, sem jaz iz sekunde v sekundo postajal bolj nestrpen. Vse skupaj je izgledalo kot polomija na sto kvadratov. Jaz sem že pihal kot bik, preden se zapodi v matadorja. Ko je učiteljica videla, da sem obupal, je vzela mojega psa, da vidi, kaj je narobe s ta malim in ga v manj kot sekundi spravila v popolni red. Če sem imel prej moralo na tleh, je sedaj bila globoko pod škornji. Torej pes sploh ni kriv. Vse kar lahko rečem je le, napetost gre po vrvici navzdol.

Zatišje pred nevihto

2008-03-13T19:58:00.005+01:00

Danes je bilo za odtenek toplejše. Kaj to pomeni? Da se lahko skupni rezultat 3221 proti 1 prevesi v "dvojkico". Se je kar poznalo na sprehodu, ko je dirjal za vejami, je imel jezik pri tleh. Sicer pa je bil "neumoran", dirkanju se ni odpovedal. Malenkost je kazalo, da bo dež, pa so se očitno zapečkarji držali doma, tako da sva samevala v gozdu. Na sprehodu sem začutil, da je nekoliko bolj pozoren name, kot običajno. Ima vsakih nekaj dni nekakšen "izpad" in takrat je nadpovprečno pozoren name. Sedaj že nekaj dni kombinirava "pazi" s palicami oz. vejami, tako da me v oči pogleda, preden mu vržem palico. Sem mu sto-krat pogledal v oči, pa še vedno ne vem, kakšne barve so. Saj ni čudno, še za sebe ne vem, pa se svak dan gledam v ogledalo. Sem pa danes v magičnem trikotniku iz grla oglušujočih 'grdih' psov poskusil nov trik. Pa sem si mislil, pa da vidimo, kako ta moj "pazi" v kombinaciji z "na", to je tik pred klobasico, deluje v duetu. Na trideset metrov se je 'grdemu' psu povsem 'pripeljalo', tako da je že na zadnjih tacah stal in se drl na ves glas. Seveda je Moko bil pozoren na njegovo "dretje". Pa da poskusimo trik. "Pazi" in "na, na" in eksplozija najprej v očke, nato pa h klobasi. Pa sem bil nekoliko trmast in sem klobasico dal šele, ko sva šla mimo grdavsa. Pa tega derisevprazennič je pogledal dvakrat pa sem takoj s "pazi" odtegnil pozornost. Super, sem bil zelo vesel. Prideva domov, na hitro poskusim še z nekaj hitrimi vajami. Poleg je naredi brezhibno, celo vajo me je gledal v oči, no enkrat je malo poškilil vstran, pa ne bodimo tako pikolovski. Sedi in prostor je naredil eksplozivno. Sedaj da sem že v precejšnjih dvomih. Če tako lepo dela doma, tole močno diši na zatišje pred nevihto vihravosti.

Prvi na vasi, zadnji v mestu

2008-03-12T18:07:00.006+01:00

"Juhuhu začela se je šola," tako vriskajo uka željni otroci. S ta malim sva pozno jeseni zaključila malo šolo, sedaj spomladi sva začela z osnovno šolo. Da ne bi imel dirkač rakete v "tazadnji", sva šla na debelo uro dolgi sprehod. Potem pa pol ure pavze, ga dam v pesjak, da se pes umiri, jaz pa pripravim hrano, se oblečem in zložim stvari v nahrbtnik. Zadnji hip "pobašem" psa in že dirkava. V šolo hodiva peš, tako da v gozdu ta mali opravi potrebo. Ko prideva na vadbišče, so sošolci iz male šole že telovadili. Jeseni v mali šoli je bil pravi cirkus na vadbišču - poslušnost je psom skoraj povsem odpovedala. Tokrat skočim "not", neopazno in začneva kar delati 'poleg', kot ostali. Ta mali mi je naredil največje veselje, tako da je delal 'poleg', kot še nikoli na vadbišču. V očke me je gledal, pa klobasici je sledil, tako da je bil pravi užitek delati z njim. To mi je vlilo sto ton motivacije, tako da sem bil povsem sproščen, kar se je takoj pokazalo kot pozitivni rezultat pri psu. Sem ga tako vzpodbujal in hvalil, da so se še angelčki smejali. Ko sem videl, kaj počnejo drugi telebajski, ki so od male šole še bolj neubogljivi, sem bil ponosen očka. Kar sem opazil pri večini je to, da psa prosijo, da naj sede, leže in podobno. Če pes ne naredi željeno, jaz samo še enkrat ponovim, če sem slučajno izgovoril prejšnji ukaz nejasno, če ni odziva, mu jaz "tazadnjo" z roko potisnem k tlom. "Nema više zajebancije," bi rekel gospod s hrvaške obale in to moj Moko ve. Če kaj rečem, to mislim resno in pričakujem odziv, nato pa sledi "papica" in pohvala. Ko smo končali, mi je učiteljica rekla, da naj naslednjič pridem k drugi skupini k ta "večjim" psom, ker bo tako moj ta mali hitreje napredoval. V osnovni šoli sta dve skupini tej je cilj izpit A, ta drugi pa B-BH. Če sva sedaj bila prva na vasi, sem skeptičen, ker bova lahko naslednjič zadnja v mestu.

Pravljica o Janku in Metki

2008-03-08T07:45:00.006+01:00

Janko in Metka sta živela pri očetu in mačehi. Mačeha je bila zlobna in ju ni marala, zato je nekega dne od moža zahtevala, da peljeta otroke v gozd in jih tam pustita. Očetu to ni najbolj po volji, vendar je mačeha trmasta in ga v to prisili. Srce parajoča zgodba. Metka je nagovarjanje mačehe slišala in tako se skupaj z bratom ponoči potihoma odpravita po kamenčke. Ko jih mačeha in oče ženeta v gozd, Janko in Metka vsakih nekaj korakov spustita kamenček na tla in ko jih oče in mačeha zapustita, se lahko vrneta domov tako, da sledita kamenčkom, ki se v mesečini svetijo in kažejo pot do doma. Mačeha je razjarjena, od očeta zahteva, da ju bistveno globlje peljeta v gozd. Tokrat pa smola, vhodna vrata so zaklenjena, tako da otroka sedaj ponoči ne moreta po kamenčke. Postaja napeto, kaj ne da? Otroka med vnovično potjo z drobtinicami kruha označujeta pot do doma. Ko sta zapuščena v gozdu, se skušata vrniti po sledi drobtinic, vendar joj, gozdne živali so drobtinice pojedle. "Oj, kako pa bova sedaj prišla domov?" Aha, se opravičujem, nismo v pravljičnem krožku. Moko? Ja nekaj podobnega. Sedaj že slab teden prakticirava, da na sprehodu po gozdu, ko ga imam lepo navezanega na deset-metrsko vrvico, da mečem kratke veje in da ta mali skače za temi vejami. Se je tako navadil, da me kar naprej opazuje, kdaj bom s tal pobral novo vejo. Teh vej sva sedaj v enem tednu toliko "pridelala", da je že prava sled pred nama. Tako da bi se še Janko in Metka lahko vrnila domov. Nekaj sem želel ukreniti, ker je kuža praktično bil ves sprehod zatopljen v vohalne vaje in jaz sem bil nekdo, ki mu pač od časa do časa onemogoča svobodo. Tako sem sedaj dosegel, da je kuža debelo uro pozoren name. Tole je zelo pomembno, če želim, da bom od vrvežu psov v šoli, še jaz vsaj za trohico zanimiv. Otroci, sedaj pa spat, jutri sledi nova pravljica.

Jaz sem samo eden izmed telebajskov

2008-03-05T19:50:00.018+01:00

„Telebajski? Me ne briga.”

Poznate tisto risanko o telebajskih. To je precej "bedasta" risanka, ki pa je med najmlajšimi otroci precej popularna. Bistvo bedavosti je to, da skačejo gor in dol in vzklikajo "hopa". Vse kar se v risanki dogaja, je to, da pridejo na prizorišče eden za drugim in se kličejo po imenu. Crknit kako dolgočasno. Moko bi ob takšni risanki zanesljivo začel pošteno zehati. Danes ob poldan grem k ta malemu. Je zehal kot en veliki zaspanec. Odprem pesjak, pa se sploh ni zmigal, je kar ležal. Sem sprva mislil, da je kaj narobe z njim. Pa sem potem ugotovil, da bi še spal, tako da sva se malo "cartala", dokler mu moja roka ni postala zanimiva za grizenje. In kaj se lahko iz risanke telebajskov naučiš? Za psa moraš biti neprestano zanimiv in si izmišljevati raznorazne trike, da te pes upošteva. To je podobno, kot bi vam jaz pripovedoval vic. Pa bi eden in isti vic razlagal sto krat celi debeli dve uri. Prvič se bi režali, da bi bili solzni, drugič bi še malenkost lička nasmejali, tretjič bi že bil dolgočasen, četrtič bi se vam že zehalo, petič pa bi me že s ponvo po glavi, da bi že enkrat utihnil. Torej tip zanimivosti v stilu telebajska povsem odpade. Če ne, bi on vse druga raje počel: ovohaval, dirkal za tovornjaki, oblajal sosedovega psa in podobno. Tako da počneva raznorazne neumnosti predvsem pa kombinacijo treh igric: tekanje, žoga in vlečenje cunjice. Bi se radi pridružili telebajsastim debatam? Pripišite svoj komentar. Zadnje dni potekajo tri debate 1 in 2 in 3. Po, Laa Laa, Dipsy in Tinky Winky že nestrpno čakajo. "Hopa."

Ko ti dež spira živčke

2008-03-04T19:28:00.004+01:00

Kar nekaj dni je bilo tako lepo toplo, da sem se že kar navadil pomladi. Odpraviva se s ta malim na dnevni sprehod. Ko prideva do gozda, pa začne deževati. Sprva kapljica sem ter tja, potem pa še kaj več. Sem mislim, da se je ta mali že zelo dobro naučil počasi "šetati". Ko je bilo malenkost bolj toplo, je imel jezik do tal. Danes pa je bilo pravo vreme zanj. Hladno, tako da sem kot kadilec izdihaval mrzel zrak. Ta mali je moral v vsako lužo skočiti in potem mi je na travniku začel še v krogu tekati, tako da sem deset-metrsko vrvico spustil, da se je do konca znorel. Danes je ponovno menjal dlako. Do sedaj je imel zimsko belo dlako, sedaj pa ima poletno črno. Ja, vem, umazan je kot kuga. Na "šranciru" mu je bilo zanimivih sto in ena stvar. Ob dežju očitno psi bistveno bolje vonjajo. Potem pa, ker sem ga očitno oviral z vrvico, jo je začel gristi, tako da ga sprva sploh nisem opazil. Je to delal za mojim hrbtom, zahrbtnež mali. Ko vidim, da dela neumnosti, sem pograbil palico iz tal in sem vrgel kolikor sem mogel naprej. Moko je s polno hitrostjo "šibal" za palico in potem to palico nosil skozi gozd in sicer tako, da me je nekajkrat "prižgal" po nogi. Čez čas sem pobral drugo palico in zgodbo ponovil. Tako da danes je aportiral, pa ne da je kakadujal, tudi to je počel, ampak da je nosil ta aport po celem gozdu. Nato sem ga moral še klicati kar nekajkrat zapored. Sem bil utrujen od službe in slabega vremena, tako da sem bil precej trmast. Psa sem v eni "rudni" odpoklical kar pet-krat zapored. Pa vedno je po tem, ko je prišel k meni, ponovno šel v dir. Jaz pa sem trmast in ga kličem k sebi, da mi ne zateguje vrvice. Tako je to, ko je dež mi pač malenkost delujejo "živčki".

Sinhrono plavanje in pasji ples

2008-02-25T19:15:00.004+01:00

„Tudi tako se pleše.”

Ste gledali kdaj po televiziji sinhrono plavanje, olimpijski šport, ko dve ali več plesalk plešejo v vodi? Šport je na prvi pogled precej smešen, če ne že bedast. Ko pa vidiš, koliko truda so morale plesalke vložiti, da plešejo v vodi, da dvigujejo noge in podobno, usklajeno, sinhrono, pa daš kapo dol. Podobno, ko sem prvič slišal za pasje plese, sem mislil, da tole je pa neka težka bedarija, kdo pa je tako otročji, da bi s psom plesal. Halo? Dobro jutro? Ko pa pogledaš prispevek, kako Rookie, 'pleše' usklajeno na ukaze vodnice psa, pa se ti sapa ustavi. Noro. Ta zlati prinašalec izvaja trike, pa če boste pozorni, cel čas zelo miga z repom, kar pomeni, da tole počne z velikim veseljem. To tudi pomeni, da je lastnica psa učila z veliko mero potrpežljivosti in motivacije. Bodite pozorni na del, ko pes da tačko, no ta trik zna tudi moj Moko. Ostalo pa se bova že naučila, saj dva tri dni, pa je to naštudirano. Malo 'morgen', bi rekel osnovnošolski učitelj, da pes tako lepo izvaja trike, je bilo vloženih še in še debelih ur. Najprej je bilo potrebno naučiti psa vsakega trika posebej, nato pa like zlagati v celoto. Tista glasba, ki se vrti v ozadju pa je zgolj zato, da zgleda, da je vse skupaj ritmično. Pes dejansko ne pleše, ampak izvaja trike, ki jih ukazuje vodnica. Res impresivno. Škoda edino, da ni med vajo zalajal, ker potem bi lahko jaz napisal, da to Moko tudi zna. Sicer pa je kriva 'muzika', ki je predivja za naju. Bova midva kar pri cerkvenem zboru ostala, bolj umirjeno, pa če 'fušaš' sploh nihče ne opazi.

Petrletova prečka in klopi

2008-02-25T18:49:00.004+01:00

Pred nekaj tedni sem kupil tekočino proti bolham in klopom. Ko sem naslednji dan nameraval dati psu to tekočino, se je močno ohladilo, tako da sem tekočino lepo shranil v hladilniku in počakal na toplejše dneve. Sedaj se podnevi že precej segreje, tako da je verjetnost, da klopi že migajo, precej velika. Sva pred dvema dnevoma šla na 'šprancir' po gozdu in ko se vrneva, opazim, da nekaj migeta. Prvega 'dam dol', pa malo gledam, pa drugega 'dam dol', pa še malo gledam in še tretjega 'dam dol'. Si rečem, se je že začelo, obdobje klopov namreč. Iz hladilnika vzamem tekočino in mu na vratu od ušes pa do tilnika naredim petrletovo prečko, takšno namreč kot jo ima evropski poslanec Lojze Petrle, ki mu mimogrede povedano celo paše, da ne bo pomote. Torej dlake levo in desno, da se vidi koža in potem poliješ tekočino, da pride v stik s kožo. Paziti je le treba, da psu ne vliješ kaj v ušesa ali oči, tako da je najbolje ga dati na povodec in 'operacijo' izvedeta dva, eden drži psa za povodec, drugi ureja pričesko. Pri dolgodlakem psu, tako ni bojazni, da bi ga klop takoj, ko pride na psa, že ugriznil, ampak lahko traja tudi kakšno uro, da najde primerno mesto. Tako da je najbolje po sprehodu s krtačo psa pošteno pokrtačiti, paziti le, da bo površina, kjer se krtači svetla, najbolje bela, tako da se po krtačenju najdejo nepridipravi in poskrbimo, da ne bi ponovno šli v krvosestvo na štirinožnega ali pa celo dvonožnega prijatelja.

Kje si dobil psa?

2008-02-23T08:32:00.009+01:00

„Sem pozoren!”

Zadnjič sem v gozdu srečal gospo, ki je rekla, da je belinko pravi lepotec. Ljudje se ozirajo za psom in so presenečeni nad pojavom. Ja kaj pa jaz, mene sploh ne opazijo, bi moral gol po gozdu skakati. Kar dva daljna soseda sta se zanimala za pasmo, kje bi ga lahko dobila. Prvi je mislil, da je to belgijski ovčar, drugi, da je sibirski haski. Ko vprašam, če so jim všeč nemški ovčarji, dobim odgovor: "Ne tega psa sem že imel, pa so preveč agresivni." E moji dragi tovariši in tovarišice psa se nikoli ne izbira po tem, kako je lep, ampak vedno po karakterju psa. Jaz sem švicarja izbral, ker hodim vsak dan na debelo uro dolge sprehode. Pri srcu mi je karakter psa nemški ovčar, ki je odločen, brihten, delaven pes in dober čuvaj. Prebiral sem knjigo psov in izbiral med karakterji psa. Ko sem prišel na stran nemškega ovčarja, sem opazil različne barve, od klasično črno-rjave barve, sive barve, črne barve, rumene barve in bele barve. Takoj sem postal pozoren. Sem rekel, to je pes, ki je zelo blizu temu, kar želim. Na spletu iščem več o belih ovčarjih in glej ga zlomka, na "učku" mi pade švicar, dolgodlaki belinko. Srce mi je kar zaigralo, takoj sem želel vedeti več o karakterju psa in ko sem opazil, da je pisalo v stilu 'tip nemškega ovčarja z nekoliko nežnejšim karakterjem' sem vedel, to je pes, ki ga želim! Torej estetika je le pika na i. Podobno kot izbiramo avtomobile. Tudi meni so zelo všeč visoko-razredni mercedesi, vendar to ne more biti kriterij za izbiro. Najprej moraš izbrati lastnosti, ki so primerne za tvoj žep in način življenja, šele nato med zadnjimi izbirami je lepota. In kaj sem povedal daljnima sosedoma. Praktično nič, ne želim, da dobijo psa lastniki, ki bi psa imeli zaradi lepote.